Tretje poglavje

Kljub preskušnji zvesti Jehovu!

1., 2. Kateri pomembni dogodki pomenijo nekakšno predigro k Danielovi pripovedi?

V PREROŠKI Danielovi knjigi se zastor dvigne v trenutku velikih sprememb na mednarodnem prizorišču. Asirija je nedolgo tega izgubila prestolnico Ninive. Tudi Egipt je že bil ob nekdanji vpliv in je po položaju nazadoval v manj pomembno državo, južno od Judove dežele. Medtem pa se je nagloma vzpenjal Babilon in postajal glavna sila v boju za svetovno nadvlado.

² Leta 625 pr. n. š. je egiptovski faraon Neko še z zadnjimi močmi skušal zaustaviti babilonsko prodiranje na jug. Z vojsko je krenil proti Karkemišu, ki leži ob bregovih gornjega toka reke Evfrat. Bitka pri Karkemišu, kakor so jo kasneje poimenovali, je bila odločilen, zgodovinsko pomemben dogodek. Babilonska vojska pod poveljstvom prestolonaslednika Nebukadnezarja je silam faraona Nekona zadala uničujoč udarec. (Jeremija 46:2) Nebukadnezarju je ta zmaga dala zagon, da je v enem samem zamahu zavzel še Sirijo in Palestino ter praktično zatrl egiptovsko nadvlado na tem področju. Njegov osvajalski pohod je začasno ustavila šele smrt njegovega očeta, Nabopolasarja.

 3. Kakšen je bil izid Nebukadnezarjevega prvega osvajalskega pohoda proti Jeruzalemu?

³ Nebukadnezar se je naslednje leto, takrat že kot ustoličeni babilonski kralj, znova lotil vojaških pohodov v Sirijo in Palestino. Takrat je tudi prvič prišel v Jeruzalem. V Bibliji beremo: »V dnevih njegovih je prišel gori Nebukadnezar, kralj babilonski, in Jojakim mu je postal podložnik za tri leta; potem se je odvrnil in se mu uprl.«​ (2. kraljev 24:1)

NEBUKADNEZAR V JERUZALEMU

 4. Kako je treba razumeti besedno zvezo »v tretjem letu kraljevanja Jojakima« iz Daniela 1:1?

⁴ Še posebej nas tu zanima besedna zveza »za tri leta«, saj v uvodu v Danielovo knjigo beremo: »V tretjem letu kraljevanja Jojakima, kralja Judovega, je prišel Nebukadnezar, kralj v Babilonu, pred Jeruzalem in ga je oblegal.«​ (Daniel 1:1) Ko je Jojakim, ki je vladal od leta 628 do 618 pr. n. š., dopolnil tretje leto svojega vladanja, Nebukadnezar še ni bil »kralj v Babilonu«, temveč prestolonaslednik. K plačevanju vojnega davka je Jojakima prisilil leta 620 pr. n. š. Ta pa se mu je po približno treh letih uprl. Torej je kralj Nebukadnezar prišel v Jeruzalem drugič, tokrat kaznovat upornega Jojakima, leta 618 pr. n. š., ko je Jojakim še ne polna tri leta vladal kot Babilonu podložen vazalni kralj.

 5. Kakšen je bil izid Nebukadnezarjevega drugega pohoda nad Jeruzalem?

⁵ Obleganje se je končalo tako, da »mu je [Jehova] dal v roko Jojakima, kralja na Judovem, in nekatere izmed posod hiše Božje«. (Daniel 1:2) Jojakim je najbrž umrl na začetku obleganja, bodisi kot žrtev atentata ali pa med uporom. (Jeremija 22:18, 19) Leta 618 pr. n. š. je tako mesto kralja zasedel njegov 18-letni sin Jojahin. Vendar je ta vladal le tri mesece in deset dni, zatem pa se je leta 617 pr. n. š. predal. (Primerjaj 2. kraljev 24:10–15.)

