Joshuajeva vera — zmaga za pravice otrok

Od dopisnika Prebudite se! iz Kanade

»BILO je prvič, da so pravno načelo mladoletnikove zrelosti pretehtali na stopnji prizivnega sodišča. In nekateri pravijo, da razsodba točno določa jasne smernice ne samo za zdravnike in bolnišnice v New Brunswicku, temveč morda tudi drugod v Kanadi.« (Canadian Medical Association Journal)

Zgornji časopis omenja primer, ki zajema New Brunswiški Zakon o zdravstveni privolitvi mladoletnikov, ki pravi, da če dva zdravnika razglasita, da je mladoletnik mlajši od 16 let zrel ter da razume svojo bolezen in predlagano zdravljenje, ima ta, tako kakor vsak odrasel, zakonito pravico, da zdravljenje sprejme ali odbije. Vrhovni sodnik New Brunswiškega prizivnega sodišča, W. L. Hoyt, je glede petnajstletnega Joshua Walkerja, ki je imel akutno mieloblastno levkemijo, napisal naslednje: »Tukajšnji dokaz je prepričljiv, da je Joshua dovolj zrel in da je v teh okoliščinah predlagano zdravljenje v njegovo največjo korist ter za njegovo nadaljnje zdravje in dobro počutje. [. . .] Moje mnenje je, da prošnja [da bi bil priznan za zrelega mladoletnika] ni bila potrebna.« Vrhovni sodnik Hoyt je v svoji odločitvi omenil tudi, da kanadsko civilno pravo »priznava pravno načelo mladoletnikove zrelosti«.

Eden Joshuajevih odvetnikov, Daniel Pole, je dejal, da bo napisana odločitev prizivnega sodišča »precedenčni primer za vso Kanado«. Ker je bil ta primer neobičajen, je sodišče zasedalo s petimi sodniki, namesto z običajnimi tremi. »V okoliščinah, ki lahko pomenijo mejnik,« je dejal Pole, »sodišče zaseda z vsemi sodniki. Mogoče so menili, da je odločitev pomembna za Kanado.« Dodal je, da precedenčno postavljena odločitev zrelim mladoletnikom odpira pot, da se sami odločajo, in da »ni razlogov, da se ponovno pojavi na sodišču. Opravila je precejšen del v prid drugim mladim osebam.« Pole je, ko je nadalje poudarjal obširno vrednost te zmage na sodišču, izjavil: »To je izredna zaščita pravic otrok, mladeničev in mladenk, ki imajo zmožnost odločati se, kaj želijo, da se z njihovim telesom stori.«

Pod naslovom »,Mladoletnikova‘ zmaga« je uvodnik v Telegraph Journalu dejal: »Odločitev New Brunswiškega prizivnega sodišča, da ima 15-letni Joshua Walker pravico privoliti v zdravljenje ali pa ga odbiti, ni zmaga samo za Jehovove priče, ampak za vse nas. [. . .] Včasih se odločitve posameznika zdijo pretežke, da bi jih družba sprejela, še posebej težke, če gre za vprašanje življenja ali smrti mlade osebe. Toda še težje bi bilo sprejeti družbo, ki rutinsko oskrunja telesa in duše svojih državljanov. Joshua Walker je naredil svoj del, da bi nas obvaroval tega.«

Hrabra zdravnica

Joshuaju je od začetka bolezni diagnoze postavljala ter ga zdravila dr. Mary Frances Scully, specialistka za hematologijo in pediatrično onkologijo. Njeno delo obsega diagnosticiranje in zdravljenje raka pri otrocih.

Običajno zdravljenje Joshuajeve vrste levkemije je s kemoterapijo in transfuzijami krvi. Joshuajeva družina pa so Jehovove priče in zaradi svetopisemskih razlogov zavračajo transfuzije krvi. Božanska odredba za kristjane je: »Naj se zdržujejo ognušenja z maliki in nečistosti in zadavljenega in krvi.« (Dejanja apostolov 15:20, 29) Joshua je bil že od začetka odločen, da se bo trdno držal Jehovovega zakona, naj ,se zdržujemo [. . .] krvi‘.

