Kaj Cerkev meni o spolnosti in poroki

SPOLNOST in poroka sta pravzaprav vrh zanimanja ljudi po vsem svetu. Ljudje na splošno verjetno za nobeno drugo stvar ne iščejo toliko nasvetov in smernic. Biblija mnogo govori o stvareh, ki se nanašajo na spolnost, verjetno mnogo več kot to ljudje vedo. Tako je tudi s prevladujočo religijo v zahodnem delu sveta, z rimsko katoliško Cerkvijo.

Katoliška cerkev je s tem, kar je učila o spolnosti močno vplivala na življenja milijonov svojih privržencev. Še posebej je to vplivalo na življenje duhovnikov in nun. Je učenje cerkve na ljudi ugodno, koristno ali slabo vplivalo? Ali gledišče katoliške cerkve o spolnosti soglaša z biblijskimi nauki? Serija teh člankov bo odgovorila na ta vprašanja.

Stališče rimsko katoliške cerkve o spolnosti in poroki je nakazano v Katoliškem slovarju (A Catholic Dictionary), kjer piše: »Načelo, ki je navedlo Cerkev, da je vpeljala celibat za svojo duhovščino je ..., da si morajo, ko so poklicani pred oltar, pridobiti življenje vzdržnosti (brzdanje spolnih zahtev), kar je svetejše od poroke.«

Če je v skladu s katoliško doktrino brzdanje spolnih zahtev »svetejše«, kam potem spada poroka oziroma zakonska zveza? To vprašanje je dolgo časa bilo predmet zanimanja zgodovinarjev. Tako v Zgodovini krščanstva Paul Johnson vprašuje: »Če je torej celibat nekaj vzvišenega in poroka nekaj manjvrednega, čeprav je dovoljena, ali to ne pomeni, da je spolnost sama po sebi grešna in celo v povezavi s poroko oblika odobrenega greha?«

Vztrajanje papeža Janeza Pavla II. pri povečani predanosti »devici Mariji«, ni odstranilo vtisa, da je poroka nekaj nečistega, če že ni greh. Dogma o Marijini večni nedolžnosti je ovekovečila zamisel, da so spolni odnosi nečisti. Iz te dogme sledi, da bi zakonski odnosi, četudi po rojstvu Jezusa, omadeževali Marijin sloves svete ženske.

Zato ni nič čudnega, če sta »skrivnost izvirnega greha« in »Marijina večna nedolžnost« všteta med velike probleme, ki mučijo iskrene katolike. »Dodali bi lahko papeževo nezmotljivost, v katero se na splošno dvomi«, opaža katoliški pisec Jacques Duquesne.

Nedvomno je papežev odlok, ki je najbolj spodkopal vero katolikov v papeževo nezmotljivost, bila okrožnica Humanae Vitae. Ta dokument, ki ga je izdal papež Pavel VI. leta 1968, ponovno uveljavlja uradno katoliško doktrino o prepovedi uporabe umetnih sredstev za preprečevanje nosečnosti. Encyclopaedia Britannica izjavlja, da je »ta okrožnica sprožila nasprotne reakcije (med katoliki), ki bi jih lahko opisali kot najbolj nasilne napade na pristojnost papeževega poučevanja v novi dobi. Njegovo čvrsto stališče (Pavla VI.) glede obdržanja celibata duhovnikov je podobno ... izzvalo mnoge ostre kritike.«

Očitno je, da so gledišča rimsko katoliške Cerkve o poroki in celibatu duhovnikov, katolikom povzročila probleme. Zakaj si sama Cerkev ustvarja takšne probleme? Kaj je vodilo k vpeljavi celibata za duhovnike in nune in k vztrajanju pri Marijini večni brezmadežnosti?