 6. Kaj je Nebukadnezar storil s svetimi posodami iz jeruzalemskega templja?

⁶ Nebukadnezar je v templju v Jeruzalemu uplenil svete posode in jih »prepeljal [. . .] v deželo Sinear, v svojega boga hišo: posode tiste je dejal v zakladnico boga svojega«, namreč Marduka, po hebrejsko Merodaka. (Daniel 1:2; Jeremija 50:2) In res so že našli babilonski napis z Nebukadnezarjevimi besedami o Mardukovem templju: »V njem sem shranil srebro in zlato in drago kamenje [. . .] in postavil tja zakladnico svojega kraljestva.« O teh svetih posodah bomo brali še kasneje pri kralju Belsazarju. (Daniel 5:1–4)

CVET JERUZALEMSKE MLADINE

7., 8. Kaj lahko iz Daniela 1:3, 4 in 6 sklepamo o preteklosti Daniela in njegovih treh tovarišev?

⁷ V Babilon pa niso odpeljali le zakladov iz Jehovovega templja. Pripoved se glasi: »In kralj je ukazal Aspenazu, načelniku svojih dvornikov, naj pripelje mladeničev iz sinov Izraelovih od kraljevega zaroda in od plemenitnikov, [otroke, NW] brez kakršnegakoli madeža, lepe postave in dovzetnih za pouk [z uvidom, NW] v vsej modrosti, bistre pameti in obdarovanih z razumnostjo in sposobnih, da stoje v palači kraljevi.«​ (Daniel 1:3, 4)

⁸ In koga so izbrali? Takole beremo: »Bili so pa med njimi, iz sinov Judovih: Daniel, Hananija, Misael in Azarija.« (Daniel 1:6) To nam nekoliko osvetli sicer v mrak zavito preteklost Daniela in njegovih tovarišev. Ugotavljamo denimo, da so to bili ‚Judovi sinovi‘, Juda pa je bil kraljevi rod. Toda naj so sami bili iz kraljeve rodovne linije ali ne, je razumno sklepati, da so bili vsaj iz dokaj pomembnih in vplivnih družin. Bili so duševno in telesno zdravi, pa tudi obdarjeni z zmožnostjo uvidevanja, modrostjo, spoznanjem in sprevidevnostjo, pa čeprav so bili še tako mladi (morda v zgodnjih najstniških letih), da so jim še lahko rekli ‚otroci‘. Daniel in njegovi tovariši so gotovo bili nekaj izjemnega, cvet jeruzalemske mladine.

 9. Zakaj se zdi gotovo, da so Daniel in njegovi trije tovariši imeli bogaboječe starše?

⁹ Iz pripovedi ne izvemo, kdo so bili starši teh mladeničev. Videti pa je, da so bili to gotovo bogovdani ljudje, ki so svoje starševske dolžnosti jemali resno. Če namreč upoštevamo, da je takrat v Jeruzalemu, še zlasti med ‚kraljevim zarodom in plemenitniki‘, vladal vse večji moralni in duhovni propad, je očitno, da si Daniel in njegovi trije tovariši odličnih lastnosti niso mogli pridobiti zgolj po naključju. Ni nam treba omenjati, da se je staršem gotovo trgalo srce, ko so jim pred očmi vzeli sinove in jih odpeljali v daljno deželo. Kako zelo ponosni bi bili, ko bi bili vsaj lahko vedeli, kako se bo to izteklo! Resnično je nadvse pomembno, da starši svoje otroke vzgojijo »v Jehovovem discipliniranju in umskem uravnavanju«! (Efežanom 6:4, NW)

BOJ ZA UMSKO PREVLADO

10. Kaj so mlade Hebrejce učili in čemu je bilo to namenjeno?

¹⁰ Že kar takoj pa se je začel boj za prevlado nad umom teh mladih pregnancev. Nebukadnezar je hotel, da bi te hebrejske najstnike pregnetli tako, da bi se lepo prilegali babilonskemu sistemu, zato je svojim uradnikom odredil, naj jih ‚učijo pismenstva in jezika Kaldejcev‘. (Daniel 1:4) To ni bila navadna izobrazba. The International Standard Bible Encyclopedia pojasnjuje, da je to »obsegalo učenje sumerščine, akadščine, aramejščine [. . .] in drugih jezikov, pa tudi obsežnega slovstva v teh jezikih«. K temu ‚obsežnemu slovstvu‘ so spadala zgodovinska, matematična, astronomska in druga dela. Vendar »je velik del zajemal s tem povezana verska besedila, tako o napovedovanju prihodnosti iz omenov [znamenj] kot o astrologiji [. . .]«.

