Predana sem cilju, ki sem si ga postavila pri šestih letih

PRIPOVEDUJE SANDRA COWAN

Mnogi starši zberejo svojim otrokom poklic, na primer glasbo ali balet, in jih v rani mladosti pričnejo pripravljati nanjo. Tako je ravnala tudi mama z mano. Od takrat, ko mi je bilo dva tedna, so me jemali seboj na vse krščanske shode in na oznanjevanje.

KO SEM imela štiri leta, je mama menila, da že lahko oznanjujem sama. Živo se spominjam svojega prvega poskusa. Odpeljali smo se do velike kmetije in medtem ko je mama z ostalimi čakala v avtu, sem sama izstopila in odšla do vrat. Prijazna gospa mi je prisluhnila, ko sem ji ponudila deset brošur. Za plačilo mi je dala velik kos mila. Prijeti sem ga morala z obema rokama. Bila sem razburjena!

Istega leta 1943 je Stražnostolpna biblična šola Gilead odprla vrata za polnočasne pionirje, da bi se usposobili za misijonarje. Mama me je spodbujala, da si postavim misijonarstvo za življenjski cilj. V Evropi je besnela druga svetovna vojna in mama mi je pripovedovala o majhnih Pričah, ki so jih v Evropi jemali staršem. Hotela je, da bi bila dovolj močna, da bi bila kos vsakršni preskušnji.

Poleti leta 1946 sem se krstila na mednarodnem kongresu v Clevelandu (Ohio, ZDA). Čeprav mi je bilo šele šest let, sem se odločila, da se predam Jehovu. Tisto poletje sem prvič pionirala. Spominjam se jutra, ko sem ljudem, ki so sedeli na tržnici v San Diegu (Kalifornija, ZDA), razdelila 40 revij. Prepričana sem, da sta k temu veliko pripomogla moja zgovornost in drobcenost.

Pogosto smo oznanjevali okrog Beth-Sarima, kjer je bolehni predsednik družbe Watch Tower, brat Rutherford, preživel zimo pred smrtjo leta 1942. Tamkajšnje polnočasne služabnike smo redno obiskovali in večerjali z njimi. Takšni osrečujoči obiski so me podprli v moji odločitvi, da si tudi jaz resnično želim živeti tako. Takrat sem si postavila šolo Gilead in misijonarstvo za življenjski cilj.

Naslednje leto sta se starša ločila, vendar to ni spodkopalo naše duhovnosti. Mama je pionirala in naju z bratom vestno vzgajala. Naša majhna stanovanjska prikolica je bila živahno zbirališče krščanskih bratov in sester. Mama se je še posebej trudila, da bi me spoznala z diplomanti šole Gilead. Ena od teh sta bila Lloyd in Melba Barry, ki sta nas obiskala medtem, ko sta čakala, da ju pošljejo na Japonsko in je brat Lloyd služil kot potujoči nadzornik. Vzela sta si čas in me spodbujala — mene, deklico, ki je hrepenela po misijonarstvu — to je resnično naredilo vtis name.

Ko mi je bilo deset let, se je mama poročila s čudovitim človekom, pravtako pionirjem. Z bratom naju ni posvojil samo na papirju, marveč tudi v srcu. Njegova ljubezen do Jehova in gorečnost za službo sta bili nalezljivi.

Mama in oče sta naju z bratom vodila skozi težavna najstniška leta. Naš dom so bila duhovna nebesa, ki se jih rada spominjam. Ni bilo lahko pionirati in skrbeti za dva otroka ob tako majhnih dohodkih; potrebno se je bilo marsičemu odreči. Toda mama in oče sta se zanesla na Jehova in dala Kraljestvo na prvo mesto.

Kako dobro se še spomnim mednarodnega kongresa v New Yorku leta 1950! Oče je vzel bančno posojilo in s seboj v avto smo vzeli še tri potnike, da bi bili stroški manjši. Mama, oče, brat in jaz smo od San Diega do New Yorka sedeli na prvih sedežih, medtem ko so ostali sedeli zadaj. Ker očetu delodajalec ni dal dva tedna dopusta, ga je obisk kongresa stal delovnega mesta. Toda oče nam je zagotovil, da bo Jehova poskrbel za nas, in res je bilo tako. Prodal je avto, da je lahko vrnil bančno posojilo in nato našel še boljšo službo. Takšne in podobne izkušnje so se izkazale za dragocene v kasnejših letih, ko sva se z možem spoprijela s težavnimi razmerami.

