Na ogled postavljeni dokazi holokavsta

KO VSTOPATE V PROSTOR, KJER SI BOSTE ogledali človečnost na njeni najnižji stopnji, se vam verjetno v kamen vklesane besede iz Svetega pisma »Vi ste moje priče«, zdijo nenavadne. Vendar je biblijski citat v tem okolju primeren, vsaj ta vrstica. (Izaija 43:10, EI)

Ameriški Holocaust Memorial Museum, ki so ga odprli 22. aprila 1993 v Washingtonu D.C., je odkrit in resen opomin, kako se tehnologija z nemoralnimi demagogijami sprevrže v strašen smrtonosen stroj. Ob seznamu nebogljenih žrtev nacistične tiranije onemite, obsega namreč kakšnih šest milijonov Židov in milijone drugih, Poljakov, Slovanov, Jehovovih prič, Ciganov, homoseksualcev in invalidov.

Ogleda ne boste pozabili

Na ogledovalno pot se iz pritličja, kjer je Dvorana pričevanj, v hladnem jeklenem dvigalu odpeljete do četrtega nadstropja. Tukaj se ogled začne, nato pa obiskovalci krenejo navzdol ter si ogledajo vse stopnje holokavsta, od nacistične propagande, Hitlerjevega vzpona na oblast, zganjanja žrtev v taborišča smrti do osvoboditve. Nazadnje pridete v Spominsko dvorano, kjer gori večna luč. Grozovitost se skuša izpovedati s pričevanji očividcev, mirujočimi in gibljivimi slikami, glasbo ter umetniškimi deli.

Obiskovalci si ogledajo tri stopnje neizprosno sugestivne, stalne razstave, ki vas kar prevzame. Nekateri grozovitejši razstavljeni predmeti so skriti za meter dvajset visoko predelno steno, ki jih zakriva pred otroškimi očmi.

Vzgojni muzej

Muzejski holokavstični raziskovalni inštitut ima obsežno knjižnico in arhiv. Tu bo tudi mednarodno središče za preučevanje holokavsta. »Tukaj smo za poučevanje in izobraževanje javnosti,« pravi dr. Elizabeth Koenig, upravnica muzejske knjižnice. V knjižnici bodo podatki o nekaterih manjših skupinah, ki so bile v koncentracijskih taboriščih. »O Jehovovih pričah pa imamo že zdaj veliko gradiva,« je še povedala.

Tisoč devetsto trintridesetega je Hitler sprožil gonjo za popolno uničenje Jehovovih prič. Tisoče Prič, iz Nemčije, Avstrije, Poljske, nekdanje Češkoslovaške, Nizozemske, Francije in drugih držav, so prepeljali v koncentracijska taborišča. Preganjali so jih samo zaradi vere. Dva izmed teh preživelcev taborišč so povabili na otvoritev muzeja.

Preživelci holokavsta

Enemu izmed preživelcev, Franzu Wohlfahrtu, ki je star 73 let, so zaprli petnajst najožjih družinskih članov in sorodnikov, ker so bili Priče. »Sedem so jih ubili, večino z giljotino, enega so umorili v plinski celici, drugi pa so pomrli v koncentracijskih taboriščih in gestapovskih ječah,« se spominja.

Ali je pričakoval, da bo preživel taborišče? »Res sem dvomil,« pravi Franz. »Skoraj vsak dan so me stražarji spomnili, da bodo, četudi bi Nemčija izgubila vojno, imeli še vedno dovolj streliva, da me ubijejo.«

Ali mu je kdaj žal, da je bil zaprt zaradi verskega prepričanja? »Nikoli! Nikoli!« odgovori Franz, kakor da takšna misel žali njegovo odločnost. »Vedno smo bili razpoloženi. Stražarji so me velikokrat spraševali: ,Ali se lahko v vsej tej bedi še smehljaš? Kaj je s teboj narobe?’ Odgovoril sem: ,Ne smejem se brez razloga, imamo namreč upanje, ki seže dlje od teh težav, upanje v Božje kraljestvo, kjer bo vse obnovljeno in se bo vse, skozi kar moramo danes, obrnilo na dobro.‘ «

Joseph Schön, ki se je rodil 1910., je v Avstriji pridno pomagal pri ilegalnem tiskanju in razširjanju biblijske literature. Do leta 1940 mu je uspevalo, da je vedno za korak ušel Gestapu, tedaj pa so ga prijeli. Od 1943. do 1945. mu je nenehno pretila smrt. Tisoč devetsto triinštiridesetega pa je komandant koncentracijskega taborišča Josephu pred vsem zbranim osebjem bevsknil: »Ali še vedno vztrajaš za Boga Jehova?«

»Seveda,« je Joseph odgovoril.

