Preživeti »Jehovov dan«

»Dan GOSPODOV [Jehovov dan, NW] je velik in silno strašen: kdo ga more pretrpeti?« (JOEL 2:11)

 1. Zakaj bi ,strašen Jehovov dan‘ moral biti priložnost za veselje?

»STRAŠEN«! Tako je Božji prerok Joel opisal veliki »Jehovov dan«. Toda nam, ki ljubimo Jehova in smo se mu posvetili na temelju Jezusove odkupne žrtve, ni treba trepetati od strahu, ko se Jehovov dan približuje. To bo resda strašen dan, vendar bo to tudi dan velike rešitve, dan, ko bo človeštvo osvobojeno hudobne stvarnosti, zaradi katere trpi že tisočletja. Joel je z mislijo nanj pozval Božje ljudstvo, naj ,se raduje in veseli! Kajti GOSPOD dela [bo v resnici počel, NW] velike reči,‘ nato pa je zagotovil: »Zgodi se pa, da vsak, kdor bo klical ime GOSPODOVO, bo rešen.« V Božji kraljestveni ureditvi namreč »bode rešitev [bodo ubežniki, NW], kakor je govoril GOSPOD, in med preostalimi, ki jih pokliče GOSPOD«. (Joel 2:11, 21, 22, 32)

 2. Kaj se glede uresničitve Božjih namenov a) dogaja v ,Gospodovem dnevu‘, b) bo zgodilo v ,Jehovovem dnevu‘?

² Strašnega Jehovovega dne ne bi smeli zamenjevati z ,Gospodovim dnem‘ iz Razodetja 1:10. Slednji namreč obsega spolnitev šestnajstih videnj, opisanih v Razodetju od 1. do 22. poglavja. Zajema pa obdobje, v katerem se spolnjujejo dogodki, ki jih je napovedal Jezus v odgovor na naslednje vprašanje svojih učencev: »Kdaj bo to in kaj bo znamenje tvoje navzočnosti in sklenitve stvarnosti?« (NW) Jezusova navzočnost v nebesih se na zemlji kaže s strašnimi ,vojnami, lakotami, sovraštvom, kužnimi boleznimi in z nezakonitostjo‘. Ob tem ko se gorje povečuje, pa Jezus tolaži bogaboječe. K njim pošilja novodobne učence, da oznanijo »ta evangelij kraljestva [. . .] po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje«. Nato pa bo nastopil vrhunec Gospodovega dne, »konec« sedanje stvarnosti, strašni Jehovov dan. (Matevž 24:3–14; Lukež 21:11) To bo dan, ko bo Jehova naglo izvršil obsodbo nad pokvarjenim Satanovim svetom. »Gibljeta se nebo in zemlja. A GOSPOD je pribežališče ljudstvu svojemu.« (Joel 3:16)

Jehova ukrepa v Noetovih dneh

 3. Kako so današnje razmere podobne tistim v Noetovih dneh?

³ Današnje razmere po svetu so podobne tistim v »dnevih Noetovih«, pred več kot 4000 leti. (Lukež 17:26, 27) V Prvi Mojzesovi knjigi 6:5 beremo: »GOSPOD [je videl], da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas.« Današnji svet ni prav nič drugačen! Na vsakem koraku je polno hudobije, pohlepa in pomanjkanja ljubezni. Včasih se nam morda zdi, da je človeška pokvarjenost dosegla višek. Vendar se še vedno spolnjuje naslednja prerokba apostola Pavla o »zadnjih dneh«: »Hudobni ljudje pa in sleparji bodo napredovali v slabem, varali bodo in bodo varani.« (2. Timoteju 3:1, 13)

 4. Kakšne so bile posledice krivega čaščenja že na začetku zgodovine?

⁴ Ali je religija v Noetovem času lahko prinesla olajšanje? Ravno nasprotno, tedanja odpadniška religija je k strašnim razmeram še močno prispevala. Naša prva starša sta se pustila zapeljati lažnemu pouku ,stare kače, ki se imenuje Hudič in Satan‘. V drugem rodu po Adamu »so začeli klicati ime GOSPODOVO«, očitno bogokletno. (Razodetje 12:9; 1. Mojzesova 3:3–6; 4:26) Pozneje so se uporni angeli, ki so se odrekli izključni vdanosti Bogu, usnovili v človeška telesa, da bi spolno občevali z lepimi človeškimi hčerami, kar jim ni bilo dovoljeno. Te so rodile hibridne velikane, imenovane nefili, ki so zatem zatirali ljudi in bili do njih objestni. Pod takšnim demonskim vplivom je »vse meso [. . .] popačilo pot svojo na zemlji«. (1. Mojzesova 6:1–12)