Dr. Scully je v bolnišnično kartoteko zapisala, da je bil Joshua glede tega »zelo nepopustljiv«. Dr. Dolan, predstojnik bolnišničnega onkološkega oddelka za odrasle, je z Joshuajem osebno govoril. Oba, on in dr. Scully, sta povzela, da je Joshua zrel mladoletnik. Walkerjev družinski zdravnik, dr. Lordon, je na Joshua ravno tako gledal kot na zrelega mladoletnika. Joshua je bil po Zakonu o zdravstveni privolitvi mladoletnikov več kot sposoben, da izbere svoje zdravljenje, saj so trije zdravniki, in ne samo zahtevana dva, razglasili, da je zrel mladoletnik. Nobenega procesa ne bi bilo treba.

Na nesrečo pa stanje ni ostalo takšno. Bolnišnica, ki je Joshua že priznavala za zrelega mladoletnika, je želela to uveljaviti s sodniško odločitvijo, da bi se zavarovala. Izid dolge in naporne preiskave sodišča je bila sodnikova odločba, da Joshua ni imel pravice odkloniti zdravljenja. Na to odločitev so se takoj pritožili na višje sodišče, z izidom, ki smo ga omenili v našem uvodnem odstavku.

Dr. Scully je ves čas Joshuajeve težke preizkušnje zvesto zavračala, da pod kakršnimikoli okoliščinami pri Joshuaju uporabi kri, razen če spremeni svoje mišljenje in privoli. Canadian Medical Association Journal, ki je poročal o njenem položaju, jo je navajal, ko je rekla: »Najbolj me je skrbelo, da bi bili Joshua ali njegova družina tako vznemirjeni, da bi brez kakršnegakoli izhoda preprosto odšli.« Članek nadaljuje: »Drugi zdravniki so ji kasneje rekli, da bi vsi skupaj zdravljenje [Joshua] odklonili. Vendar njej to ni nikoli prišlo na misel.« Njena razumna in plemenita drža je bila za Joshua in njegovo družino zelo ohrabrujoča.

Joshua je ljubil življenje in ganil srca

Joshua Walker je ljubil življenje; ni si želel umreti. Tudi njegova družina ni hotela, da bi umrl. V mnogih deželah so Jehovove priče, njegovi duhovni bratje, upali, da bo mogoče ozdravel in živel. Joshua je bil pripravljen sprejeti svoj položaj; njegova vera v Boga ga je prepričala, da se bo z vstajenjem vrnil. Oporo je našel v Jezusovih besedah: »Pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas [Božjega sina] in pridejo ven.« (Janez 5:25, 28, 29)

Podporo je dobil iz mnogih krajev. Evening Times Globe je zapisal: »Oba starša sta včeraj poudarila, da Joshua ne zapuščata. V krajevno bolnišnico sta ga pripeljala, da bi dobil najboljše možno brezkrvno zdravljenje. ,Če bi želela, da umre, bi ga pustila doma,‘ je razložil oče. ,Nočeva, da Josh umre. V zdravniškem pogledu delava vse, da bi ga ohranila pri življenju. In to je, kar bi vsakdo naredil za kogarkoli od svojih ljubljenih. Tukaj nisva zato, da bi ga opazovala, kako umira. Tukaj sva zato, da bi temu fantu pomagala, da bi mu bilo boljše, in bi tako lahko šel ven ter se vrnil k svojim vlakom, v kraljestveno dvorano, na shode in v službo ter mogoče tudi h košarki.‘«

