Človekovo trpljenje — ali ga bo kdaj konec
STRAŠNI prizori z nabito polne sarajevske tržnice po bombni eksploziji; pokoli in nasilje v Ruandi; sestradani somalski otroci, ki vpijejo po hrani; zbegane losangelske družine, ki po potresu seštevajo svoje izgube; nemočne žrtve uničujoče poplave v Bangladešu. S takšnimi prizori trpljenja ljudi se na televiziji oziroma v revijah in časopisih srečujemo vsak dan.
Žalostno je, da zaradi takšnega trpljenja nekateri ljudje prenehajo verjeti v Boga. Glede na izjavo, ki jo je objavila judovska skupnost v Združenih državah, je »zlo vedno predstavljalo najresnejšo oviro veri«. Pisatelji se sklicujejo na mrtve v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kakršen je bil Auschwitz, in na žrtve bomb, kakršna je eksplodirala nad Hirošimo. Avtorji takole pravijo: »Vprašanje, kako lahko pravičen in močan Bog dovoli uničenje toliko nedolžnih življenj, vznemirja vest vernega človeka in razburja domišljijo«.
Na žalost pa lahko zaradi te neskončne poplave vseh teh pretresljivih poročil človeška čustva postanejo neobčutljiva. Mnoge trpljenje drugih skoraj nič ne gane, vse dokler med žrtvami ni njihovih prijateljev in sorodnikov.
Vendarle pa smo zmožni sočustvovati, vsaj z našimi dragimi. In to dejstvo bi nam moralo povedati nekaj o našem Izdelovalcu. Biblija pravi, da je bil človek ustvarjen »po Božji podobi« in ‚sličnosti‘ (1. Mojzesova 1:26, 27). To ne pomeni, da so ljudje podobni Bogu po videzu. Nikakor, Jezus Kristus je namreč pojasnil, da ‚je Bog duh‘, ‚duh pa nima mesa in kosti‘ (Janez 4:24; Lukež 24:39). To, da smo narejeni po Božji podobi, pomeni, da smo zmožni odsevati božanske lastnosti. Če torej navadni ljudje sočustvujejo s trpečimi, potem je prav gotovo tudi človekov Stvarnik, Bog Jehova, sočuten in globoko čuti s svojimi trpečimi človeškimi stvarjenji (primerjajte Lukež 11:13).
Eden od načinov, kako je Bog pokazal svoje sočutje, je ta, da je človeštvu priskrbel pisno pojasnilo o vzroku trpljenja. To je storil v svoji Besedi, Bibliji. V njej jasno piše, da Bog ni ustvaril človeka, da bi trpel, temveč da bi se veselil življenja (1. Mojzesova 2:7-9). Odkriva tudi, da sta si prva človeka prizadejala trpljenje z zavrnitvijo Božjega pravičnega vladanja (5. Mojzesova 32:4, 5; Rimljanom 5:12).
Kljub temu pa Bog še vedno sočustvuje s trpečim človeštvom. To je jasno razvidno iz njegove obljube, da bo človekovemu trpljenju naredil konec. »Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:3, 4; glejte še Izaija 25:8; 65:17-25; Rimljanom 8:19-21)
Te čudovite obljube dokazujejo, da se Bog človekovega trpljenja nadvse zaveda in da se je odločil narediti mu konec. Toda, kaj je glavni vzrok človekovega trpljenja in zakaj ga je Bog dovolil vse do danes?
[Navedba vira slike na strani 2]
Naslovnica in 32. stran: Alexandra Boulat/Sipa Press
[Navedba vira slike na strani 3]
Kevin Frayer/Sipa Press