Apostolska dela

7 Veliki duhovnik pa je vprašal: »Ali je to res?« 2 Štefan je odgovoril: »Bratje in očetje, poslušajte. Bog slave se je prikazal našemu praočetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotamiji, še preden se je naselil v Haránu.+ 3 Rekel mu je: ‚Odidi iz svoje dežele, zapusti svoje sorodnike in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal.‘+ 4 Abraham je takrat odšel iz kaldejske dežele in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti+ mu je Bog naročil, naj se od tam preseli v deželo, v kateri zdaj živite vi.+ 5 Vendar mu v njej ni dal nobene dediščine, ni mu dal niti toliko zemlje, da bi nanjo lahko stopil s svojo nogo. Dal pa mu je obljubo, da bo to deželo izročil v last njemu in njegovemu potomstvu,+ čeprav takrat sploh še ni imel otrok. 6 Bog mu je tudi rekel, da bodo njegovi potomci tujci v deželi, ki ne bo njihova, in da jih bodo tamkajšnji ljudje zasužnjili in zatirali 400 let.+ 7 ‚Narodu, ki jih bo zasužnjil, pa bom sodil jaz,‘+ je rekel Bog, ‚in potem bodo odšli iz tiste dežele in me na tem kraju častili*.‘+

8 Z Abrahamom je sklenil tudi zavezo obrezovanja.+ Abrahamu se je zatem rodil Izak+ in osmi dan ga je obrezal.+ Izaku se je rodil Jakob, Jakobu pa 12 naših očakov.* 9 Naši očaki so postali ljubosumni na Jožefa+ in ga prodali v Egipt.+ Toda Bog je bil z njim+ 10 in ga je rešil iz vseh njegovih stisk. Poskrbel je, da si je pridobil naklonjenost faraona, egiptovskega kralja, in se pred njim izkazal modrega. Faraon je Jožefa postavil za upravitelja Egipta in svojega dvora.+ 11 Potem je ves Egipt in Kánaan prizadela lakota in ljudje so zelo trpeli. Naši praočetje niso mogli najti hrane.+ 12 Toda Jakob je slišal, da imajo v Egiptu zalogo hrane*, zato je tja poslal naše praočete.+ 13 Ko jih je tja poslal drugič, je Jožef svojim bratom odkril, kdo v resnici je, in faraon je izvedel za Jožefovo družino.+ 14 Jožef je zatem poslal po svojega očeta Jakoba in vse svoje sorodnike,+ vsega skupaj 75 ljudi.+ 15 Jakob je torej šel v Egipt.+ Tam je umrl+ in prav tako tudi naši praočetje.+ 16 Prepeljali so jih v Síhem in položili v grob, ki ga je Abraham tam kupil od Hamórjevih sinov za določeno količino srebra.+

17 In ko se je bližal čas, da se izpolni obljuba, ki jo je Bog izrekel Abrahamu, je naše ljudstvo v Egiptu raslo in postajalo številno. 18 Potem pa je nad Egiptom zavladal drug kralj, ki ni vedel nič o Jožefu.+ 19 Skoval je hudoben načrt proti našemu ljudstvu. Od naših prednikov je krivično zahteval, naj zapustijo svoje dojenčke in jih tako izpostavijo gotovi smrti.+ 20 V tistem času se je rodil Mojzes in bil je izredno lep otrok*. Njegovi starši so doma skrbeli zanj tri mesece.+ 21 Ko pa so ga bili prisiljeni zapustiti,+ ga je vzela faraonova hči in ga vzgojila kot lastnega sina.+ 22 Tako je Mojzes dobil najboljšo izobrazbo, ki je bila na voljo v Egiptu*. Njegove besede so imele moč in delal je velike reči.+

23 Ko je dopolnil 40 let, se je odločil,* da bo obiskal svoje brate, Izraelce*.+ 24 Videl je, kako neki Egipčan grdo ravna z enim od Izraelcev, zato je svojega brata branil in se nad Egipčanom maščeval tako, da ga je ubil. 25 Mislil je, da bodo njegovi bratje razumeli, da jih Bog hoče rešiti po njem, toda niso razumeli. 26 Naslednji dan je prišel k njim ravno takrat, ko sta se dva tepla. Skušal ju je pomiriti z besedami: ‚Zakaj drug z drugim grdo ravnata? Saj sta vendar brata!‘ 27 Toda tisti, ki je z bližnjim grdo ravnal, je Mojzesa odrinil in rekel: ‚Kdo te je postavil za voditelja in sodnika nad nama? 28 Menda me ne misliš ubiti, kot si včeraj ubil Egipčana?‘ 29 Ko je Mojzes to slišal, je pobegnil v madijánsko deželo. Tam je živel kot tujec in rodila sta se mu dva sinova.+

