Druga Mojzesova knjiga

9 Zato je Jehova Mojzesu dejal: »Pojdi k faraonu in mu reci: ‚Takole pravi Jehova, Bog Hebrejcev: »Pusti mojemu ljudstvu oditi, da bi mi služilo.+ 2 Če pa mu ne boš pustil oditi in ga boš še naprej zadrževal, 3 bom jaz, Jehova, povzročil, da bo poginila tvoja živina na polju. Konje, osle, kamele, govedo in drobnico bo prizadela strašna bolezen.+ 4 Jaz, Jehova, bom naredil razliko med živino Izraelcev in živino Egipčanov. Nobena žival, ki pripada Izraelcem, ne bo poginila.«‘«+ 5 Poleg tega je Jehova določil, kdaj se bo to zgodilo: »Jaz, Jehova, bom to v tej deželi naredil jutri.«

6 Jehova je naslednji dan res naredil tako. Živina Egipčanov je začela poginjati,+ toda med živino Izraelcev ni poginila niti ena žival. 7 Faraon se je glede tega pozanimal in ugotovil, da med živino Izraelcev ni poginila niti ena žival. Kljub temu je še naprej trmasto vztrajal pri svojem*, tako da ljudstvu ni pustil oditi.+

8 Nato je Jehova Mojzesu in Aronu dejal: »Iz peči* si vzemita polne pesti saj, potem pa naj jih Mojzes pred faraonom vrže v zrak. 9 Spremenile se bodo v fin prah in ta prah se bo razširil po vsej egiptovski deželi. Po vsej deželi se bodo na ljudeh in živalih, ki bodo prišli v stik s prahom, pojavili gnojni tvori.«

10 Tako sta iz peči* vzela saje in stopila pred faraona. Mojzes jih je vrgel v zrak in zatem so se na ljudeh in živalih pojavili gnojni tvori. 11 Svečeniki, ki so se ukvarjali z magijo, zaradi tvorov niso mogli stati pred Mojzesom, saj so se tvori pojavili na njih in na vseh drugih Egipčanih.+ 12 Toda Jehova je pustil, da je faraonu srce zakrknilo. In faraon ju ni poslušal, tako kot je Jehova rekel Mojzesu, da se bo zgodilo.+

13 Nato je Jehova Mojzesu rekel: »Vstani zgodaj zjutraj in stopi pred faraona. Reci mu: ‚Jehova, Bog Hebrejcev, pravi: »Pusti mojemu ljudstvu oditi, da bi mi služilo. 14 Sicer bom tebe*, tvoje služabnike in tvoje ljudstvo udaril z vsemi svojimi nadlogami, zato da boš vedel, da na vsej zemlji ni meni enakega.+ 15 Do sedaj bi namreč že lahko uporabil svojo moč*, da bi tebe in tvoje ljudstvo udaril s strašno boleznijo in te izbrisal z zemlje. 16 Toda pri življenju sem te ohranil zato, da bi ti pokazal svojo moč in da bi se po vsej zemlji razglasilo moje ime.+ 17 Ali se še vedno ošabno povzdiguješ nad moje ljudstvo in mu ne pustiš, da gre? 18 Jutri ob tem času bom povzročil, da bo padala zelo huda toča, kakršne v Egiptu še ni bilo. 19 Zato naroči, naj vso tvojo živino in vse, kar je tvojega na polju, spravijo pod streho. Tisti ljudje in živali, ki bi ostali na prostem in ne bi bili na varnem, bodo izgubili življenje, ko se bo nanje usula toča.«‘«

20 Tisti faraonovi služabniki, ki so vzeli resno* Jehovove besede, so svoje služabnike in živino hitro privedli v hiše, 21 kdor pa si Jehovovih besed ni vzel k srcu, je svoje služabnike in živino pustil na polju.

22 Jehova je potem Mojzesu naročil: »Iztegni roko proti nebu, da se bo na vso egiptovsko deželo, na ljudi in živali ter na vse poljsko rastlinje v deželi usula toča.«+ 23 Mojzes je iztegnil svojo palico proti nebu in Jehova je na zemljo poslal grmenje, točo in tudi ogenj*. Jehova je povzročil, da je na egiptovsko deželo padala toča. 24 Padala je torej toča, vmes pa je švigal ogenj. Tako hude toče še ni bilo v egiptovski deželi.+ 25 Toča je po vsej egiptovski deželi pobila vse, kar je bilo na prostem, od ljudi do živali. Uničila je vse rastlinje in polomila vse drevje.+ 26 Samo v góšenski pokrajini, kjer so živeli Izraelci, ni bilo toče.+

27 Faraon je dal poklicati Mojzesa in Arona ter jima rekel: »Tokrat sem grešil. Jehova je pravičen, jaz in moje ljudstvo pa se motimo. 28 Prosita Jehova, naj naredi konec grmenju in toči. Potem vam bom dovolil oditi in vam ne bo več treba ostati.« 29 Mojzes pa mu je rekel: »Takoj ko bom prišel iz mesta, bom dvignil roke k Jehovu. Grmenje se bo poleglo in toča bo ponehala, zato da boš vedel, da je zemlja Jehovova.+ 30 Ampak jaz vem, da ne ti ne tvoji služabniki tudi potem ne boste imeli nobenega strahospoštovanja do Boga Jehova.«

31 Tako sta bila lan in ječmen uničena, saj je bil ječmen že v klasju, lan pa je cvetel. 32 Pšenica in pira pa nista bili uničeni, ker dozorita kasneje. 33 Mojzes je odšel od faraona ven iz mesta in dvignil roke k Jehovu. Grmenje se je poleglo, toča je ponehala in tudi deževalo ni več na zemljo.+ 34 Ko je faraon videl, da je nehalo deževati in grmeti in da toča ne pada več, je zopet grešil in zakrknil svoje srce.+ Enako so se odzvali tudi njegovi služabniki. 35 Faraonovo srce je ostalo nedovzetno in ni pustil Izraelcem oditi, prav tako kot je Jehova rekel po Mojzesu.+