Papeževa potovanja, zakaj so potrebna?

S SVOJIM drugim obiskom na Poljskem je papež zaključil svoje dvajseto potovanje v petih letih. Ker skozi stoletja papeži skoraj niso potovali okrog, se je razumno vprašati, zakaj je bilo v tako kratkem času potrebno toliko potovati?

Pisec Peter Nichols nam pove razlog. Ko je govoril o zborovanju kardinalov za izvolitev novega papeža Janeza Pavla II, je pisal: »Prav gotovo so bili na splošno enakega mišljenja... v tem, da je katoliški cerkvi potrebna čvrsta roka in da se mora končati dolgo obdobje neprijetnosti, zmešnjav, poizkusov, dvomov in razpravljanj, ko ni bilo ničesar rečenega v njeno obrambo.«

Te razmere še bolj, osvetli starejši nizozemski duhovnik, ki je o katolicizmu na Nizozemskem dejal: »To je obupno. Odhajajo (izstopajo) intelektualci in preprosti ljudje. Škofi si javno nasprotujejo. To je silna, silna tragedija.« Potem je glede duhovniškega poklica dodal: »Ti mladi ljudje ne želijo biti duhovniki. Ne zaupajo več cerkvi v tem njenem stanju moralne tragedije.«

Ta bolehnost je bolj ali manj vplivala na katoliško cerkev po vsem svetu. Brezpogojna zvestoba naukom cerkve, ki je bila tako očitna še pred 30 in 40 leti, je sedaj izginila. Prisotnost pri mašah in procesijah številčno nazaduje.

Da, pojavile so se globoke in razločne razpoke v monolitnem (enovitem) organizacijskem ustroju katoliške cerkve. Razhajanja so očitna na treh glavnih področjih: 1) v dnevnem življenju po temeljnih katoliških normah glede morale (splavi, kontrola rojstev, ločitev), 2) na političnih in socialnih reformah, in 3) glede teologije, osnovnega cerkvenega nauka.

Ali so katoliki poslušni papežu?

V zadnjih petih letih se na vseh ravneh katoliške družbe burno razpravlja o splavu, preprečevanju zanositve in razvezi zakona. Tik pred papeževim obiskom v Združenih državah Amerike leta 1979 je bila med nekaterimi ameriškimi katoličani izvedena anketa o tem, kako se držijo krščanskih načel. V knjigi The Man Who Leads the Church je rečeno: »50% jih je pripravljeno tolerirati splav, če bi se to od njih zahtevalo; 53% jih meni, da bi se duhovnikom morala omogočiti poroka; 63% jih je za razvezo zakona; 66% bi jih rado, da bi cerkev dovolila umetno kontrolo rojstev. Še posebej glede te zadnje točke sta se praksa in nauki med ameriškimi katoličani stalno razhajali. Splošno je znano, da katoliški pari uporabljajo sredstva za preprečevanje zanositve in to brez kakšnega velikega občutka krivde.«

Podobna stališča do vprašanj o morali najdemo celo v deželah, kjer katoliki prevladujejo. Poročilo iz Španije pokaže, da je bilo tam leta 1982 prodanih 47 605 000 kontracepcijskih sredstev. Splavi so v katoliških deželah že dolgo časa čisto običajna stvar. Celo na Irskem, goreči katoliški deželi so vidne take razpoke. John Whale piše: »Škofi (irski) sami priznavajo, da ‚sedaj letno več kot 2200 irskih deklet uradno splavi v Britaniji.‘ Prava številka pa je po splošnem mnenju mnogo višja.«

Eno izmed velikih spornih vprašanj, ki zadeva prav katolike je razveza. Za cerkev ta sploh ne obstoja in papež Janez Pavel II je bil glede tega nepopustljiv. Vseeno pa cerkev kljub temu včasih razveljavi poroko, kar je dolgotrajen in drag postopek. Pisec John Whale pravi glede razmer v Združenih državah Amerike: »Nadškof Edward McCarty iz Miamija je razvezo označil kot ‚glavni problem s katerim se srečujemo — o tem ne gre dvomiti‘.« Zakaj nekatere cerkvene oblasti ugovarjajo tem strogim naukom cerkve o teh zadevah? »Priznavajo, da bi lahko takšno ravnanje uničilo njihove cilje tako na duhovnem področju, kot glede številčnega stanja katoličanov. Zato vsako leto odobrijo tridesettisoč razvez zakona – v bistvu izdajo potrdila, da propadli zakoni sploh niso obstojali,... ‚To so sredstva zakonitega manevriranja z zakonom ...‘ priznava neki duhovnik iz Chicaga.« (Debelejši tisk naš.)