11. Kaj so Babilonci storili, da bi se hebrejski mladeniči zlili z babilonskim dvornim življenjem?

¹¹ Da pa bi ti mladi Hebrejci popolnoma prevzeli navade in kulturo babilonskega dvornega življenja, »jim je [kralj] določil vsakdanji obrok kraljevih jedil in vina, ki ga je sam pil, in da jih tako vzgajajo tri leta, in potem naj bi stali pred kraljem«. (Daniel 1:5) To pa še ni bilo vse. »Knez dvornikov jim je dal imena, in je imenoval Daniela Beltsazarja in Hananija Sadraha in Misaela Mesaha in Azarija Abednega.«​ (Daniel 1:7) V biblijskih časih je bila ustaljena navada, da so človeku dali novo ime, kadar se mu je v življenju zgodilo kaj pomembnega. Jehova je denimo Abrama preimenoval v Abrahama, Sarajo pa v Saro. (1. Mojzesova 17:5, 15, 16) To, da lahko nekdo komu spremeni ime, je jasen izraz njegove oblasti oziroma nadvlade. Ko je Jožef postal egiptovski prehrambni upravitelj, mu je faraon nadel ime Zafnat-paneah. (1. Mojzesova 41:44, 45; primerjaj 2. kraljev 23:34; 24:17.)

12., 13. Zakaj lahko rečemo, da so s preimenovanjem teh mladih Hebrejcev skušali spodkopati njihovo vero?

¹² Za Daniela in njegove tri hebrejske prijatelje je bila sprememba imena pomenljiva. Imena, ki so jih dobili od svojih staršev, so se skladala s čaščenjem Jehova. Ime »Daniel« pomeni »Sodi me Bog«. »Hananija« pomeni »Jehova je bil milosten«. »Misael« verjetno pomeni »Kdo je kakor Bog?«, »Azarija« pa »Jehova je pomagal«. Njihovi starši so prav gotovo vroče upali, da bodo njihovi sinovi odrasli pod vodstvom Boga Jehova in postali njegovi zvesti in vdani služabniki.

¹³ Nova imena, ki jih je hebrejska četverica dobila, pa so bila zelo povezana z imeni lažnih bogov in namigovala na to, da so si ta božanstva resničnega Boga podredila. Kako zahrbten poskus, da bi tem mladeničem spodkopali vero!

14. Kaj so pomenila nova imena, ki so jih dobili Daniel in njegovi trije tovariši?

¹⁴ Danielovo novo ime Beltsazar je pomenilo »Varuj kralja«. Očitno je bila to krajša oblika priprošnje k Belu, oziroma Marduku, glavnemu babilonskemu bogu. Ni sicer znano, ali je imel Nebukadnezar pri izbiri imena za Daniela kaj zraven, vsekakor pa je ponosno priznal, da je to ‚po imenu njegovega boga‘. (Daniel 4:8) Hananija so preimenovali v Sadraha, kar naj bi bilo po mnenju nekaterih poznavalcev zloženo ime in naj bi pomenilo »Akujeva zapoved«. Zanimivo pri tem je, da je bil Aku sumerski bog. Misaelovo novo ime je bilo Mesah (mogoče Mišaaku), očitno zvito popačenje imena »Kdo je kakor Bog?« v »Kdo je, kakor je Aku?«. Azarijevo babilonsko ime pa je bilo Abednego, kar je verjetno pomenilo »Služabnik Nega«. »Nego« pa je različica od »Nebo«, kot je bilo ime božanstvu, po katerem je nosilo ime tudi več babilonskih vladarjev.

TRDNO ODLOČENI, DA BODO OSTALI ZVESTI JEHOVU

15., 16. Kakšne nevarnosti so zdaj prežale na Daniela in njegove tovariše ter kako so se nanje odzvali?

