Skrite rane zlorabljenih otrok

»SPOLNA zloraba otrok je . . . neustavljiv, poguben in poniževalen napad na otrokov razum, dušo in telo . . . Zloraba je napad na vsako področje življenja,« je v delu The Right to Innocence (Pravica do nedolžnosti) zapisala Beverly Engel.

Na spolno zlorabo ne reagirajo vsi otroci enako.a Njihove osebnosti so različne, različno premagujejo težave in različno čustvujejo. Veliko je odvisno tudi od odnosa otroka s tistim, ki ga zlorablja, od načina zlorabe, od tega, kako dolgo se ga zlorablja, od otrokove starosti in še marsičesa. Če pa zlorabo odkrijejo in otroka starši ljubeče podpro, so lahko posledice neznatne. Vseeno pa mnoge žrtve trpijo zaradi globokih čustvenih ran.

Biblija nam pomaga razumeti, zakaj je ta pojav tako zelo škodljiv. V Pridigarju 7:7 piše: »Nasilstvo omami modrega.« (AC) Če se to lahko primeri odraslemu, si lahko mislimo, kako nasilje vpliva na majhnega otroka — še posebej, če ga napade eden od staršev, ki mu otrok zaupa. Razen tega so prva leta otrokovega življenja še posebej odločilna za njegov čustveni in duševni razvoj. (2. Timoteju 3:15) V teh nežnih letih otroci razvijejo svoje moralne okvire in občutek osebnostnih vrednot. S tem, ko se otrok naveže na starše, tudi spozna pomen ljubezni in zaupanja. (Psalm 22:9, 13)

»Pri spolno zlorabljenih otrocih,« pojasnjuje dr. J. Patrick Gannon, »je moten proces ustvarjanja zaupanja«. Izprijenec zlorabi dekličino zaupanje; oropa jo slehernega občutka varnosti, zasebnosti, samospoštovanja, postane mu zgolj objekt za svojo lastno zadovoljitev.b Majhni otroci ne razumejo pomena nemoralnih dejanj, ki so jim bila vsiljena, toda domala vsak tak dogodek jih vznemiri, prestraši ter poniža.

Zlorabo otrok imenujejo tudi »največjo izdajo«. To nas spomni na Jezusovo vprašanje: »Kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha?« (Matej 7:9) Tisti, ki otroka zlorablja, mu s tem ne daje ljubezni in naklonjenosti, temveč najbolj krut »kamen« — spolno nadlegovanje.

V knjigi Pregovorov 22:6 piše: »Vzgajaj dečka primerno njegovi poti, tudi, ko se postara, ne krene od nje.« Zato je povsem logično, da lahko vpliv staršev ostane za vse življenje. Kaj pa, če je bila hčerka vzgojena v prepričanju, da se ne more ubraniti pred spolnim nadlegovanjem; da so perverznosti dobra zamenjava za »ljubezen«; da se sama sebi zdi ničvredna in umazana? Ali to pri njej ne bi moglo povzročiti trajnih vedenjskih motenj? S tem ne želimo reči, da je spolna zloraba v otroštvu opravičilo za kasnejše neprimerno vedenje, toda to lahko pojasni, zakaj nekatere žrtve otroške spolne zlorabe nagibajo k določenemu načinu vedenja in čustvovanja.

Mnoge žrtve spolne zlorabe trpijo za celo vrsto simptomov, vključno z depresijo. Nekaterim med njimi stalno tli občutek krivde, sramu in besa, ki pa jih včasih popolnoma prevzame. Druge žrtve zopet trpijo zaradi čustvene zavrtosti, ne znajo izražati čustev ali celo čustvovati. Samozaničevanje in občutek nemoči prav tako prizadene mnoge. Sally, dekle, ki jo je zlorabljal stric, se spominja: »Vsakič, ko me je nadgledoval, sem se počutila nemočno, brezčutno, otrplo, zmedeno. Zakaj se je to zgodilo?« Psihologinja Cynthia Tower poroča: »Raziskave kažejo, da ljudi, ki so jih v otroških letih spolno zlorabili, pogosto vse življenje spremlja občutek, da so žrtve.« Morda se poročijo z neprimernim človekom, si ustvarijo občutek ranljivosti, ali se počutijo nemočne, da se branijo, če so ogrožene.

Otroci imajo v normalnih okoliščinah dvanajst let časa, da se pripravijo na čustva, ki se prebudijo v puberteti. Toda, če majhno deklico nadlegujejo z nespodobnostmi, jo lahko razvneta čustva preplavijo. Neka raziskava je pokazala, da jo lahko to kasneje prikrajša veselja pri zakonskih intimnostih. Linda, žrtev spolne zlorabe, priznava: »Spolna stran mojega zakona je zame najtežja stvar v življenju. Obide me strašen občutek, da je ob meni oče in potem postanem panična.« Druge žrtve lahko reagirajo nasprotno in razvijejo nasilne nemoralne želje. »Živela sem zelo svobodno spolno življenje, tako, da sem nazadnje imela spolne odnose tudi z neznanci,« priznava Jill.