Njegova družina je bila brez dvoma tam dobesedno zanj. Neki časopis je zapisal tole: »Medtem ko eden od njih dela družbo Joshuaju, se drugi družinski člani stiskajo v bližnji majhni, tihi sobi, nekateri od njih še vedno v haljah in z maskami, ki visijo z njihovega vratu. Enak prizor tam opazujemo od 31. marca, ko je Joshua prvič prišel v bolnišnico. V treh tednih ni preživel trenutka, da ne bi bil v njegovi bolniški sobi družinski član v halji in z masko. [. . .] Pogosto sta oba starša ostala preko noči pri Joshuaju ter spala v postelji poleg najmlajšega sina. [Mati je dejala:] ,Tukaj sva potrebna, naredila bi vse za Josha, za vsakega od mojih otrok.‘ ,Sedel bi zunaj na parkirišču, če bi moral,‘ je rekel oče.«

Zaupanja in pogovori

Ob večerih, ko sta bila z njim njegova mati ali oče, so se zaupno pogovarjali. Nekega večera je rekel: »Mama, prosim, zapiši tole. Vsi vi mladi, prosim, zbližajte se z Jehovom, da boste, če se vam bo kdaj kaj zgodilo, ohranili svojo neoporečnost do njega. Obljubim, da bom, ko bom boljši, naredil več za objavljanje Jehovovega imena. Vi mladi, ki ste dobrega zdravja, naredite več, če lahko.«

Nekega večera, ko je bil Josh v bolnišnici, je rekel: »Mami, velikokrat ko odideš na stranišče ali greš iskat očeta, pridejo zdravniki in pravijo: ,Josh, ti potrebuješ transfuzijo. Brez nje boš umrl. Želimo ti pomagati.‘ ,Potem, prosim, spoštujte moje želje glede krvi,‘ jim odgovorim. Nekemu zdravniku, ki me je želel prepričati, da bi vzel kri, sem rekel: ,Vi mogoče mislite, da sem nor, toda jaz imam vse svoje sposobnosti razmišljanja. Želim samo živeti po Jehovovem zakonu o krvi. On ve, kaj je najboljše za nas. Najboljša stvar zame je, da spoštujem svetost življenja in če bom umrl, bom zopet živel.‘«

Zdravnik dr. Garry, šef pediatrije, je Joshuajevim staršem dejal: »Bodita ponosna na Josha. Ima vero, kakršne prej v svojem življenju nisem še nikoli videl prikazane.« Oba je objel in rekel: »Ste pogumna družina.«

Nekega večera, ko so družini prinesli nekaj slabih novic glede Joshuajevega stanja, sta bila z Joshom v bolnišnici njegov brat Jeff in njegova sestra Janice. Jeff je jokal in Josh je dejal: »Jeffrey, nehaj jokati. V vsakem primeru sem zmagovalec. Ne skrbi zame.« Prepričan je bil, da če okreva od bolezni, je zmagovalec; če pa ne in umre ter bo obujen na rajsko zemljo, potem je nedvomno zmagovalec!

Ko so govorili o presaditvi kostnega mozga, je bil njegov brat Jerry prvi, ki je ponudil svojega. Nekdaj sta imela Joshuajeva brata John in Joe navado, da sta ga poljubila za lahko noč. Ko je imel 13 let, je šel k materi, naj jima reče, da je že prestar za to. Toda med boleznijo, čeprav je bil star že 15 let, ko sta zopet začela s tem ter ga objela in molila z njim, je Josh svoji materi rekel, da je sedaj v redu - to je kazalo, da ga imata še vedno rada.

Javna podpora

Jerry in Sandra, Joshuajeva starša, pravita, da je bila javna podpora velikanska in široka. Maja 1994 je neki časopis dejal: »Joshua na dan dobi povprečno 20 kartic. Prišle so celo od tako daleč, kot sta Romunija in Mehika. V bolnišnici je prejel tudi telefonske pozive in faksimile od tako daleč, kot sta Alberta in Washington. Kot dodatek k vsemu temu pa so mu poslali okoli pol ducata košar s sadjem [in] ducat rož. [. . .] Ko so se njegovi življenjski znaki [. . .] izboljšali, so medicinske sestre v njegovo čast organizirale praznovanje havajskega luau. Iz vrečk za odpadke so izdelale krila v obliki trave in okoli njegove postelje plesale hula. ,Tako zelo se je smejal, da sem mislila, da se bo začel jokati,‘ je povedala Sandra.«