 5. Na kaj nas je svareče opozoril Jezus, ko je omenil dogodke v Noetovih dneh?

⁵ Ena družina pa je vendarle ostala neoporečna do Jehova. Zato je Bog »kot osmega ohranil Noeta, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop čez svet brezbožnih«. (2. Petrov 2:5) Ta potop je predsenčeval strašni Jehovov dan, ki označuje konec te stvarnosti in za katerega je Jezus napovedal: »Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, ne angeli nebeški, ne Sin, edini Oče sam. Kajti kakor je bilo v dnevih Noetovih, tako bode o prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v onih dnevih, pred potopom, žrli in pili, ženili se in možile do tistega dne, ko je stopil Noe v barko, in niso spoznali, dokler ni prišla povodenj in jih je vse pobrala: tako bode prihod Sinu človekovega.« (Matevž 24:36–39) Danes smo v podobnem položaju, kot je bil Noe, zato nas je Jezus opozoril, naj ,pazimo nase, bedimo torej vsak čas in molimo, da bomo mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi‘. (Lukež 21:34–36)

Jehova izvrši obsodbo nad Sodomo in Gomoro

6., 7. a) Kaj predsenčujejo dogodki v Lotovih dneh? b) Kakšno jasno opozorilo dobimo iz tega?

⁶ Nekaj stoletij po potopu, ko so se Noetovi potomci na zemlji pomnožili, sta bila zvesti Abraham in njegov nečak Lot priči drugega strašnega Jehovovega dne. Lot je z družino živel v Sodomi. Njeni prebivalci so se tako kot prebivalci bližnje Gomore pogrezali v gnusno spolno nemoralo. Poleg tega so se zanimali predvsem za pridobitništvo, česar se je končno nalezla tudi Lotova žena. Jehova je Abrahamu rekel: »Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njih greh res silno težak.« (1. Mojzesova 18:20) Abraham je prosil Jehova, naj ti mesti ohrani zaradi pravičnih, ki so v njiju, toda Jehova je objavil, da tam ne more najti niti deset takšnih. Božji angeli so Lotu in njegovima hčerama pomagali zbežati v bližnje mesto Zoar.

⁷ Kaj pa je bilo potem? V Lukeževem evangeliju 17:28–30, kjer se ,zadnje dni‘ primerja z Lotovimi, beremo: »Enako tudi, kakor je bilo v dnevih Lotovih: jedli so, pili so, kupovali so, prodajali so, sadili so, zidali so; ali tisti dan, ko je šel Lot iz Sodome, je ogenj in žveplo dežilo z neba in je vse pogubilo. Ravno tako bode tisti dan, ko se razodene Sin človekov.« Iz tega, kako usodno sta končali Sodoma in Gomora v tedanjem strašnem Jehovovem dnevu, veje jasno opozorilo za nas, ki živimo danes, v času Jezusove navzočnosti. Sodobno človeško pokolenje namreč ravno tako ,nečistuje in hodi za drugim mesom‘. (Juda 7) Še huje, zaradi nemoralnih spolnih navad se pojavljajo mnoge »kuge«, ki jih je Jezus napovedal za današnje dni. (Lukež 21:11)

Izrael požanje »vihar«

 8. Koliko se je Izrael držal zaveze z Jehovom?

⁸ Jehova je ob določenem času izbral Izrael za svojo ,dragotino pred vsemi narodi, kraljestvo duhovnikov in svet narod‘. Toda slednje je bilo odvisno od tega, ali bodo Izraelci ,resno poslušali njegov glas in držali njegovo zavezo‘. (2. Mojzesova 19:5, 6) Ali so si to veliko prednost šteli v čast? Kje pa! No, verni posamezniki iz naroda, kot so bili Mojzes, Samuel, David, Josafat, Ezekija, Josija in drugi vdani preroki in prerokinje, so mu resda služili zvestovdano. Toda narod kot celota ni bil zvest. Sčasoma se je kraljestvo razdelilo na dva dela, na Izrael in Judo. Oba naroda sta se na splošno zapletla v pogansko čaščenje in navade sosednjih dežel, s katerimi so sramotili Boga. (Ezekiel 23:49)

 9. Kako je Jehova sodil upornemu desetrodovnemu kraljestvu?

⁹ In kako je Jehova vsemu temu sodil? Kot vedno je naprej razglasil opozorilo, skladno z naslednjim načelom, ki ga je napisal Amos: »Gospod Jehova ne stori ničesar, da bi ne razodel skrivnosti svoje služabnikom svojim, prorokom.« Amos je osebno oznanjal, da severno izraelsko kraljestvo čaka gorje. Razglašal je: »Čemu naj vam bode dan GOSPODOV? Tema bode, ne pa luč.« (Amos 3:7; 5:18) Drug prerok, Ozea, pa je objavljal: »Veter sejejo, in želi bodo vihar.« (Ozea 8:7) Leta 740 pr. n. š. je Jehova po asirski vojski enkrat za vselej opustošil severno izraelsko kraljestvo.

