Job
32 Potem so ti trije moški nehali razpravljati z Jobom, ker je bil prepričan o svoji pravičnosti*.+ 2 Toda vse to je zelo razjezilo Elihúja, sina Buzéjca+ Barahéla iz Ramove rodbine. Razjezil se je na Joba, ker je skušal dokazati, da ima prav on, ne pa Bog.+ 3 Zelo pa se je razjezil tudi na Jobove tri prijatelje, ker Jobu niso znali dati nobenega pravega odgovora, ampak so za vse hudo obtožili Boga.+ 4 Elihú je čakal, da odgovori Jobu, saj so bili vsi starejši od njega.+ 5 Ko pa je videl, da ti trije moški nimajo več kaj povedati, se je še bolj razjezil. 6 Zato je Elihú, sin Buzéjca Barahéla, spregovoril:
»Jaz sem še mlad,
vi pa ste že v letih.+
Zato sem se spoštljivo zadržal+
in si vam nisem drznil povedati tega, kar vem.
9 Starost sama po sebi človeka še ne naredi modrega,
niti niso samo starejši ljudje tisti, ki vedo, kaj je prav.+
10 Zato pravim: ‚Poslušaj me,
pa ti bom tudi jaz povedal to, kar vem.‘
11 Glejte, čakal sem, da poveste svoje,
poslušal sem vaše razglabljanje,+
ko ste iskali prave besede.+
12 Pozorno sem vas poslušal,
toda nihče od vas ni mogel dokazati, da se Job moti,
niti izpodbiti njegovih trditev.
13 Zato nikar ne govorite, da ste modri
in da je Bog tisti, ki izpodbija njegove besede, ne človek.
14 Job ni govoril meni,
zato mu ne bom odgovarjal tako, kot ste mu vi.
16 Jaz čakam, oni pa nič več ne govorijo;
samo stojijo in nič več ne odgovarjajo.
17 Zato bom zdaj tudi jaz povedal svoje,
tudi jaz bom povedal to, kar vem.
18 Veliko imam povedati,
duh v meni me priganja.
20 Pustite mi, da govorim in tako najdem olajšanje.
Odprl bom svoja usta in spregovoril.
Če bi to delal, bi me moj Stvarnik hitro odstranil.