¹⁵ Z babilonskimi imeni, prevzgojnim programom in posebno prehrano, z vsem tem so Babilonci skušali Daniela in trojico hebrejskih mladeničev ne le pripraviti do tega, da bi se zlili z babilonskim načinom življenja, temveč tudi, da bi se odtujili svojemu Bogu, Jehovu, ter pozabili na svojo versko vzgojo in preteklost. Kaj so ob vsem tem pritisku in skušnjavah storili ti mladi ljudje?

¹⁶ Navdihnjena pripoved pravi: »Daniel se je namenil v srcu, da se ne bo omadeževal s kraljevo jedjo [izbranimi jedili, NW] in z vinom, ki ga je kralj pil.« (Daniel 1:8a) Tu je sicer Daniel edini omenjen po imenu, toda iz tega, kar sledi, je očitno, da so njegovi trije tovariši podpirali njegovo odločitev. Besede, da se »je namenil v srcu«, povedo, da mu je pouk, ki ga je dobil še doma od staršev in drugih, segel v srce. Nedvomno je podoben pouk usmerjal pri odločanju tudi druge tri Hebrejce. To zgovorno izpričuje, kako pomembno je učiti otroke že takrat, ko se morda zdi, da so še premladi, da bi razumeli. (Pregovori 22:6; 2. Timoteju 3:14, 15)

17. Zakaj so Daniel in njegovi tovariši ugovarjali le proti kraljevim živilom, ne pa tudi proti drugim določilom?

¹⁷ Zakaj pa so ti mladi Hebrejci ugovarjali le proti izbranim jedilom in vinu, ne pa tudi proti drugim stvarem? Iz Danielove utemeljitve jasno spoznamo, zakaj: »Ne bo [se] omadeževal.« Naj je učenje »pismenstva in jezika Kaldejcev« ter prevzem babilonskih imen še tako vprašljivo, pa vendar to nujno ne omadežuje človeka. Pomislimo na Mojzesa, ki je živel že skoraj tisoč let prej. Zanj beremo, da se je »naučil [. . .] vse modrosti Egipčanov«, da pa je ostal zvest in vdan Jehovu. Starši so mu z vzgojo položili trden temelj. In izid? »Po veri se je Mojzes, ko je bil odrastel, branil imenovan biti sin hčere Faraonove, ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha.« (Dejanja 7:22; Hebrejcem 11:24, 25)

18. Kako vse bi se ti hebrejski mladeniči lahko omadeževali s kraljevimi jedili?

¹⁸ Kako pa bi lahko babilonski kraljevi živež omadeževal te mladeniče? Prvič, k tem izbranim jedilom so lahko spadala tudi živila, ki so bila po mojzesovski postavi prepovedana. Babilonci so denimo jedli nečiste živali, ki so bile Izraelcem pod postavo prepovedane. (3. Mojzesova 11:1–31; 20:24–26; 5. Mojzesova 14:3–20) Drugič, Babilonci niso imeli navade, da bi zaklane živali pustili izkrvaveti, predno bi zaužili njihovo meso. Če bi Hebrejci jedli neizkrvavljeno meso, bi s tem neposredno kršili Jehovov zakon o krvi. (1. Mojzesova 9:1, 3, 4; 3. Mojzesova 17:10–12; 5. Mojzesova 12:23–25) Tretjič, častilci krivih bogov so ponavadi hrano pred zaužitjem pri občestvenem obedu darovali malikom. V čem takem pa Jehovovi služabniki gotovo niso hoteli sodelovati! (Primerjaj 1. Korinčanom 10:20–22.) In končno: dan za dnem uživati zelo kalorično hrano in alkoholno pijačo ne bi bilo zdravo za nobenega človeka, še najmanj pa za mladega.