Joshov oče Jerry je dodal nekaj poslastic: »Vseh otrok, ki so prišli na obisk iz šole, nismo mogli spustiti v bolniško sobo. Zato je prišel ravnatelj in dobil poročila o Joshu. Učenci so mu poslali sestavljanko iz 1000 kosov s sliko železnice - Josh je nor na vlake. Policija je hotela zanj organizirati dobrodelni ples, da bi pomagali pri nekaterih stroških, toda nismo jim dopustili, da s tem nadaljujejo. V šoli so pri uri sociologije govorili o človekovih pravicah in vsak posameznik v razredu je Joshu pisal, ali bi o tem imel govor in jim pojasnil svoje občutke.«

V vsem tem času so bile naslovnice časopisov sijajne - zgodbe s slikami na prvih straneh nekoliko dnevnikov. Šolski predstojniki so si izmenjali poročila o Joshuajevem zdravju. Joshua je prejel povabila, da bi po ozdravitvi imel govor, šole pa so podale predavanja o podrobnostih tega primera.

»Ali ste na Joshuaju opazili veliko sprememb, ko ga je zadela ta bolezen in ogrozila njegovo življenje?« je vprašal Prebudite se!. Joshuajev oče Jerry je pojasnil: »Sprememba v njem je bila strahovita in skoraj čez noč. Josh je bil pred tem lahkomiseln, brezskrben mladenič, včasih potreben nasveta, ki ga petnajstletniki značilno potrebujejo. Sedel sem ter ga s spoštovanjem opazoval. Skoraj tako je, kakor da bi čez noč odrastel. Nekega večera je njegov odvetnik želel govoriti z njim in Joshua me je prosil, da odidem. Ta dan je bil še razredni klovn; naslednji dan pa je bil že zrel, se pogovarjal z odvetniki in sodniki. Krize lahko iz globin srca oživijo stvari, za katere niti ne slutimo, da so tam.«

Dr. Scully je Joshuaju dala čudovit poklon. Njegovi materi je dejala: »Od vseh pacientov, kar sem jih kdaj zdravila, je on najbolj prijateljska, obzirna, vljudna in najbolj sočutna oseba, kar sem jih kdaj srečala. Zelo je pogumen ter mladenič, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Je izredno ljubezniva oseba. Lahko ste zelo ponosni nanj, gospa Walker.«

V nekaj tednih se je stanje levkemije spremenilo. Kratka obdobja mirovanja so prešla; rak se je ponovil. Dr. Scully je družini povedala, da Josh mogoče ne bo več dolgo živel - morda tedne, morebiti nekaj mesecev. Naslednji večer je Joshuaju ob navzočnosti njegovih staršev povedala, da se je rak razširil ter da je sedaj lahko že tudi v želodcu. On pa je dejal: »Oh ne, ni se razširil - ali ste prepričani?« Dr. Scully je odgovorila: »Josh, tvoji krvni testi niso preveč dobri.« Kmalu zatem je Jerry zapustil sobo, nato pa še dr. Scully.

Dva boleča srca najdeta mir

Joshova mati je opisala prizor: »Bilo je tiho. Stol sem pomaknila k njegovi postelji in ga prijela za roko. Vprašala sem ga, ali je zaradi tega, kar je rekla zdravnica, zaskrbljen ali pobit. Odgovoril je: ,Nisem razmišljal o tem, da bom tako kmalu umrl in odšel. Toda mami, ne skrbi. Ne bojim se umreti, niti se ne bojim smrti. Ali boš ob meni, ko bom umrl? Ne želim umreti sam.‘ Začela sem jokati ter ga objela. Tudi on je jokal in dejal: ,Mami, sem v Jehovovih rokah.‘ Nato pa: ,Želim, da bi vsi vi ostali v resnici, tako mi boste ob vstajenju lahko izrekli dobrodošlico. Z vso zanesljivostjo pa ti lahko povem tole, mami: vem, da se me bo Jehova ob vstajenju vsekakor spomnil. Preučil je moje srce in jaz ga imam resnično rad.‘