Ko smo se vračali iz New Yorka, smo obiskali Kraljestveno farmo, kjer sem prvič videla šolo Gilead. Spomnim se, kako sem stala v neki učilnici in si govorila: ,Niti enajst let še nimam. Nikoli mi ne bo uspelo priti sem. Prej bo Harmagedon.‘ Toda po tem obisku sem bila odločena kot še nikoli, da je Gilead moj cilj.

Trudila sem se, da bi dosegla cilj

Od prvega razreda sem pionirala vsake poletne šolske počitnice. Dva tedna zatem, ko sem maturirala na gimnaziji junija 1957, sem postala splošni pionir.

Sestanek za tiste, ki bi radi obiskali šolo Gilead na območnem kongresu v Los Angelesu leta 1957 je bil zame nekaj posebnega. Ko sem šla proti šotoru, kjer naj bi bil sestanek, sem srečala Billa, mladega brata, s katerim sva se poznala od mojega šestega leta. Zadnje leto je služil v Lousiani, kjer je bila večja potreba. Presenetilo naju je, da sva bila oba tako navdušena nad misijonarstvom. Šest mesecev zatem sva sklenila, da bo to najin skupni cilj. Pisala sva Družbi, naj nama dodeli področje in en mesec pred najino poroko so naju določili, da greva v Romney (West Virginia, ZDA).

Tja sva se preselila mimogrede, ko sva leta 1958 potovala na kongres v New York. Na kongresu sva šla na sestanek tistih, ki bi radi obiskovali šolo Gilead. Na stotine je bilo navzočih. Ko sva zagledala množico, sva mislila, da imava kaj malo možnosti, da naju pokličejo v Gilead. Vseeno sva predala preliminarno prošnjo, pa čeprav sva bila poročena šele enajst tednov. Naslednje leto sva na območnem kongresu v Philadelphiji oddala drugo prošnjo.

Z Billom sva se v Romneyiju naučila, da se morava zanesti na Jehova, da nama bo on pomagal prebroditi težave. Mestece Romney je imelo približno 2000 prebivalcev. Nemogoče je bilo najti službo. Živela sva v petmetrski doma narejeni prikolici, ki bi bila pripravna za kalifornijsko klimo. Nisva imela ne tekoče vode, ne kurjave in ne hladilnika. V notranjosti se je tako shladilo, da sva morala razbiti led v vedru, da sva prišla do vode. Bratje so nama pomagali po svojih najboljših močeh. Z nama so delili, kar so ulovili. Jedla sva jelene, rakune in veverice. Ne enkrat sva se odpravila na oznanjevanje, ne da bi vedela, kaj bova jedla tisti dan, in ko sva se vrnila domov, so naju pred vrati čakala jabolka ali sir.

Devet mesecev sva se prebijala skozi življenje včasih brez prebite pare v žepu. Končno sva se odločila, da bi bilo pametno, če bi se preselila v Baltimore (Maryland, ZDA), kjer bi lahko Bill našel delo. Ko sva povedala bratom, kaj nameravava, smo vsi jokali, oni in midva. Zato sva se odločila, da vztrajava še nekaj časa.

Kmalu zatem je Priča, ki je bil poslovodja v supermarketu v 60 kilometrov oddaljenem Westernportu (Maryland, ZDA), ponudil Billu poldnevno zaposlitev. Isti mesec nama je biblijski preučevalec ponudil privlačno opremljeno hišico z veliko pečjo na premog. Od takrat je Malahija 3:10 moj priljubljeni stavek. Jehova naju je blagoslovil čez vsa najina pričakovanja.  

Končno Gilead!

Eden od najrazburljivejših dni v najinem življenju je bil nek dan v novembru 1959, ko so naju povabili v Gilead. Povabljena sva bila v 35. razred, zadnji na Kraljestveni farmi. Spreletel me je topel občutek sreče, ko sem stala v isti učilnici, ki sem jo obiskala kot otrok. Tega se ne da opisati z besedami.

Gilead je bil duhovna oaza. Bilo je, kot bi pet mesecev živela v novem svetu. Le redko v življenju leta dolgo nekaj čakamo, potem pa odkrijemo, da je to preseglo vsa naša pričakovanja. Tako je bilo z Gileadom.

Določili so naju za Indijo, navsezadnje pa nisva dobila vize. Zato naju je po enem letu čakanja v New Yorku družba Watch Tower poslala v Maroko, na sever Afrike.

Misijonarja v Maroku

V Maroku sva preživela 24 srečnih let, takoj po prihodu sva vzljubila tamkajšnje ljudi. Naučila sva se francosko in špansko, jezika, ki sta nama pomagala pri pogovoru z ljudmi mnogih narodnosti, ki tam živijo. V glavnem so vest o Kraljestvu sprejeli priseljenci iz drugih dežel.