19. Kako bi se lahko hebrejski mladeniči opravičevali in kaj jim je vendarle pomagalo do pravilne odločitve?

¹⁹ Seveda pa je eno vedeti, kaj storiti, čisto nekaj drugega pa pod pritiskom ali v skušnjavi zbrati pogum in to tudi storiti. Daniel in njegovi trije prijatelji bi lahko modrovali, da so njihovi starši in prijatelji tako ali tako daleč stran in ne bodo zvedeli, kaj počnejo. Lahko bi se tudi opravičevali, češ da je to pač kraljevi ukaz in da očitno nimajo druge izbire. Poleg tega so drugi mladi gotovo brez pomisleka sprejeli vsa ta določila in si še šteli v čast, da so smeli biti del tega. Zanje to ni predstavljalo nobenega problema. Toda ob takšni šepasti logiki bi se kaj lahko ujeli v zanko, v katero se ujame veliko mladih, namreč da bi na skrivaj grešili. Ti hebrejski mladeniči so vedeli, da so ‚GOSPODOVE oči na vsakem kraju‘ in da »Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem«. (Pregovori 15:3; Propovednik 12:14) Iz ravnanja teh zvestih mladeničev se resnično lahko vsi kaj naučimo.

POGUM IN VZTRAJNOST STA BILA POPLAČANA

20., 21. Kaj je storil Daniel in s kakšnim izidom?

²⁰ Daniel se je v srcu trdno odločil upirati kvarnim vplivom in skladno s to odločitvijo je tudi ravnal. »Prosil je torej kneza evnuhov, da se mu ne bi bilo treba omadeževati.« (Daniel 1:8b, SSP) Bodimo pozorni na besedi »prosil je«. Najpogosteje je treba biti res vztrajen in prizadeven, če se hočemo uspešno bojevati proti skušnjavam ali premagovati kakšne slabosti. (Galatom 6:9)

²¹ V Danielovem primeru se je vztrajnost izplačala. »Bog pa je dal Danielu doseči milost in usmiljenje pri knezu dvornikov.« (Daniel 1:9) Vendar se to ni zgodilo zato, ker bi bili Daniel in njegovi tovariši tako prikupni in pametni ljudje in bi se zato zanje nazadnje vse dobro izteklo. Tako je bilo zato, ker jih je blagoslovil Jehova. Daniel se je gotovo spomnil hebrejskega pregovora: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj [misli nanj, EI], in on ravne naredi steze tvoje.«​ (Pregovori 3:5, 6) Ker so ta nasvet ubogali, so bili več kot poplačani.

22. Kaj je upravičeno ugovarjal knez dvornikov?

²² Knez dvornikov je sprva ugovarjal: »Bojim se gospoda svojega, kralja, ki vam je določil jed in pijačo; kajti čemu naj vidi, da so vaši obrazi medlejši nego drugih mladeničev vaše starosti? Tako bi bili krivi, če bi mi kralj vzel glavo.«​ (Daniel 1:10) Upravičeno je ugovarjal, pa tudi strah ga ni bilo zastonj. Kralju Nebukadnezarju pač nihče ni smel ničesar odkloniti, zato se je dvornik zavedal, da bi bila v nevarnosti njegova ‚glava‘, če bi delal v nasprotju s kraljevimi navodili. Kaj bo torej naredil Daniel?

23. Kako je Daniel z načinom reševanja zadeve pokazal zmožnost uvidevanja in modrost?

²³ Zdaj sta se izkazali Danielova zmožnost uvidevanja in modrost. Mladi Daniel se je verjetno spomnil pregovora: »Rahel odgovor odvrača togoto, zbadljiva beseda pa zbuja jezo.« (Pregovori 15:1) Ni trmasto vztrajal, naj njegovi prošnji ugodijo, in s tem morda celo izzival, naj iz njega naredijo mučenika; raje je zadevo pustil nekaj časa pri miru. Ob pravem času pa je pristopil k »oskrbniku«, ki je bil verjetno bolj pripravljen narediti manjšo izjemo, ker kralju ni bil odgovoren neposredno. (Daniel 1:11)

PREDLOG ZA DESETDNEVNI PRESKUS

24. Kakšen preskus je Daniel predlagal?

²⁴ Daniel je oskrbniku predlagal naslednji preskus: »Prosim, izkusi nas, hlapce svoje, deset dni, in naj nam dajo jesti sočivja [zelenjave, NW] in piti vode. Potem naj ogledajo obraze naše vpričo tebe in obraze mladeničev, ki jedo kraljevo jed, in kakor boš videl, tako stóri s hlapci svojimi.«​ (Daniel 1:12, 13)