Neki kardinal je v Združenih državah Amerike pred kratkim imel mašo za razvezane osebe in takšne, ki žive ločeno. The New York Times poroča: »Bilo je ... prvič, da je imel kardinal mašo za ločene in razvezane katoličane.« Če celo kardinal dela drugače kot govore cerkvena določila, potem ni čudno, da mora papež potovati po svetu, da bi ohranil disciplino med katoliki!

Ali politika ločuje cerkev?

Čeprav vatikanski predstavnik za tisk daje velik poudarek »duhovnemu« namenu papeževih potovanj, jih mnogi komentatorji vidijo v povsem drugi luči. V knjigi The Man Who Leads the Church piše glede papeževih potovanj: »Kljub temu, da se poudarja duhovni ali pastirski namen, vsako od teh potovanj vključuje tudi ukvarjanje s političnimi problemi.«

Zakaj so torej ti obiski tako potrebni? Zato ker globoka razhajanja glede političnih in socialnih problemov vplivajo na katoliško duhovščino. To se je še posebej videlo ob papeževem potovanju po Srednji Ameriki. Neki novinar je naslovil svoj članek o papeževem potovanju takole: »Politična in religiozna neenotnost in zapleti na papeževem potovanju.« To je bilo povsem očitno med njegovim obiskom v Nikaragvi, kjer imajo katoliški duhovniki mnoge pomembnejše položaje v vladi. Istočasno pa je, kot piše New York Times nadškof v Managvi (glavnem mestu Nikaragve) »ostro kritiziral vlado«. Ali ta cerkev ni razdeljena?

V istem poročilu je tudi rečeno, da je osnovni namen papeževega obiska v Srednji Ameriki, »da utrdi rimskotkatoliško cerkev... proti izzivom od znotraj po levo usmerjenih duhovnikih in nunah.« V monolitnem (enovitem) in avtokratičnem (samovladnem) organizacijskem ustroju katoliške cerkve se vidijo razpoke in nekako tako kot je bajeslovni holandski deček skušal zadelati razpoko v počenem vodnem nasipu-jezu s prstom, tako ‚leta‘ papež Janez Pavel II po svetu in skuša zapolniti te luknje in razpoke.

Napada se cerkvene nauke

Nadaljnje razpoke v organizaciji cerkve se kažejo, ko katoliški duhovniki in teologi kar naprej izražajo dvom v nekatere osnovne cerkvene nauke. Zato ni čudno, da je benediktinski duhovnik Patrick Granfield rekel, da papeževa odgovornost, da ohrani enotnost vere zbuja spoštovanje »ker je domala vsak vidik tradicionalnih naukov o veri in morali predmet ostrih teoloških debat. Ti problemi vključujejo med ostalim... spolno nemoralo, kontrolo rojstev, splav, razveze in ponovne poroke, celibat duhovnikov, posvetitev žensk.«

V letu 1971 je papež, tedaj še kardinal Wojtyla, prikazal, da so nekateri teologi zasejali seme dvoma, ko so pričeli spraševati o takšnih temeljnih naukih kot so Trojica, Kristusova narava, dejanska Kristusova prisotnost pri obhajilu in neuničljivost zakona. Drugi, kot na primer Hans Küng, švicarski katoliški učenjak, pa so podvomili v nauk o papeževi nezmotljivosti iz 19. stoletja.

Katoliška cerkev je razbita vsled razhajanj in lastnih dvomov. Mišljenje duhovščine se giblje od svobodomiselnih do naprednih in od nazadnjaških in skrajno ortodoksnih na verskem področju ter od ateističnega do fašističnega na političnem področju. Poleg tega je tu še svetovna kriza glede odločanja za duhovniški poklic, zato primanjkuje duhovnikov in nun. Ateizem vztrajno zahteva zvestobo znatnega dela prebivalstva v katoliških deželah kot so Italija, Francija in Španija. Zato ni čudno, da mora papež potovati in ‚deliti‘ ostra opozorila!

Toda, kaj pove narodom na teh potovanjih? Kakšno upanje nudi svetu? Naslednji članek na to temo bo razpravljal o teh vprašanjih.

[Slike na strani 7]

Papež nepopustljivo motri na katoliško stališče do razvez, kontrole rojstev in splava