Žrtve zlorabe tudi težje vzdržujejo zdrave odnose. Nekatere preprosto ne morejo navezati stikov z moškimi ali predpostavljenimi. Druge z zmerjanjem ali oblastnostjo razdrejo prijateljstva ali zakon. Nekatere pa povsem zavračajo vsakršno zbliževanje.

Obstajajo celo žrtve, ki pogubne občutke obrnejo proti sebi. »Sovražila sem svoje telo, ker se je odzvalo na dražljaje pri spolni zlorabi,« priznava Reba. Neurejena prehranac, pretirana želja po delu, alkohol, zloraba mamil so, na žalost, pogosto prisotni med žrtvami spolne zlorabe. Vse to so obupni poizkusi, da bi zatrli svoje občutke. Nekateri svojo mržnjo do samega sebe kažejo še bolj neposredno. »Rezala sem v svoje telo, zarivala nohte v roki, se popekla,« dodaja Reba. »Zdelo se mi je, da me upravičeno spolno zlorabljajo.«

Toda, ne sklepajmo prenagljeno, da je bil vsakdo, ki se počuti ali ravna podobno, v mladosti spolno zlorabljen. Prisotni so lahko še drugi telesni in čustveni dejavniki. Strokovnjaki namreč pravijo, da so podobni simptomi pogosti pri ljudeh, ki so odraščali v motenih družinah — kjer so jih starši pretepali, podcenjevali, poniževali in zanemarjali njihove telesne potrebe, ali pa so bili starši zasvojeni z mamili ali alkoholom.

Možna duševna okvara je najzahrbtnejša posledica, ki jo lahko povzroči spolna zloraba otrok. Nadlegovanje je ›madež telesa in duha‹. (2. Korinčanom 7:1) Sprijenec s perverznimi dejanji potepta dekličin telesni in moralni vzor in zlorabi njeno zaupanje, tako zastrupi dekličnega duha oziroma njene prevladujoče nagibe. To lahko žrtev kasneje ovira pri moralnem in duševnem razvoju.

Pia Mellody v knjigi Facing Codependence piše: »Vsaka resna zloraba . . . je tudi duhovna zloraba, ker zastrupi otrokovo zaupanje v višjo silo.« Kristjanka Ellen sprašuje: »Kako bi naj zamišljala Jehova kot očeta, ko pa imam pred seboj predstavo o krutem, nasilnem moškem, kakršen je moj zemeljski oče?« Terry, tudi žrtev, pravi takole: »K Jehovu se nikoli nisem obračala kot k očetu. Kot k Bogu, Gospodu, Suverenu, Stvarniku že, nikoli pa kot k očetu!«

Ni nujno, da so takšni ljudje duhovno šibki ali maloverni. Nasprotno, njihov trud, da bi se prilagodili biblijskim načelom, dokazuje njihovo duhovno moč! Toda pomislimo, kako se lahko počutijo, ko v Psalmu 103:13 berejo: »Kakor se oče usmili otrok, se Gospod usmili tistih, ki se ga boje.« Nekateri morda to razumsko dojamejo, toda brez zdrave predstave o tem, kakšen naj bi bil oče, se bodo na ta citat težko čustveno odzvali!

Nekaterim je morda težko biti kot »majhni otroci« pred Jehovom — nebogljeni, ponižni, zaupljivi. Pri molitvah morda zadržujejo svoja prava čustva. (Marko 10:15) Morda se obotavljajo upoštevati Davidove besede iz Psalma 62:8, 9 [v NW 62:7, 8]: »Pri Bogu je moja rešitev in moja slava, skala moje moči: moje zavetje je v Bogu. Upaj vanj vsekdar, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca: Bog vam je zavetje!« Občutki krivde in ničvrednosti lahko celo spodkopljejo njihovo vero. Neka žrtev pravi: »Trdno verujem v Jehovovo kraljestvo, toda mislim, da zanj nisem primerna.«

Seveda vse žrtve niso prizadete enako. Nekatere je Jehova pritegnil kot ljubeči oče in niso občutile nobene ovire, da se mu približajo. Kakorkoli že, če ste bili kot otrok spolno zlorabljeni, vam bo zelo koristilo, če boste ugotovili, kako je to vplivalo na vaše življenje. Mnogi bodo morda soglašali, da je najbolje pustiti stvar pri miru. Toda, če se vam zdi, da je prizadetost hujše narave, bodite srčni. Vaše rane lahko zacelijo.