Jehova obračuna z odpadniško Judo

10., 11. a) Zakaj Jehova ni hotel odpustiti Judi? b) S katerimi ostudnimi rečmi se je narod umazal?

¹⁰ Jehova je poslal svoje preroke tudi v južno Judovo kraljstvo. Toda judovski kralji, kot so bili Manasej in njegov naslednik Amon, so še naprej počeli, kar je bilo slabo v Njegovih očeh in prelili »veliko nedolžne krvi [. . .], služeč malikom [. . .] in klanjajoč se jim«. In čeprav je Amonov sin Josija delal, kar je bilo prav v Jehovovih očeh, pa so se naslednji kralji skupaj z ljudstvom spet pogreznili v hudobijo, tako da »GOSPOD ni hotel odpustiti«. (2. kraljev 21:16–21; 24:3, 4)

¹¹ Jehova je po svojem preroku Jeremiju objavil: »Reč strahovita in grozna se godi v tej deželi: proroki prorokujejo lažnivo in duhovniki gospodujejo ž njih pomočjo, in ljudstvo moje vidi to rado. Kaj storite pa nazadnje?« Judovski narod je prelival kri do skrajnosti in ljudstvo se je umazalo s krajami, morjenjem, prešuštvovanjem, krivim priseganjem, čaščenjem tujih bogov in drugimi ostudnimi rečmi. Božji tempelj je postal ,razbojniška jama‘. (Jeremija 2:34; 5:30, 31; 7:8–12)

12. Kako je Jehova zatem kaznoval odpadniški Jeruzalem?

¹² Jehova je objavil: »Nesrečo hočem pripeljati od severa [iz Kaldeje] in stisko veliko.« (Jeremija 4:6) Tako je pripeljal babilonsko svetovno silo, tedaj »kladivo vse zemlje«, da dotolče odpadniški Jeruzalem in njegov tempelj. (Jeremija 50:23) Mogočna Nebukadnezarjeva vojska je mesto neusmiljeno oblegala, dokler ni to 607. leta pr. n. š. padlo. »In poklal je kralj babilonski sine [kraljeve] Zedekijeve v Ribli njemu pred očmi, tudi vse plemenitnike iz Judeje je umoril kralj babilonski. In Zedekiju je oslepil oči in ga zvezal z dvema bronastima verigama, da ga odpelje v Babilon. Hišo kraljevo pa in hiše ljudske so požgali Kaldejci z ognjem in obzidje jeruzalemsko so podrli. In ostanek ljudstva, kar jih je bilo še v mestu, in ubežnike, ki so uskočili k njemu, in ostanek ljudstva, kar jih je bilo še, je odpeljal Nebuzaradan, glavar telesne straže, v Babilon.« (Jeremija 39:6–9)

13. Kdo se je rešil v Jehovovem dnevu 607. leta pr. n. š. in zakaj?

¹³ To je bil zares strašen dan! Pa vendar je nekaj duš, ki so ubogali Jehova, bilo med tistimi, ki so se rešili pred to gorečo sodbo. Med njimi so bili tudi neizraelski Rehabovci, ki so bili v nasprotju z Judovci ponižnega in ubogljivega duha. Prihranjeno je bilo tudi zvestemu evnuhu Ebedmeleku, ki je rešil Jeremija, da ni umrl v blatni jami, in Jeremijevemu zvestemu in vdanemu pisarju Baruhu. (Jeremija 35:18, 19; 38:7–13; 39:15–18; 45:1–5) Jehova je vsem takšnim rekel: »Jaz dobro vem misli, ki jih mislim za vas [. . .], misli o miru, ne pa o nadlogi, da vam dam srečen konec in upanje.« Ta obljuba se je v malem spolnila 539. leta pr. n. š., ko je babilonski zavojevalec kralj Cir spustil bogaboječe Jude, da so se lahko vrnili v Jeruzalem in obnovili mesto in tempelj. Tisti, ki danes odidejo iz babilonske religije in se povrnejo k Jehovovemu čistemu čaščenju, se lahko podobno veselijo veličastne prihodnosti, večnega miru v Jehovovem obnovljenem raju. (Jeremija 29:11; Psalm 37:34; Razodetje 18:2, 4)

»Velika stiska« v prvem stoletju

14. Zakaj je Jehova za vedno zapustil Izrael?

¹⁴ Preselimo se zdaj v prvo stoletje n. š. Judje, ki so se prej povrnili k Bogu, so bili sedaj spet globoko v odpadništvu. Jehova je za maziljenca oziroma mesija poslal na zemljo svojega edinorojenega Sina, Jezusa. Ta je od 29. do 33. leta n. š. oznanjeval po vsej izraelski deželi in govoril: »Izpokorite se! kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Matevž 4:17) Poleg tega je zbral in poučil učence, da so z njim razglašali dobro novico o Kraljestvu. Kako so se na to odzvali judovski voditelji? Obrekovali so Jezusa, na koncu pa storili ostuden zločin. Dali so ga kruto usmrtiti na mučilni kol. Jehova je Jude kot svoje ljudstvo zavrgel. Ta narod je zapustil za vedno.

