Sila – vir spodbude

DEJAVNOST zvestih potujočih nadzornikov je že od zgodnje krščanske zgodovine naprej zelo pomembna pri spodbujanju občin Božjega ljudstva ter pri razširjanju dobre novice do najbolj oddaljenih delov zemlje. Eden prvih, ki so ga dodelili za nadzornika, je bil Sila, prerok in vodilni član jeruzalemske občine. Imel je ključno vlogo pri pomembnem razvoju dogodkov v oznanjevalstvu in je eden od misijonarjev, ki so prvi evangelizirali na evropskem področju. Zaradi česa je bil Sila še posebej dobro usposobljen za opravljanje tega dela? Katere njegove lastnosti bi bilo dobro posnemati?

Sporno vprašanje obreze

Ko se je okrog leta 49 n. š. pojavilo vprašanje obreze, ki bi lahko delovalo razdiralno, je Vodstveni organ v Jeruzalemu, da bi rešil sporni položaj med kristjane razširil jasna navodila. V teh okoliščinah se v biblijskem zapisu pojavi Sila, ki so ga imenovali tudi Silvan. Morda je bil med tistimi, ki so o zadevi odločali, in so ga nato izbrali za odposlanca ,apostolov in starejšin‘, ki naj bi njihovo odločitev sporočil ,bratom, ki so po Atiohiji in Siriji in Ciliciji‘. Sila in Juda (Barsaba) sta v spremstvu Barnaba in Pavla v Antiohijo ponesla vest očitno tako, da sta jih ustno obvestila o dogodkih iz sestanka v Jeruzalemu, narejenih sklepih ter vsebino pisma. Zraven tega sta tudi »tolažila in utrjevala brate z mnogimi besedami«. Izšlo se je srečno, kajti kristjani v Antiohiji »so se razveselili«. (Dejanja 15:1–32)

Sila je torej imel pri reševanju tega temeljnega vprašanja pomembno vlogo. Toda njegova naloga ni bila lahka. Nikakor namreč ni bilo mogoče vedeti, kako se bo antioška občina na odločitev odzvala. »Ta, ki bi pojasnil vsebino pisma apostolov, je moral biti nekdo z veliko modrosti in taktnosti,« piše neki razlagalec. Da so za to delikatno nalogo izbrali Sila, nam marsikaj pove o tem, kakšen človek je moral biti. Nanj so se lahko zanesli, da bo zvesto prenesel navodila Vodstvenega organa. Moral je biti tudi moder nadzornik, ki je v trenutkih, ko so občini grozila prerekanja, vplival pomirjevalno.

Potovanja s Pavlom

Ali se je Sila po tej nalogi vrnil v Jeruzalem ali ne, ne vemo zagotovo. Kakor koli že, Pavel se je po nesoglasju z Barnabom glede Janeza Marka odločil na novo potovanje, pri katerem je sprva nameraval ponovno obiskati mesta, kjer je oznanjeval med prvim misijonarskim potovanjem, vzeti Sila, ki je bil takrat v Antiohiji. (Dejanja 15:36–41)

Na to odločitev je najbrž vplivalo Silovo pozitivno stališče do naloge glede Nejudov, pa tudi njegova avtoriteta, ki mu je kot preroku in predstavniku Vodstvenega organa lahko pomagala pri prenašanju njihovih odločitev vernikom v Sirijo in Cilicijo. Rezultati so bili odlični. Knjiga Dejanja apostolov pripoveduje: »Ko so pa hodili po mestih, so izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starejšine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo. Tako so se cerkve utrjevale v veri in njih število se je množilo vsak dan.« (Dejanja 16:4, 5)

Misijonarja je pri njunem nadaljnjem potovanju sveti duh dvakrat odvrnil od načrtovane poti. (Dejanja 16:6, 7) Kasneje, po »prorokovanjih« o Timoteju, ki niso natančneje razložena, se jima je v Listri na poti pridružil še Timotej. (1. Timoteju 1:18; 4:14) Pavlu, ki je tudi imel dar prerokovanja, je bilo v viziji naročeno, naj s popotniškimi tovariši odrine v Evropo, v Makedonijo. (Dejanja 16:9, 10)

Pretepena in zaprta

V Filipih, ,prvem mestu pokrajine‘, je Sila prestal nepozabno preizkušnjo. Ko je Pavel iz neke mlade sužnje izgnal vedeževalnega duha in so njeni gospodarji videli, da so prikrajšani za vir dohodka, so Sila in Pavla privlekli pred mestne uradnike. Končalo se je tako, da je dvojica na trgu pretrpela ponižanje, ko so ju javno prikazali kot hudodelca, strgali z njiju gornja oblačila in ju pretepli s šibami. (Dejanja 16:12, 16–22, Ekumenska izdaja 1975)

Takšno šibanje pa v primeru Pavla in Sila ni bilo le strašna kazen, ki je do skrajnosti preizkušala človekovo zdržljivost, ampak tudi protizakonito dejanje. Zakaj? Rimsko pravo je določalo, da se nobenega rimskega državljana ne sme pretepsti. In Pavel je imel rimsko državljanstvo, verjetno pa tudi Sila. Potem, »ko so ju zelo pretepli«, so ju vrgli v ječo in jima noge vklenili v klado. To je bila »grozna naprava«, razlaga Gustav Stählin, »s katero so lahko poljubno široko razmaknili zapornikove noge tako, da ta ni mogel spati«. In vendar sta sredi noči, nedvomno z bolečimi ranami na hrbtu, »Pavel in Sila molila in pela hvalnice Bogu«. (Dejanja 16:23–25)