25. Kaj je verjetno spadalo med ‚zelenjavo‘, s katero so stregli Danielu in njegovim trem prijateljem?

²⁵ Deset dni ob ‚zelenjavi in vodi‘. Ali so bili po teh dneh kaj »medlejši« od drugih? ‚Zelenjava‘ je prevedek hebrejske besede, ki v osnovi pomeni »semena«. Nekateri biblijski prevodi (tudi Chraskov) jo prevajajo s »sočivje«, kar označuje »užitno seme različnih stročnic (na primer graha, fižola ali leče)«. Več strokovnjakov meni, da je iz sobesedila videti, da ni šlo le za užitno seme. Tako v nekem priročniku beremo: »Daniel in njegovi tovariši so v resnici prosili, da bi lahko namesto bogate, mesne prehrane s kraljeve mize dobivali navadno zelenjavno hrano, ki jo je jedlo preprosto prebivalstvo.« K tej zelenjavi so potemtakem lahko sodile hranljive jedi, pripravljene iz fižola, kumar, česna, pora, leče, melon in čebule, ter kruh, narejen iz različnih žitaric. Vsemu temu se gotovo ne more reči stradalna kura. Oskrbnik je to očitno dojel. »Poslušal jih je torej v tej reči in naredil poskušnjo ž njimi deset dni.« (Daniel 1:14) In kako se je to izšlo?

26. Kakšen je bil izid desetdnevnega preskusa in zakaj so se stvari tako obrnile?

²⁶ »Po desetih dneh so se kazali njih obrazi boljši in mesnatejši nego vseh mladeničev, ki so jedli jed kraljevo.« (Daniel 1:15) To ni razumeti kot dokaz za to, da je zelenjavna prehrana boljša od mesne, ki je kalorično bogatejša. Deset dni je prekratka doba za ugotavljanje oprijemljivih učinkov takšne ali drugačne prehrane, je pa dovolj dolga, da Jehova uresniči svoj namen. »Blagoslov Jehovov je ta, ki bogatí, in On s tem ne dodaja bolesti,« pravi njegova Beseda. (Pregovori 10:22, NW) Mlada hebrejska četverica je verovala in zaupala Jehovu, in ta jih ni zapustil. Stoletja pozneje je Jezus Kristus preživel brez hrane štirideset dni. Sam je glede tega navajal besede iz Pete Mojzesove knjige 8:3, kjer beremo: »Ne živi človek ob samem kruhu, temuč ob vsem, kar prihaja iz ust Božjih.«​ In odličen zgled za to so ravno Daniel in njegovi trije prijatelji.

ZMOŽNOST UVIDEVANJA IN MODROST NAMESTO IZBRANIH JEDIL IN VINA

27., 28. Kako je bil način hranjenja, ki so si ga izbrali Daniel in njegovi trije prijatelji, priprava na večje stvari, ki so bile še pred njimi?

²⁷ Teh deset dni je bilo samo za preskus, ampak izid je bil kar najbolj prepričljiv. »Tedaj jim oskrbnik odvzame jed in vino, ki jim ga je bilo piti, in jim je dajal sočivja [zelenjave, NW].« (Daniel 1:16) Ni si težko zamisliti, kaj so si o Danielu in njegovih tovariših mislili drugi mladeniči, ki so bili prav tako zajeti v ta vzgojni program. Vsakodnevno zavračanje kraljevih dobrot v zameno za zelenjavo se jim je gotovo zdelo zelo neumno. Toda mladim Hebrejcem so se na obzorju že zbirale velike preskušnje, ki bodo od njih terjale vso budnost in treznost, kar so ju premogli. Najbolj pa jim bo preskušnje vere pomagalo prestajati to, da so verovali in zaupali Jehovu. (Primerjaj Jozue 1:7.)

