Prva Mojzesova knjiga

19 Angela sta zvečer prišla v Sódomo in pri mestnih vratih je sedel Lot. Ko ju je zagledal, je vstal, jima šel naproti in se priklonil z obrazom do tal.+ 2 Rekel jima je: »Prosim, moja gospoda, ustavita se v moji hiši, saj sem vajin služabnik. Naj vama umijejo noge, nato tukaj prenočita, zgodaj zjutraj pa lahko gresta naprej.« Toda onadva sta odgovorila: »Hvala, ampak prenočila bova na trgu.« 3 Vendar je bil Lot tako vztrajen, da sta nazadnje šla z njim v njegovo hišo. Zanju je pripravil obilno pojedino in spekel nekvašeni kruh, onadva pa sta jedla.

4 Še preden sta šla spat, je hišo obkolila drhal iz mesta – vsi sódomski moški, od dečka do starca. 5 Klicali so Lota in ga spraševali: »Kje sta moška, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da se z njima pozabavamo*!«+

6 Nato je Lot šel ven k njim in za seboj zaprl vrata. 7 Rekel jim je: »Moji bratje, prosim vas, ne delajte slabega. 8 Imam dve hčeri, ki še nista imeli spolnih odnosov z moškim. Prosim vas, naj vam pripeljem njiju, in storite jima, kar hočete. Samo tema moškima ne storite ničesar, saj sta gosta v moji hiši*.«+ 9 Oni pa so mu rekli: »Umakni se!« Nato so dodali: »Samo poglejte ga! Sem je prišel živet kot tujec, pa se gre sodnika. Zdaj bomo tebi naredili še kaj hujšega kot njima.« Odrivali so Lota in hoteli razbiti vrata. 10 Zato sta moška, ki sta bila v hiši, prijela Lota, ga potegnila noter in zaprla vrata. 11 Vse moške, ki so bili pri vhodu hiše, od najmlajšega do najstarejšega, pa sta udarila s slepoto, tako da so bili od iskanja vrat že čisto izčrpani.

12 Nato sta moška Lotu rekla: »Ali imaš tu še koga? Zete, sinove, hčere? Vse svoje sorodnike, ki živijo v tem mestu, odpelji od tu! 13 Ta kraj bova uničila, ker je Jehova slišal glasno pritoževanje nad prebivalci tega mesta.+ Zato naju je Jehova poslal, da ga uničiva.« 14 Lot je torej šel ven, da bi se pogovoril z zetoma*, ki sta se nameravala poročiti z njegovima hčerama. Govoril jima je: »Hitro pobegnita iz tega mesta, ker ga bo Jehova uničil!« Toda zetoma se je zdelo, kot da se šali.+

15 Ob sončnem vzhodu sta angela začela Lota priganjati: »Pohiti! Vzemi ženo in hčeri, ki živita pri tebi, da ne boš umrl, ko bo mesto uničeno zaradi svojih grehov!«+ 16 Lot pa se je obotavljal. Toda Jehova je bil z njim sočuten,+ zato sta moška prijela za roko njega, njegovo ženo in njegovi hčeri ter jih odpeljala ven in jih pustila zunaj mesta.+ 17 Takoj ko sta jih pripeljala iz mesta, je eden od njiju rekel: »Beži, da si rešiš življenje! Ne glej nazaj+ niti se ne ustavljaj nikjer v jordanski pokrajini!+ Pobegni v gore, da ne boš umrl!«

18 Lot pa jima je rekel: »Prosim, Jehova, ne tja! 19 Pridobil sem si* tvojo naklonjenost in izkazuješ mi veliko dobroto*, ker mi rešuješ življenje*.+ Ampak jaz ne morem zbežati v gore, ker se bojim, da me bo doletela kakšna nesreča in bom umrl.+ 20 V bližini je majhno mesto, v katero lahko zbežim. Ali lahko, prosim, zbežim tja? Saj je čisto majhen kraj. Tako bom preživel*.« 21 Bog* mu je odgovoril: »Dobro, uslišal bom tvojo prošnjo+ in ne bom uničil mesta, o katerem si govoril.+ 22 Pohiti! Zbeži tja, ker ne morem ukrepati, dokler ne prideš tja!«+ Zato je mesto dobilo ime Zóar*.+

23 Sonce je že vzšlo, ko je Lot prispel v Zóar. 24 Nato je Jehova povzročil, da sta na Sódomo in Gomóro začela deževati žveplo in ogenj. Prišla sta z neba od Jehova.+ 25 Tako je uničil ti mesti. Uničil je vso jordansko pokrajino skupaj z vsemi prebivalci mest in rastlinjem.+ 26 Toda Lotova žena, ki je šla za njim, je pogledala* nazaj in postala solnat steber.+

27 Abraham je zgodaj zjutraj vstal in odšel tja, kjer je pred kratkim govoril z Jehovom.+ 28 Ko je pogledal dol proti Sódomi in Gomóri ter proti vsej jordanski pokrajini, je imel kaj videti. Z zemlje se je dvigoval gost dim, podoben dimu, ki se dviga iz velike peči*.+ 29 Bog je torej uničil mesta jordanske pokrajine, v kateri je živel Lot. Toda Bog se je spomnil tega, kar ga je prosil Abraham, in je Lota odpeljal iz mesta, ki ga je nameraval uničiti.+

30 Kasneje je Lot skupaj s hčerama odšel iz Zóarja in se naselil v gorah,+ ker ga je bilo strah živeti v Zóarju.+ S hčerama se je naselil v neki votlini. 31 Nato je starejša hči rekla mlajši: »Oče je že star, v tej deželi pa ni nobenega moškega, s katerim bi se lahko poročili in imeli otroke, kot je to v navadi pri drugih ljudeh. 32 Pridi, dajva očetu piti vino in preživiva noč z njim, da ohraniva očetov rod.«

33 Tako sta tistega večera opili očeta z vinom. Nato je prišla prvorojenka in preživela noč z očetom, toda on ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 34 Naslednjega dne je starejša hči rekla mlajši: »Glej, prejšnjo noč sem jaz spala z očetom. Dajva mu tudi danes piti vino. Potem pojdi ti k njemu in preživi noč z njim, da ohraniva očetov rod.« 35 Tako sta tudi tega večera opili očeta z vinom. Nato je mlajša hči šla k očetu in preživela noč z njim, toda on ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 36 Tako sta obe Lotovi hčeri zanosili s svojim očetom. 37 Starejša hči je rodila sina in mu dala ime Moáb.+ On je prednik današnjih Moábcev.+ 38 Tudi mlajša hči je rodila sina in mu dala ime Ben Amí. On je prednik današnjih Amóncev.+