To nam o Silovi osebnosti pove še nekaj. Bil je radosten, ker je trpel zaradi Kristusovega imena. (Matevž 5:11, 12; 24:9) To je bil očitno isti duh, zaradi katerega so bili Sila in njegovi tovariši pri misiji v Antiohiji zmožni spodbuditi in okrepiti občino, da so se sokristjani veselili. Pavel in Sila pa sta morala biti še bolj radostna, ko sta bila s potresom čudežno osvobojena iz ječe ter sta lahko pomagala ječarju, ki je hotel narediti samomor, in njegovi družini, da so verovali v Boga. (Dejanja 16:26–34)

Pretepanje in ječa nista niti Pavla niti Sila mogla ustrašiti. Ko so uradniki naročili, naj ju izpustijo, se nista hotela osramočeno odtihotapiti iz Filipov, kakor so to pričakovali. Bila sta pokončna in obrnila sta položaj v svojo korist, proti ošabnim, samovoljnim uradnikom. »Šibali so naju, ki sva Rimljana, očitno brez pravde in sodbe ter vrgli v ječo, in sedaj naju hočejo skrivaj izgnati?« je vprašal Pavel. »Ne tako, marveč sami naj pridejo in naju izpeljejo!« Uradniki, ki so se zbali posledic, so jima morali prijazno prigovarjati, naj zapustita mesto. (Dejanja 16:35–39)

Ko sta torej Pavel in Sila uradnikom dopovedala, da jima kot Rimljanoma pripadajo določene pravice, sta ugodila njihovi prošnji – toda ne prej, preden se nista poslovila od svojih prijateljev. Skladno z značilnostjo celega oznanjevalskega potovanja doslej sta Sila in njegov sodelavec še enkrat »osrčila« brate in sestre ter nato odpotovala. (Dejanja 16:40, SSP)

Iz Makedonije v Babilon

Pavel, Sila in njuni tovariši, ki jih to doživetje ni spravilo v malodušje in bi tako lahko bilo negativna izkušnja, so vzeli pot pod noge na nova misijonarska polja. V Tesaloniki so se zopet spoprijeli s težavami. Uspeh, ki ga je Pavel imel pri svoji tritedenski strežbi, je pri nasprotnikih vzbudil ljubosumje. Naščuvali so drhal, zaradi česar je bilo za misijonarje modro, da ponoči zapustijo mesto. Tako so se odpravili proti Bereji. Ko so nasprotniki izvedeli, kaj vse so Pavel in tovariši uspeli narediti v tem mestu, so prepotovali vso pot iz Tesalonike. Pavel je naprej potoval sam, Sila in Timotej sta namreč ostala v Bereji ter skrbela za skupino novozainteresiranih ljudi. (Dejanja 17:1–15) V Korintu sta se Pavlu zopet pridružila ter mu ob tem prinesla dobre novice in morda tudi darilo od zvestih prijateljev v Makedoniji. Tako je lahko apostol, ki je živel v pomanjkanju, prenehal s svetno službo, katere se je medtem lotil, in se goreče vrnil k polnočasnemu oznanjevanju. (Dejanja 18:1–5; 2. Korinčanom 11:9) Pavel je o Silu in Timoteju v Korintu zopet govoril kot o evangelistih in svojih sodelavcih. Očitno je torej, da tudi v tem mestu nista upočasnila svoje dejavnosti. (2. Korinčanom 1:19)

Domneva se, da uporaba prve osebe množine skozi celi pismi Tesaloničanom – ki sta nastali v tem obdobju v Korintu – pomeni, da sta pri pisanju sodelovala tudi Sila in Timotej. Mnenje, da je Sila sodeloval pri pisanju, pa prvenstveno temelji na tem, kar Peter pove o enem od svojih pisem. Pravi namreč, da je prvo pismo napisal iz Babilona »po Silvanu, zvestem bratu«. (1. Petrov 5:12, 13) To bi sicer lahko pomenilo zgolj to, da je bil Silvan prinašalec, vendar nam različen slog Petrovih pisem lahko nakazuje, da je Peter pri prvem pismu uporabil Sila za pisarja, pri drugem pa ne. K mnogim darovom in teokratičnim prednostim, ki jih je Sila imel, bi torej lahko prišteli tudi tajništvo.

Zgled, ki naj bi ga posnemali

Ko se za trenutek ustavimo in razmislimo o tem, kaj vse je Sila po tem, kar vemo, storil, nas njegovo spričevalo prevzame. Je sijajen zgled današnjim misijonarjem in potujočim nadzornikom. Nesebično je prepotoval velike razdalje na zanj nemajhne stroške, in to ne zaradi gmotnih koristi ali ugleda, ampak da bi pomagal drugim. Njegov cilj je bil, da bi jih spodbudil z modrim in taktnim svetovanjem, dobro pripravljenimi in toplimi govori, pa tudi s svojo gorečnostjo v terenski strežbi. Bodisi da imate med Jehovovim organiziranim ljudstvom to ali ono vlogo, če si podobno prizadevate biti pozitivni – celo ob nesreči – boste svojim sovernikom tudi vi vir spodbude.

[Zemljevid na strani 29]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Pavlovo drugo misijonarsko potovanje

Veliko morje

Antiohija

Derbe

Listra

Ikonija

Troada

Filipi

Amfipol

Tesalonika

Bereja

Atene

Korint

Efez

Jeruzalem

Cezareja

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.