»Potem boš pa ob glavo!«

Tisoč devetsto petinštiridesetega se je Joseph znašel na smrtnem maršu v Dachau. »Telesno sem bil razvalina,« se spominja. »Toda v veri nisem bil nikoli prej tako trden kakor na tem maršu.«

Ko si ogleduje muzej in premišljuje o zaporniških dneh, še pove: »Tedaj me sploh ni bilo strah. Jehova ti vedno da, kar je treba, ko to potrebuješ. Moraš se naučiti, da se opreš na Jehova in potem, ko pride do najhujšega, vidiš, kako resničen je. Vse zasluge so njegove. Nihče med nami ni bil junak. Samo na Jehova smo se zanašali.«

Pomembnost muzeja

»Mislim, da je ta muzej zelo pomemben,« pravi zgodovinarka dr. Christine Elizabeth King, prorektorica na staffordshirski univerzi v Angliji. »Kot prvo so tu poročila. Tako se lahko izpodbija tiste, ki govorijo, ,da se to ni nikoli zgodilo‘.« Tukaj je toliko dokazov, pa tudi priče holokavsta še živijo. Kot drugo, pa muzej deluje izjemno vzgojno.«

»Za Jehovove priče pa,« nadaljuje, »je ta zelo pomemben, ker lahko vidijo, kako so morali njihovi bratje in sestre trpeti in koliko jih je moralo umreti. Videti to dokumentirano, je posebno doživetje.«

[Okvir na strani 26]

Besedilo v stolpcu:

»JEHOVOVE PRIČE«

»Nacisti so začeli Jehovove priče preganjati 1933., ker so zavračali vojaško službo in niso prisegli zvestobe režimu. Priče so velikokrat obtožili tudi vohunjenja in zarote proti državi. Nacisti so napovedovanje Prič o prihodnji anarhiji vzeli kot revolucionarne grožnje, prerokbe o vrnitvi Judov v Palestino pa kot sionistične izjave.«

»Priče so se kljub temu sestajale, oznanjevale in razdeljevale literaturo. Izgubile so delo, pokojnine in vse državljanske pravice, od začetka 1937. leta pa so jih pošiljali v koncentracijska taborišča. Tam so jih nacisti označevali kot ,prostovoljne zapornike‘: Jehovova priča, ki bi se odrekla svoje vere, bi bila prosta. Niti eden med njimi se ni odpovedal svoje vere.«

[Okvir na strani 27]

»To zgodbo je pomembno povedati«

»Zgodbe o Jehovovih pričah so med najbolj pozornost zbujajočimi. Nacistična nemška vlada je 1933. leta . . . zaradi njihovega prepričanja to vero prepovedala med prvimi. Prepovedali so jih enostavno zato, ker so videli, da spoštujejo in ubogajo višji zakon, Božji zakon. Prav zaradi tega so jih preganjali enako neusmiljeno kakor Žide in Cigane ter jih zapirali v koncentracijska taborišča, kjer so mnogi izgubili življenje.

To zgodbo je pomembno povedati. Najbrž je to najbolj tragično vplivalo na otroke Jehovovih prič. Ko so jim očeta odpeljali v taborišče in mater v ječo, so jih v šoli posadili v zadnje vrste, skupaj z židovskimi in ciganskimi otroki. Če pa otroci niso hoteli pozdravljati s ‘Heil Hitler!’ ali se kako drugače pokloniti nacistični državi, so jih samo zaradi njihovega prepričanja imeli za mladinske prestopnike. Tako so ti otroci trpeli dvakrat: ker so njihovi starši bili dozdevni kriminalci, kar je bil zločin proti vesti, in zato, ker so pač bili njihovi otroci.« (Dr. Sybil Milton, glavna muzejska zgodovinarka)

[Slika na strani 24]

Vijoličasti trikotnik na taboriščni obleki je identificiral Jehovove priče

[Slike na strani 25]

Preživelca holokavsta Franz Wohlfahrt (levo) in Joseph Schön z zgodovinarko dr. Christine King v oddelku »Žrtve«

[Slike na strani 25]

Tovorni vagoni, s kakršnimi so v koncentracijska taborišča pripeljali Wohlfahrta in Schöna

[Slike na strani 26]

Preživelca Wohlfahrt (levo) in Schön v oddelku »Državni sovražniki«, pod zaslonom, kjer predvajajo zgodovinske prikaze, tudi o Jehovovih pričah

[Slike na strani 26]

Maria in Franz Wohlfahrt pred razstavnim panojem, na katerem je tudi Biblija Johanna Stossierja, Marijinega starejšega brata. »Johann jo je nekaj časa skrival, potem pa so jo našli,« pravi Franz. »Ko so ga umorili, so od vseh njegovih stvari materi vrnili edino to Biblijo.«

[Slike na strani 26

Ob razstavljeni Bibliji je napis: »To je Biblija Jehovove priče Johanna Stossierja, ki je bil zaprt v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen. Umrl je tik preden so sovjetske čete osvobodile taborišče.«

[Slika na strani 27]

»Varovala civilizacije so zelo krhka,« je dejal predsednik ZDA Clinton ob otvoritvi muzeja. »Holokavst nas za večno spominja, da znanje, če ga ne vodijo vrednote, lahko samo poslabša moro človeštva, ter da razum brez srca ni človečnost.«