Kdo je Jehova?
Sveto pismo odgovarja
Jehova je pravi, svetopisemski Bog, ta, ki je Stvarnik vsega. (Razodetje 4:11) Častila sta ga preroka Abraham in Mojzes, pa tudi Jezus. (1. Mojzesova 24:27; 2. Mojzesova 15:1, 2; Janez 20:17) On ni Bog le enega naroda, ampak Bog »vse zemlje«. (Psalm 47:2)
Sveto pismo odkriva, da je Jehova Božje edinstveno ime. (2. Mojzesova 3:15; Psalm 83:18) To ime izvira iz hebrejskega glagola, ki pomeni »postati«, in nekateri učenjaki pravijo, da njegovo ime pomeni »On povzroča, da postaja«. Ta definicija dobro opiše vlogo, ki jo ima Jehova kot stvarnik in izpolnjevalec svojega namena. (Izaija 55:10, 11) Sveto pismo pa nam tudi pomaga spoznati osebnost, ki se skriva za imenom Jehova, še posebej njegovo prevladujočo lastnost ljubezen. (2. Mojzesova 34:5–7; Luka 6:35; 1. Janezovo 4:8)
Ime Jehova je slovenski prevod hebrejskega imena za Boga, ki je sestavljeno iz štirih črk יהוה (JHVH), poznanih kot tetragram. Točna izgovarjava Božjega imena v starodavni hebrejščini sicer ni znana, vendar pa ima zapis Jehova dolgo zgodovino v slovenskem jeziku, saj se je prvič pojavilo v svetopisemskem prevodu Jurija Dalmatina, ki sega v leto 1584.a
Zakaj ni znano, kako so Božje ime izgovarjali v starodavni hebrejščini?
V starodavni hebrejščini se ni zapisovalo samoglasnikov, ampak samo soglasnike. Hebrejski govorci so znali pri branju brez težav vstaviti pravilne samoglasnike. Toda nekateri Judje so, zatem ko so bili Hebrejski spisi (»Stara zaveza«) dokončani, privzeli praznoverno zamisel, da je napačno izgovarjati Božje osebno ime. Ko so na glas brali svetopisemski odlomek, ki je vseboval Božje ime, so to ime nadomestili z izrazi, kot sta »Gospod« ali »Bog«. Z minevanjem stoletij se je ta praznoverna zamisel razširila in starodavna izgovarjava se je nazadnje izgubila.b
Nekateri so mnenja, da se je Božje ime izgovarjalo »Jahve«, so pa tudi takšni, ki govorijo o drugih možnostih. V nekem Mrtvomorskem zvitku, ki vsebuje odlomek iz 3. Mojzesove knjige v grščini, je Božje ime prečrkovano kot Iao. Zgodnji grški pisci so poleg te oblike uporabljali še Iae, Iabé in Iaué, vendar pa za nobeno od teh oblik ne moremo trditi, da gre za obliko izgovarjave Božjega imena, ki so jo uporabljali v staroveški hebrejščini.c
Zmote glede rabe Božjega imena v Svetem pismu
Zmota: V prevodih, kjer se uporablja ime »Jehova«, je to ime dodano.
Dejstvo: Hebrejska beseda za Božje ime v obliki tetragrama se v Svetem pismu pojavi kakih 7000-krat.d Iz večine prevodov so prevajalci samovoljno odstranili Božje ime in ga nadomestili z nazivi, kot je »Gospod«.
Zmota: Vsemogočni Bog ne potrebuje edinstvenega imena.
Dejstvo: Sam Bog je navdihnil pisce Svetega pisma, da so več tisočkrat uporabili njegovo ime, in tudi tem, ki ga častijo, naroča, naj to ime uporabljajo. (Izaija 42:8; Joel 2:32; Malahija 3:16; Rimljanom 10:13) Pravzaprav je Bog obsodil lažne preroke, ki so skušali ljudi navesti na to, da bi pozabili njegovo ime. (Jeremija 23:27)
Zmota: Judovska tradicija narekuje, da je treba Božje ime odstraniti iz Svetega pisma.
Dejstvo: Res je, da nekateri judovski pisarji niso hoteli izgovarjati Božjega imena. Kljub temu pa ga niso odstranili iz svojih prepisov Svetega pisma. Kakor koli že, Bog ne želi, da se ravnamo po človeških izročilih, ki odstopajo od njegovih zapovedi. (Matej 15:1–3)
Zmota: Božje ime se v Svetem pismu ne bi smelo uporabljati, ker nihče ne ve točno, kako se izgovarja v hebrejščini.
Dejstvo: Takšna trditev navaja na sklepanje, da Bog od ljudi, ki govorijo različne jezike, pričakuje, da njegovo ime izgovarjajo enako. Vendar pa iz Svetega pisma izvemo, da so Božji častilci iz preteklosti, ki so govorili različne jezike, tudi lastna imena izgovarjali različno.
Razmislimo na primer o izraelskem sodniku Jozuetu. Kristjani v prvem stoletju, ki so govorili hebrejsko, so njegovo ime izgovarjali Yehohšúa‛, tisti, ki so govorili grško, pa so ga izgovarjali Iesús. V Svetem pismu najdemo grški prevod hebrejskega imena Jozue, kar kaže, da so kristjani v prvem stoletju uporabljali tisto obliko lastnih imen, ki je bila običajna v njihovem jeziku, kar je povsem razumno. (Apostolska dela 7:45; Hebrejcem 4:8)
Isto načelo se lahko uporabi tudi pri prevajanju Božjega imena. Veliko pomembnejše od izbire točne izgovarjave je to, da ima Božje ime v Svetem pismu mesto, ki mu upravičeno pripada.
a Jurij Dalmatin je v predgovoru svojega prevoda Svetega pisma v stari slovenščini uporabil obliko »Iehova«. Sčasoma se je ime Jehova splošno uveljavilo. Tako ima zapis Jehova v slovenščini najdaljšo tradicijo. Leta 1904 je Simon Gregorčič to obliko vključil v svoj prevod Jobove knjige. Na več mestih se oblika Jehova pojavlja v svetopisemskem prevodu Antonin Chraska, ki sega v leto 1914. Ime Jehova je leta 1912 uporabil tudi Anton Aškerc v pesmi »Jehova in satan«. Ta je bila leta 1927 objavljena v literarni reviji Ljubljanski zvon.
b V drugi izdaji New Catholic Encyclopedie, v 14. knjigi, na straneh 883 in 884, piše: »Nekaj časa po pregnanstvu je ime Jahve začelo veljati za presveto, da bi ga izrekali na glas, zato so ga pričeli nadomeščati z besedo ADONAI [Gospod] ali ELOHIM [Bog].«
c Za več informacij glejte Dodatek A4 »Božje ime v Hebrejskih spisih« v Svetem pismu – prevod novi svet.
d Glej Theological Lexicon of the Old Testament, 2. knjiga, strani 523 in 524.