²⁸ Da je Jehova res bil s temi mladeniči, je razvidno iz naslednjih besed: »Tem štirim mladeničem pa je Bog dal znanje in razumnost v vsem slovstvu in modrosti, in Daniel je znal razbirati vse prikazni in sanje.«​ (Daniel 1:17) Da bi mogli biti kos hudim časom, ki so prihajali, telesna moč in dobro zdravje še nista bila dovolj. »Kajti [Ko, NW] modrost pride v srce tvoje in znanje bode prijetno duši tvoji, [bo] razsodnost [. . .] pazila nate, umnost te bo stražila, da te otme slabega pota.« (Pregovori 2:10–12) In prav to je Jehova podelil tem štirim zvestim mladeničem, da jih je opremil za tisto, kar je bilo pred njimi.

29. Zakaj je Daniel znal »razbirati vse prikazni in sanje«?

²⁹ Prebrali smo, da je Daniel »znal razbirati vse prikazni [videnja, NW] in sanje«. To ne pomeni, da je postal nekakšen medij. Zanimivo je, da Daniel, čeprav šteje za enega velikih hebrejskih prerokov, ni bil nikoli navdihnjen, da bi izrekal takšna naznanila kot »tako [pravi] Gospod Jehova« ali pa »tako pravi GOSPOD nad vojskami«. (Izaija 28:16; Jeremija 6:9) Vendar je Daniel lahko razumel in razlagal videnja in sanje, ki so razodevale Jehovov namen, samo pod vodstvom Božjega svetega duha.

KONČNO ODLOČILNI PRESKUS

30., 31. Kako se je pot, ki so jo ubrali Daniel in njegovi tovariši, izkazala koristna zanje?

³⁰ Triletni prevzgojni in pripravljalni program se je končal. Zdaj je nastopil odločilni preskus – osebni pogovor s kraljem. »Ko so minili dnevi, po katerih je bil kralj določil, da jih pripeljejo k njemu, jih je privedel knez dvornikov pred Nebukadnezarja.«​ (Daniel 1:18) Za četverico mladeničev je prišel čas, da položijo račune o sebi. Ali jim je kaj koristilo, da so se raje ravnali po Jehovovih zakonih, kot pa se vdali babilonskemu načinu življenja?

³¹ »Kralj je govoril ž njimi; a med njimi vsemi ni bilo nobenega kakor Daniel, Hananija, Misael in Azarija; zato so stali v službi pred kraljem.«​ (Daniel 1:19) Njihovo ravnanje v preteklih treh letih je čisto zares doživelo popolno zmago! Prav nič nespametno ni bilo, da so živeli tako, kakor sta jim to narekovali njihova vera in vest. Ker so bili Daniel in njegovi prijatelji zvesti v navidez morda malih stvareh, so bili blagoslovljeni z večjimi. Prednost ‚stati v službi pred kraljem‘ je bil cilj vseh mladih v tem vzgojnem programu. Biblija sicer ne poroča, ali so bili izbrani samo ti štirje hebrejski mladeniči. Dejstvo pa je, da so za svojo zvestobo dobili ‚veliko plačilo‘. (Psalm 19:11)

32. Zakaj lahko rečemo, da so Daniel, Hananija, Misael in Azarija dobili veliko večjo prednost od te, da so smeli biti na kraljevem dvoru?

³² »Če vidiš moža, ki je spreten v delu svojem – pred kralji bo služeč stal,« pravi Sveto pismo. (Pregovori 22:29) Tako je tudi Nebukadnezar izbral Daniela, Hananija, Misaela in Azarija, da naj stojijo pred kraljem, to je, da naj postanejo del kraljevega dvora. V vsem tem lahko vidimo, da je Jehovova roka stvari vodila tako, da bi se po teh mladeničih, še zlasti pa po Danielu, razglasili pomembni vidiki božjega namena. Resda je bila to čast, da so jih izbrali za del Nebukadnezarjevega kraljevega dvora, toda še veliko večja čast je bila to, da jih je na tako čudovit način uporabljal Vesoljni kralj Jehova.

33., 34. a) Zakaj je bil kralj navdušen nad mladimi Hebrejci? b) Kaj se lahko naučimo iz izkušnje hebrejske četverice?