15. Kaj so imeli skesani Judje prednost dovršiti?

¹⁵ Ob binkoštih 33. leta n. š. je obujeni Jezus izlil svetega duha in tako so učenci dobili moč, da so Judom in spreobrnjencem, ki so se kaj hitro zbrali, govorili v jezikih. Apostol Peter je pred množico razglasil: »Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. [. . .] Za gotovo torej vedi vsa hiša Izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.« In kako so se odzvali pošteni Judje? ,Zbodlo [jih je] v srce,‘ svojih grehov so se pokesali in se krstili. (Dejanja 2:32–41) Oznanjevanje Kraljestva se je pospešilo in v 30 letih zajelo ,vse stvarjenje pod nebom‘. (Kološanom 1:23)

16. Kako je Jehova vodil dogodke, ki so pozneje pripeljali do izvršitve obsodbe nad naravnim Izraelom?

¹⁶ To je bil primeren čas, da Jehova izvrši obsodbo nad ljudstvom, ki ga je zapustil, nad naravnim Izraelom. Tisoči iz narodov po vsem tedaj znanem svetu so se zgrinjali v krščansko občino in bili maziljeni za duhovni ,Izrael Božji‘. (Galatom 6:16) Takratni Judje pa so se utapljali v sovraštvu in sektaškem nasilju. Odkrito so se uprli rimski sili, ki jim je vladala, ravno nasprotno od tega, kar je zapisal Pavel, namreč da je treba ,biti pokoren višjim oblastim‘. (Rimljanom 13:1) Naslednje dogodke pa je očitno vodil Jehova. Leta 66 n. š. so pridrle rimske legije pod generalom Galom in oblegale Jeruzalem. Napadajoči Rimljani so se prebili v mesto in celo pričeli spodkopavati tempeljsko obzidje. Po Jožefovih zgodovinskih poročilih so bili mesto in njegovi prebivalci zares v stiski.a Nenadoma pa so se napadajoči vojaki umaknili. To je Jezusovim učencem omogočilo, da so ,zbežali na gore‘, saj jih je na to opozoril Jezus v prerokbi, zapisani v Matevževem evangeliju 24:15, 16.

17., 18. a) S kakšno stisko je Jehova zadostil pravici glede Judov? b) Katero meso je ,bilo rešeno‘ in senca česa je to bila?

¹⁷ Seveda pa je bila popolna izvršitev Jehovove obsodbe v vrhuncu stiske še pred njimi. Leta 70 n. š. so rimske legije, sedaj pod generalom Titom, ponovno napadle. Tokrat je bila bitka dokončna! Judje, ki so bili že med sabo v vojni, se nikakor niso mogli kosati z Rimljani. Mesto in tempelj sta bila porušena do tal. Več kot milijon telesno oslabelih Judov je v trpljenju umrlo, kakih 600.000 trupel so vrgli skozi mestna vrata. Mesto je padlo in 97.000 prebivalcev so odpeljali v ujetništvo, mnoge za to, da so pozneje umrli v gladiatorskih igrah. Resnično, edino meso, ki se je rešilo v letih tedanje stiske, so bili poslušni kristjani, ki so zbežali v gore onkraj Jordana. (Matevž 24:21, 22; Lukež 21:20–22)

¹⁸ Tako je Jezusova velika prerokba glede ,sklenitve stvarnosti‘ že imela prvo spolnitev. Vrhunec je dosegla v Jehovovem dnevu od 66. do 70. leta n. š., ko je bilo zadoščeno pravici glede uporniškega judovskega naroda. (Matevž 24:3–22, NW) Kljub temu pa je to bila samo senca ,prihoda dneva GOSPODOVEGA, velikega in prestrašnega‘, končne stiske, ki bo kmalu zadela ves svet. (Joel 2:31) Kako bi se lahko ,rešili‘? Na to bo odgovoril naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

Vprašanja za ponovitev

◻ Kako je ,Gospodov dan‘ povezan z ,Jehovovim dnevom‘?

◻ Na kakšno svarilo bi morali biti pozorni, ko pregledujemo Noetove dni?

◻ Kakšen krepak pouk dobimo iz primera Sodome in Gomore?

◻ Kdo se je rešil v ,veliki stiski‘ prvega stoletja?

[Slike na strani 15]

Jehova je poskrbel, da sta se rešili Noetova in Lotova družina, pa tudi družine v letih 607 pr.n.š. in 70 n.š.