30 Po 40 letih se mu je v pustinji pri gori Sinaj v plamenu gorečega trnovega grma prikazal angel.+ 31 Ko je Mojzes to videl, se je zelo začudil. Skušal se je približati, da bi preveril, kaj je to, vendar je zaslišal Jehovov* glas: 32 ‚Jaz sem Bog tvojih praočetov, Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.‘+ Mojzes se je začel tresti in si grma ni več upal gledati. 33 Jehova* mu je rekel: ‚Sezuj si sandale, ker stojiš na sveti zemlji. 34 Videl sem, da moje ljudstvo v Egiptu zatirajo, in slišal sem, da vzdihuje,+ pa sem ga prišel rešit. Zato pridi, poslal te bom v Egipt.‘ 35 In prav Mojzes, ki so se mu odrekli z besedami ‚Kdo te je postavil za voditelja in sodnika?‘,+ je tisti, ki ga je za voditelja in rešitelja poslal Bog+ po angelu, ki se mu je prikazal v trnovem grmu. 36 Ta človek jih je odpeljal iz egiptovske dežele+ ter delal čudeže in znamenja v Egiptu,+ pri Rdečem morju+ in 40 let v pustinji.+

37 Ravno ta Mojzes je Izraelcem rekel: ‚Bog vam bo izmed vaših bratov dal preroka, kakršen sem jaz.‘+ 38 Ravno on je bil z izraelskim ljudstvom* v pustinji. Tam je bil z angelom,+ ki mu je govoril+ na gori Sinaj, in z našimi predniki. Prejel je žive* svete izreke, da bi jih izročil nam.+ 39 Naši predniki ga niso hoteli ubogati, ampak so ga zavrgli+ in se v srcu vrnili v Egipt.+ 40 Aronu so namreč rekli: ‚Naredi nam bogove, da nas bodo vodili, ker ne vemo, kaj se je zgodilo s tem Mojzesom, ki nas je odpeljal iz egiptovske dežele.‘+ 41 Takrat so naredili malika v obliki teleta, mu darovali žrtve in se veselili izdelka svojih rok.+ 42 Zato se je Bog obrnil stran od njih in jih pustil, da so častili vojsko nebesnih teles,+ prav tako kot to piše v Preroških spisih: ‚O Izraelci, ali ste meni v pustinji 40 let prinašali daritve in žrtve? 43 Ne, ampak nosili ste šotor boga Móloha+ in zvezdo boga Rajfána, podobi, ki ste ju naredili, da bi ju častili. Zato vas bom poslal v izgnanstvo daleč naprej od Babilona.‘+

44 Naši predniki so imeli v pustinji šotor pričevanja, tako kot je ukazal Bog, ko je Mojzesu rekel, naj ga naredi po vzorcu, ki ga je videl.+ 45 Ta šotor so dobili naši predniki in ga pod Jozuetovim vodstvom prinesli v deželo narodov,+ ki jih je Bog pregnal izpred njih.+ Tu je ostal vse do časa Davida. 46 David si je pri Jakobovem Bogu pridobil naklonjenost in prosil je za čast, da mu priskrbi prebivališče.+ 47 Toda hiše mu ni zgradil on, ampak Salomon.+ 48 Vendar Najvišji ne živi v hišah, ki so jih zgradili ljudje s svojimi rokami.+ Tako je, kot pravi prerok: 49 ‚»Nebesa so moj prestol+ in zemlja moj podnožnik.+ Kakšno hišo mi boste zgradili?« pravi Jehova*. »Le kje bi lahko prebival? 50 Vse to je naredila moja roka, ali ne?«‘+

51 Kako ste trmasti! Zapirate svoje srce in si mašite ušesa,* vedno se upirate svetemu duhu. Delate enako kot vaši predniki.+ 52 Ali katerega od prerokov vaši predniki niso preganjali?+ Ne samo to, celo ubijali so tiste, ki so vnaprej oznanjali prihod pravičnega človeka.+ In vi ste tega človeka izdali in umorili.+ 53 Vi ste prejeli Zakonik*, ki so ga izročili angeli,+ ampak po njem se ne ravnate.«

54 Ko so to slišali, so postali besni na Štefana in so začeli škripati z zobmi. 55 On pa je, poln svetega duha, gledal v nebo in zagledal Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desni.+ 56 Rekel je: »Glejte! Vidim odprta nebesa in Sina človekovega,+ ki stoji na Božji desni.«+ 57 V tistem trenutku so na ves glas zavpili, si z rokami zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nanj. 58 Odvlekli so ga iz mesta in ga začeli kamenjati.+ Priče,+ ki so ga obtožile, so svoja vrhnja oblačila odložile k nogam mladega moškega, ki mu je bilo ime Savel.+ 59 Štefan je, medtem ko so ga kamenjali, prosil: »Gospod Jezus, sprejmi moje življenje*.« 60 Nato je pokleknil in z močnim glasom zaklical: »Jehova*, ne kaznuj jih za ta greh!«+ Potem ko je to rekel, je zaspal v smrt.