Žena, s katero sem preučevala Biblijo, je bila španska plesalka flamenka v baru v Casablanci. Ko je spoznala biblijska načela, je zapustila lastnika bara, s katerim je živela in se vrnila v Španijo. Tam je vest oznanila vsem svojim domačim in nekateri so sprejeli biblijske resnice, ki jih je delila z njimi. Potem se je vrnila v Casablanco, kjer je ostala zvesta Bogu do smrti leta 1990.

Prva leta v Maroku sva bila priči porastu števila kraljestvenih oznanjevalcev. Vendar ko so sčasoma tujci le s težavo dobivali delo in dovoljenje za prebivanje, se je mnogo Prič odselilo v Evropo. Mnogi od tistih, s katerimi sva preučevala, sedaj živi na Novi Zelandiji, v Kanadi, v Združenih državah Amerike, Bolgariji, Rusiji in Franciji, nekateri od njih so v polnočasni službi.

Aprila 1973 so oznanjevanje v Maroku nenadoma prepovedali. Kakšen udarec je bil to! Tistega četrtka zvečer, ko smo se zbrani v kraljestveni dvorani veselo pogovarjali, je luč nenadoma ugasnila, kar je bil znak, da moramo domov. Kmalu smo izvedeli, da ne bomo nikoli več videli svetlobe luči, pri kateri smo svobodno uživali v krščanski bratovščini. Pod prepovedjo smo imeli naše sestanke in okrajne zbore po skupinicah na domovih. Na območni kongres so Priče potovale bodisi v Francijo bodisi v Španijo.

Ko smo postali maloštevilni, se je peščica Prič, ki so ostale v Maroku, zelo povezala. Zato so, ko se je družba Watch Tower dokončno odločila, da zapre podružnico in naju pošlje drugam, mnogi med nami potočili prenekatero solzo.

V osrednji Afriki

Najino novo področje je bila Centralnoafriška republika. Tu je bilo povsem drugače kot na severu Afrike! Medtem ko je bila klima v Maroku precej podobna tisti v južni Kaliforniji, sva se zdaj znašla v soparni tropski vročini.

Spopasti se je bilo potrebno z novimi problemi. Morala sem na primer obvladovati strah pred laznino. Trikrat mi je kuščar padel na glavo, ko sem šla skozi vežo. Včasih se nam je pri preučevanju Biblije pridružila podgana! Čeprav bi najraje odskočila in zbežala, sem se naučila obvladati, tako da sem s pogledom usmerjenim v gospo Podgano pobrala torbo s knjigami s tal in dvignila nogi, dokler se ni odločila in odšla. Spoznala sem, da se lahko na vse navadiš, če le vztrajaš.

Ko sva bila tam šest mesecev, je bilo po radiu objavljeno obvestilo o prepovedi našega dela. Kraljestvene dvorane so zaprli, misijonarjem pa so rekli, naj odidejo. Skupaj s še enim parom smo uredili stvari tako, da smo lahko še tri leta ostali v podružnici. Potem nas je neko nedeljsko dopoldne med preučevanjem Stražnega stolpa oborožen policist odvedel na policijsko postajo. Ženske in otroke so izpustili, zadržali pa so 23 bratov, med njimi tudi mojega moža Billa. Po šestih dneh so ga izpustili domov, da se pripravi za pot; tri dni zatem sva morala po vladnem odloku zapustiti državo. Pisal se je maj 1989. To je bil še en žalosten odhod, na letališče so se prišli od naju poslovit mnogi najini ljubeči bratje.

Končno v Sierra Leone

Družba naju je poslala v Sierra Leone v zahodni Afriki, v ljubko deželo s čudovitimi, belopeščenimi plažami. Ljudje so zelo prijazni in užitek je oznanjevati. V vsaki hiši naju povabijo, naj sedeva, pogosto v senco mangovcev ali kokosovih palm. Ljudje se radi pogovarjajo o Bogu in prinesejo svojo Biblijo, da nam v njej sledijo.

Z Billom delava v betelu v Freetownu. Delam kot receptorka in skrbim za naročnine ter račune skupščin. Po šestnajstih letih delovanja v državah, kjer je oznanjevanje prepovedano, je čudovito biti v deželi, kjer delo svobodno napreduje.

Junija 1991 sem dopolnila 30 let v misijonarski službi. Resnično je mama postavila predme dragocen cilj! Če bi bila še živa, bi ji z ljubeznijo rekla: »Hvala mama!« Srečna sem, ker lahko še vedno rečem: »Hvala očka!«

[Slika na strani 28]

Newyorški kongres leta 1958

[Slika na strani 29]

35th class—July, 1960

[Slika na strani 30]

Bill in Sandra Cowan leta 1991