Ponovno sem začela jokati. Rekla sem mu, kako zelo ga imava rada in kako sva bila teh 16 let, kar ga imava, ponosna nanj - ter posebno, kako mu je Jehova naklonjen. Rekel je: ,Mami, vem.‘ Jaz pa sem mu odvrnila: ,Josh, kolikor sovražim, da te pustim oditi, bi bilo z naše strani samo sebično želeti si, da ostaneš.‘ Dejal je: ,Mami, vem, in resnično sem nekoliko utrujen od boja.‘«

Pravne posledice

Daniel Pole, eden Joshuajevih odvetnikov, je skupaj z drugimi odvetniki obravnaval vprašanja, ki so se pojavila v primeru Joshua Walkerja. Kaj je zrel mladoletnik pod Zakonom o zdravstveni privolitvi mladoletnikov? Ali privolitev v zdravljenje zajema tudi pravico zavrnitve? Ali je argument parens patriae, pri katerem vlada ukrepa za nekoga, ki ne more primerno delovati zase, tukaj uporaben? Ali ima posameznik zakonito pravico odločati, kaj se lahko naredi z njegovim telesom? Ali je ta pravica nedotakljiva? Kaj pa kanadsko civilno pravo? Ali je v tem primeru uporabno? Končno pa, ali je bilo sploh treba, da je primer Joshua Walkerja prišel na sodišče?

Ali so bila ta vprašanja z napisanimi odločitvami prizivnega sodišča rešena? Da, bila so. Po zaslišanju se je sodišče s petimi sodniki umaknilo in se nato vrnilo v sodnijsko sobo ter ustno podalo soglasno odločitev sodnikov, kot sledi:

»Priziv je odobren. Odločitev Turnbulla J. [sodnik nižjega sodišča] je razveljavljena. Joshuaju Walkerju je priznano, da je pod predpisi Zakona o zdravstveni privolitvi mladoletnikov zrel mladoletnik in se glede njegovega zdravljenja ne zahteva privolitve njegovih staršev. Vprašanje stroškov bo obravnavano v naši pisni razsodbi.«

Ali je kanadsko civilno pravo uporabno za ta primer? Da. Natisnjeno poročilo zaslišanja navaja: »V Kanadi civilno pravo priznava pravno načelo mladoletnikove zrelosti, namreč nekoga, ki je zmožen razumeti naravo in posledice predlaganega zdravljenja. [. . .] New Brunswick je zbral zakonske predpise civilnega prava do mere, ki je izražena v Zakonu o zdravstveni privolitvi mladoletnikov.«

Končno, ali je Joshuajev primer moral priti na sodišče, da bi Joshua pravno naredili sposobnega, da odbije transfuzije krvi? Ne. »Dokler so predpisi Zakona izpolnjeni, ni treba delati takšne prošnje.«

Vrhovni sodnik W. L. Hoyt je končal: »Prošnja je bila narejena v dobri veri in z obilico opreznosti. Vseeno pa je bila posledica prošnje ta, da so bili Joshua in njegova družina vpleteni v nezaželjen proces. Zaradi tega so, po mojem mnenju, upravičeni od bolnišnice zahtevati nadomestilo za sodnijske stroške.«

Joshua je umrl 4. oktobra 1994.

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

»Razsodba točno določa jasne smernice [. . .] za zdravnike in bolnišnice.« (Canadian Medical Association Journal)

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

»[To] ni zmaga samo za Jehovove priče, ampak za vse nas.« (Telegraph Journal)

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

»Želim samo živeti po Jehovovih zakonih o krvi.« (Joshua Walker)

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

»Ima vero, kakršne prej v svojem življenju nisem še nikoli videl prikazane.« (dr. Garry)