³³ Nebukadnezar je kmalu ugotovil, da so četveri hebrejski mladeniči od Jehova prejeli veliko večjo modrost in zmožnost uvidevanja, kakor pa so ju imeli vsi svetovalci in modrijani na njegovem dvoru. »V vsaki stvari modrosti in razumnosti, za katero jih je vprašal kralj, jih je našel desetkrat boljše nego vse pismouke in rotilce [čarovnike in vedeževalce, SSP], ki so bili po vsej državi njegovi.«​ (Daniel 1:20) Saj tudi ni moglo biti drugače! ,Čarovniki‘ in ,vedeževalci‘ so se zanašali na tosvetno in vraževerno učenost Babiloncev, Daniel in njegovi prijatelji pa so zaupali modrosti od zgoraj. Tega dvojega pa se enostavno ne da primerjati, prvo se pač ne more kosati z drugim!

³⁴ Tudi v poznejših stoletjih se v bistvu ni nič spremenilo. V prvem stoletju n. š., ko sta bila v modi grška filozofija in rimsko pravo, je apostol Pavel po navdihnjenju zapisal: »Modrost tega sveta je neumnost pri Bogu. Pisano je namreč: ‚On zasačuje modre v njih lastni zvijači‘; in zopet: ‚Gospod pozna misli modrih, da so prazne‘. Tako naj se nihče ne hvali z ljudmi.«​ (1. Korinčanom 3:19–21) Danes se moramo trdno oklepati vsega, kar nas je naučil Jehova, in se ne smemo pri tem kar tako pustiti omajati blišču in sijaju sveta. (1. Janezov 2:15–17)

ZVESTI DO KONCA

35. Koliko še izvemo o Danielovih treh tovariših?

³⁵ Kako močno vero so imeli Hananija, Misael in Azarija, se živo in nazorno vidi iz Danielovega 3. poglavja, ki govori o Nebukadnezarjevi zlati podobi v ravnini Dura in preskušnji z gorečo pečjo. Nobenega dvoma ni, da so ti bogaboječi Hebrejci ostali Jehovu zvesti do smrti. To vemo zato, ker je apostol Pavel prav gotovo meril nanje, ko je pisal o teh, »ki so po veri [. . .] gasili ognja moč«. (Hebrejcem 11:33, 34) Vsi trije so izjemen zgled za vse Jehovove služabnike, mlajše in starejše.

36. Kako izjemna je bila Danielova službena in življenjska pot?

³⁶ O Danielu pa sklepna vrstica prvega poglavja pravi: »Daniel je ostal do prvega leta kralja Cira.« Zgodovina odkriva, da je Cir porazil Babilon v eni sami noči leta 539 pr. n. š. Očitno je Daniel zaradi svojega ugleda in statusa služil še naprej tudi na Cirovem dvoru. V Danielu 10:1 sploh beremo, da je Jehova Danielu razodel nekaj pomembnega »v tretjem letu Cira, kralja v Perziji«. Če je bil Daniel še najstnik, ko so ga leta 617 pr. n. š. pripeljali v Babilon, je gotovo imel že blizu sto let, ko je imel to zadnje videnje. Na vsej svoji dolgi življenjski in poklicni poti je Jehovu torej vedno zvesto služil in bil za to tudi izredno blagoslovljen!

37. Kaj se lahko naučimo iz pregledovanja prvega poglavja Danielove knjige?

³⁷ Uvodno poglavje Danielove knjige ni le zgodba o štirih zvestih mladih ljudeh, ki so uspešno prestali preskušnjo vere. Govori nam tudi o tem, da Jehova lahko za spolnitev svojega namena uporabi, kogar koli želi. Dokazuje to, da lahko tudi nekaj, kar je sprva videti kot huda nesreča, rabi čemu koristnemu, če to dovoli Jehova. Govori pa nam tudi o tem, da je zvestoba v malem poplačana z velikim.

KAJ STE SPOZNALI?

• Kaj lahko rečemo o preteklosti Daniela in njegovih treh prijateljev?

• Kako je bila dobra vzgoja četverih hebrejskih mladeničev v Babilonu preskušena?

• Kako je Jehova poplačal hebrejsko četverico za njihovo pogumno držo?

• Kaj se lahko od Daniela in njegovih treh tovarišev naučijo današnji Jehovovi služabniki?

[Slika čez celo 30. stran]