Biblijsko gledišče:
Ali Bog odobrava umetno oploditev?
PRVI primer človeške umetne oploditve je zapisan v letu 1799. Londonski zdravnik John Hunter je uporabil to sredstvo, da bi neka ženska zanosila s semenom svojega moža. Toda umetna oploditev je šele v zadnjih nekaj letih postala sorazmerno znana in kot rezultat tega se je rodilo na tisoče otrok. Zakonski pari se k umetni oploditvi zatečejo v glavnem zaradi moževe sterilnosti in ime darovalca semena običajno ostane neznano.
Stoletja so ljudje gledali na žensko, ki je rodila otroka, kateremu ni bil oče njen mož, kot na prešuštnico, na njene potomce pa kot na nezakonite. Nekatera sodišča so zavzela podobno stališče glede umetnega oplojevanja s semenom neznanega darovalca. Vendar se gledišča razlikujejo. Nekatere verske organizacije nasprotujejo takšni metodi zanositve, druge jo odobravajo.
Biblija pravi: »Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt.« (Pregovori 14:12) Glede na to in zato ker je razmišljanje človeka pogosto napačno, lahko nekdo upravičeno vpraša: Ali Bog odobrava umetno oploditev? Kaj o tem pravi njegova Beseda, Biblija?
Mnogo let se je umetno oplojevanje uporabljalo pri živalih. Bog je dal človeku oblast nad takšnimi stvarjenji in dopušča, da jih uporablja za hrano in obleko, itd. (1. Mojzesova 1:28; 3:21; 9:2—4) Mojzesov zakon je prepovedoval križanje živali dveh vrst, drugače pa ni omejeval človekovo uravnavanje razmnoževanja živali. (3. Mojzesova 19:19) Zato so nekateri kristjani mislili, da Biblija ne prepoveduje umetnega oplojevanja živali.
Kako pa je s človeško umetno oploditvijo po neznanem darovalcu? To je povsem drugačna zadeva. Kot prvo, lahko to povzroči številne probleme. Da ponazorimo: Tako rojen otrok lahko moža stalno in nadležno spominja na nesposobnost očetovstva. V odnosih med očetom in otrokom ali celo med možem in ženo lahko to skazi zaželjen odnos. Nekateri možje so postali noro ljubosumni na takega neznanega darovalca in nekatere radovedne ženske so ukradle zdravstveno dokumentacijo, da bi izvedele, kdo je pravzaprav otrokov oče. Negotovost glede starševstva lahko pri otroku povzroči čustvene probleme. Še več, matere in očete, ki so otroka posvojili, lahko vznemirja vest, ker ‚živijo v laži‘, ko potomca predstavljajo kot povsem svojega. (Psalm 40:4)
Čeprav resda oddaljeni, pa obstajajo še drugi problemi. Neznani darovalec je lahko bližnji sorodnik z žensko, zato potomstvo lahko trpi telesne in psihične posledice zaradi krvnega sorodstva. V zvezi s tem upoštevaj, kaj se je zgodilo pred nekaj leti. Doktor je bil močno prizadet, ko je videl, da se dve mladi osebi želita poročiti. Zakaj? On je bil edini, ki je vedel, da sta polbrat in polsestra. Ta zdravnik je oplodil njuni materi s semenom istega darovalca. (Primerjaj 3. Mojzesova 18:9.)
Ljudem starega Izraela se ni bilo treba srečevati s problemom človeškega umetnega oplojevanja po neznanem darovalcu, saj takrat niso delali tega. Toda zvesti med njimi bi to možnost povsem zavrnili, kajti Bog je zapovedal: »Z ženo svojega bližnjega ne lezi v združenje, da bi se z njo oskrunil.« Kazen za neposlušnost je bila smrt. (3. Mojzesova 18:20, 29) Umetna oploditev poročene ženske s semenom darovalca, ki ni njen mož, pomeni, da je kriva prešuštva, to pa je greh proti Bogu. (5 Mojzesova 5:18) Kristjani vedo, da prešuštniki ne bodo podedovali Božjega kraljestva in opozorjeni so, da bo Božja sodba »prešuštnikom in nečistnikom« neugodna. (1. Korinčanom 6:9, 10; Hebrejcem 13:4)
Ker Bog ne odobrava umetne oploditve po neznanem darovalcu, bi moral biti krščanski zakonski par, ki bi se vseeno za to odločil, izključen iz krščanske skupščine Jehovinega naroda. (Primerjaj 3. Mojzesova 20:10.) Soprog, ki je to dopustil, je pravzaprav dal svojo ženo drugemu, da bi postala mati otroka z moškim, s katerim ni povezana v zakonski skupnosti, ki jo je Bog uredil. (Matej 19:4—6) Čeprav ni bilo neposrednega telesnega stika in soprog želi posvojiti otroka, pa ne pomeni, da to ni nečistovanje. (1. Korinčanom 5:1—13)
Nekaterim krščanskim zakonskim parom, ki ne morejo imeti otrok, je bilo rečeno, da lahko premagajo ta problem, če se z moževo spermo umetno oplodi njegovo ženo. Če sta oba glede tega soglasna, tedaj je to njuna osebna stvar. Božja beseda ničesar ne govori o tej stvari in rojeno potomstvo bo njuno; to ne bo otrok prešuštnika. Vseeno pa bosta morala rešiti vsa osebna vprašanja glede primernosti načina dobivanja semena. Podobno bosta odgovorna za sleherne medicinske in psihološke težave, ki bodo posledica tega postopka.
Če bosta poročena kristjana posvojila otroka, je prav tako stvar njune odločitve. Res sta lahko zelo razočarana, če ne moreta imeti svojih otrok. Vendar so takšni posamezniki lahko prepričani, da bo Bog uslišal njihove iskrene molitve za sveti duh in pomoč pri razvijanju takšnih svojstev, kot sta radost in mir. (Luka 11:13; Galačanom 5:22, 23)
Mnogi so našli resnično radost v služenju Bogu, čeprav nimajo otrok. V starem Izraelu so bile običajno velike družine in neplodna ženska je občutila veliko razočaranje. Vseeno je Jeftejeva hčerka izpolnila očetovo obljubo Bogu in vse življenje ostala neporočena in brez otrok. Je bila stalno otožna in ali se zaradi tega bedno počutila? Ne, Jehova ji je dal radost pri služenju v njegovem templju. (Sodniki 11:30—40) Tudi danes, v teh »zadnjih dneh«, mnogi krščanski zakonci na to, da so brez otrok, gledajo kot na okoliščino, ki jim dopušča večjo svobodo pri prizadevanju za interese Božjega kraljestva.
Krščanske može, ki bi radi imeli otroka, pa jim to ni mogoče, lahko potolaži Jehovino zagotovilo iz Izaije 56:3—7. V takšnih razmerah sta lahko oba krščanska zakonca prepričana, da bosta, če ostaneta zvesta Bogu, imela drugačno, tudi veliko radost — Bog jima bo naklonjen.