Če si starš, otroka pripravi na to, da bo zagovarjal svojo vero v Stvarnika. Skupaj lahko pregledata članke iz serije Mladi vprašujejo: Ustvaritev ali evolucija?, ki je objavljena na jw.org. Otroka nato prosi, naj izbere razlago, ki se mu zdi najbolj prepričljiva in s katero bi lahko drugim pomagal razumeti resnico o Stvarniku. Predlagaj mu, naj tistim, ki so se pripravljeni z njim lepo pogovarjati, stvari pojasni na preprost in logičen način. Na primer, sošolec mu lahko reče: »Verjamem samo v to, kar vidim, in še nikoli nisem videl Boga.« Tvoj otrok mu lahko odgovori: »Predstavljaj si, da se sprehajaš po gozdu, daleč stran od vsega, in vidiš lep vodnjak. Kaj bi sklepal? Sigurno ne bi mislil, da se je vodnjak tam pojavil kar sam od sebe. In isto je z našim planetom in vsem, kar je na njem. Nekdo je vse to moral ustvariti!« (w24.12 str. 18, odst. 16)

Pri sprejemanju pomembnih odločitev vsi potrebujemo zanesljivo vodstvo. Takšno vodstvo lahko med drugim dobimo od starešin in drugih zrelih kristjanov. Če so ti veliko starejši od nas, ne bi smeli kar avtomatsko misliti, da so njihovi nasveti zastareli. Jehova želi, da se od starejših učimo. V življenju so si pridobili veliko več izkušenj, razumnosti in modrosti kot mi. V svetopisemskih časih je Jehova svoje zveste starejše služabnike uporabljal za to, da je spodbujal in vodil svoje ljudstvo. Razmislimo na primer o Mojzesu, Davidu in apostolu Janezu. Živeli so v različnih obdobjih in njihove okoliščine so se povsem razlikovale. Ko se je njihovo življenje bližalo koncu, so mladim dali modre nasvete. Vsak od teh zvestih služabnikov je poudaril, kako pomembno je biti poslušen Bogu. Ne glede na to, ali smo mladi ali stari, nam lahko njihovi nasveti zelo koristijo. (Rim. 15:4; 2. Tim. 3:16) (w24.11 str. 8, odst. 1, 2)

Jehova je že v Noetovih dneh prepovedal uživanje krvi. (1. Mojz. 9:3, 4) To zapoved je ponovil tudi v Zakoniku, ki ga je dal Izraelcem. Vsak, ki je zaužil kri, je moral »biti usmrčen«. (3. Mojz. 7:27) Jezus je ljudi spodbujal, naj se držijo Zakonika. (Mat. 5:17–19) Zato smo lahko prepričani, da od ljudi ne bi nikoli pričakoval, da zaužijejo njegovo dobesedno meso ali da pijejo njegovo kri. Jezus je v današnjem dnevnem stavku govoril v prenesenem pomenu, tako kot je bilo v primeru, ko je govoril s Samarijanko. Rekel ji je: »Voda, ki [...] jo bom jaz dal, [...] daje večno življenje.« (Jan. 4:7, 14) Jezus ni namigoval na to, da bi Samarijanka lahko dobila večno življenje s tem, da pije določeno dobesedno vodo. Podobno ljudem v Kafarnaumu ni želel reči, da bodo lahko živeli večno, če bodo jedli njegovo dobesedno meso in pili njegovo kri. (w24.12 str. 9, odst. 4–6)