Job
4 Ali lahko nečist človek rodi čistega?+
Ne more!
5 Dnevi človeka so omejeni,
število njegovih mesecev je v tvojih rokah;
določil si mu mejo, ki je ne more prestopiti.+
6 Odmakni svoj pogled od njega, da se lahko spočije,
in mu pusti, da kakor najeti delavec v miru konča svoj delovni dan.+
7 Celo za drevo obstaja upanje.
Če ga posekajo, bo spet pognalo
in njegove mladike bodo rasle naprej.
8 Če se njegova korenina postara v zemlji
in njegov štor odmre v prsti,
9 bo pognalo mladike, ko bo začutilo vodo,
pognalo bo veje kakor mlada rastlina.
10 Toda človek umre in obleži nemočen.
Kam gre, potem ko izdihne?+
11 Vode izginejo iz morja,
reka odteče in presahne.
12 Tudi človek se uleže in več ne vstane.+
Dokler bo obstajalo nebo, se ne bo prebudil
niti se ne bo predramil iz spanja.+
13 O, da bi me shranil v grob*,+
me skril, dokler se tvoja jeza ne poleže,
mi določil rok in se me potem spomnil!+
14 Ko človek umre, ali lahko spet oživi?+
15 Ti boš poklical in jaz ti bom odgovoril.+
Hrepenel boš po delu svojih rok.
16 Toda zdaj šteješ moje korake;
pozoren si le na moje grehe.
17 Moji prestopki so shranjeni v zapečateni vreči,
moje napake si zapečatil kakor z lepilom.
18 Tako kot se gora zruši in razpade
in se skala premakne s svojega kraja,
19 tako kot voda razjeda kamenje
in njeni tokovi odnašajo zemljo,
tako ti uničuješ upanje smrtnega človeka.
22 Boli ga samo, dokler je v njem življenje,
žaluje samo, dokler je živ.«