Prva Mojzesova knjiga

47 Nato je šel Jožef k faraonu in mu povedal:+ »Moj oče in moji bratje so z drobnico, živino in vsem, kar imajo, prišli iz kánaanske dežele in so zdaj v góšenski pokrajini.«+ 2 Potem je pripeljal pred faraona pet svojih bratov in mu jih predstavil.+

3 Faraon je njegove brate vprašal: »S čim se ukvarjate?« Odgovorili so mu: »Naš gospod, smo pastirji ovc, tako kot so bili naši predniki.«+ 4 Faraonu so še rekli: »V kánaanski deželi je huda lakota+ in ni paše za našo drobnico, zato smo prišli, da bi se kot tujci naselili v tej deželi.+ Prosimo, naš gospod, dovoli nam, da živimo v góšenski pokrajini.«+ 5 Nato je faraon Jožefu rekel: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi. 6 Na voljo ti je vsa egiptovska dežela. Naj se tvoj oče in bratje naselijo v njenem najboljšem delu.+ Naj živijo v góšenski pokrajini, in če med njimi poznaš kakšne pogumne može, jih postavi za nadzornike moje živine.«

7 Potem je Jožef pripeljal še svojega očeta Jakoba in ga predstavil faraonu. Jakob je faraona blagoslovil, 8 faraon pa je Jakoba vprašal: »Koliko let imaš?« 9 Jakob je odgovoril: »Star sem 130 let in že vse življenje potujem*. Leta mojega življenja so bila polna tegob+ in bilo jih je malo v primerjavi z leti življenja mojih prednikov, z leti njihovega potovanja po tujem*.«+ 10 Zatem je Jakob faraona blagoslovil in odšel od njega.

11 Tako je Jožef očeta in brate nastanil v egiptovski deželi ter jim je dal posest v najboljšem delu dežele, v pokrajini Ramesés,+ točno tako kot je zapovedal faraon. 12 Jožef je očeta, brate in njihove družine oskrboval s hrano. Vsaki družini je dajal hrano glede na število otrok.

13 V vsej egiptovski in kánaanski deželi ni bilo hrane, saj je bila lakota zelo huda. Ljudje v teh deželah so bili od lakote že povsem izčrpani.+ 14 Jožef je prebivalcem Egipta in Kánaana prodajal žito.+ Ves denar, ki ga je zaslužil s prodajo, je prinašal v faraonovo zakladnico. 15 Sčasoma so v egiptovski in kánaanski deželi porabili ves denar in vsi Egipčani so začeli hoditi k Jožefu ter mu govorili: »Zmanjkalo nam je denarja! Daj nam hrano, drugače bomo vsi pomrli pred tvojimi očmi.« 16 Jožef jim je rekel: »Če vam je zmanjkalo denarja, dajte svojo živino, jaz pa vam bom v zameno dal hrano.« 17 Tako so Jožefu dajali svojo živino, Jožef pa jim je v zameno za konje, drobnico, govedo in osle dajal hrano. Tisto leto jih je torej oskrboval s hrano v zameno za vso njihovo živino.

18 Ko je to leto minilo, so začeli prihajati k njemu tudi naslednje leto in govorili: »Naš gospod, ne bomo ti prikrivali, da smo ti prinesli že ves denar in vse domače živali. Lahko ti damo samo še sebe in zemljo. 19 Zakaj bi pomrli pred tvojimi očmi s svojo zemljo vred? Kupi nas in našo zemljo v zameno za hrano, tako da bomo postali faraonovi sužnji, naša zemlja pa bo postala njegova last. Daj nam tudi seme, da ne bomo umrli in da naša zemlja ne bo opustela.« 20 Ker je bila lakota zelo huda, so vsi Egipčani prodali vsak svoje polje in tako je Jožef za faraona pokupil vso egiptovsko zemljo. Nazadnje je zemlja postala faraonova lastnina.

21 Nato je ljudi po vsem egiptovskem ozemlju preselil v mesta.+ 22 Samo zemlje svečenikov ni kupil.+ Svečenike je namreč s hrano oskrboval faraon, zato ti niso prodali svoje zemlje. 23 Jožef je ljudstvu rekel: »Glejte, danes sem vas in vašo zemljo kupil za faraona. Tu imate seme in posejte z njim zemljo. 24 Ko bo ta dala pridelek, dajte eno petino faraonu,+ ostale štiri petine pa obdržite kot seme za polje in kot hrano za sebe, za tiste, ki živijo skupaj z vami v hiši, in za svoje otroke.« 25 Ljudstvo je odgovorilo: »Naš gospod, rešil si nam življenje.+ Če ti je prav, bomo postali faraonovi sužnji.«+ 26 Nato je Jožef glede egiptovskih zemljišč izdal odredbo, da faraonu pripada petina pridelka, in ta odredba velja še danes. Samo zemlja svečenikov ni postala faraonova.+

27 Izraelci pa so živeli v egiptovski deželi, v góšenski pokrajini.+ V njej so se nastanili, imeli otroke in bilo jih je vedno več.+ 28 Jakob je v egiptovski deželi živel še 17 let. Tako je Jakob živel skupaj 147 let.+

29 Ko je Izrael videl, da ne bo več dolgo živel,+ je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če mi želiš narediti nekaj dobrega, mi, prosim, obljubi,* da mi boš vdan v ljubezni in zvest. Prosim, ne pokoplji me v Egiptu!+ 30 Ko bom umrl*, me odnesi iz Egipta in me pokoplji v grob mojih prednikov.«+ Jožef mu je obljubil: »Naredil bom, kot si rekel.« 31 Nato mu je Jakob rekel: »Prisezi mi.« In Jožef mu je prisegel.+ Zatem se je Izrael obrnil proti vzglavju postelje in se priklonil Bogu.+