Kapitan James Cook – neustrašni raziskovalec Tihega oceana

Od dopisnika Prebudite se! iz Avstralije

IMENA kapitana Jamesa Cooka drugje kot v Angliji, Avstraliji, Novi Zelandiji, na Havajih in tihooceanskih otokih večina ljudi morda sploh ne pozna. Vendar pa v zgoraj naštetih deželah za kapitana Cooka ve skoraj vsak šolar - podobno kakor se ameriški otroci učijo o Krištofu Kolumbu.

Vendar pa je pomorski raziskovalec kapitan Cook brez dvoma najbolj znan v Avstraliji - južno tihooceanskem otoku, celini - in Novi Zelandiji, saj njegovo ime lahko vidimo povsod. Poleg tega izvirna verzija pesmi »Naprej lepa Avstralija«, ki je leta 1974 postala državna narodna himna, dobesedno povzdiguje kapitanovo neustrašenost.

James Cook – mož

James Cook je bil podeželski fant, rojen v Yorkshiru, Anglija, oktobra 1728. Čeprav je njegovo zgodnje življenje neznano, pa je v vaški šoli Ayton, ki še vedno stoji, očitno prejel nekaj izobrazbe. Kasneje so ga dali v uk k špeceristu v staitheškem ribiškem pristanišču. Tam je, potem ko je nekaj časa živel ob morju, spremenil svojo življenjsko pot v prevoznika premoga in se naučil upravljati ladje, delal pa je blizu vetrovnih obal Severnega morja.

Cooku pa niso bile premogovne ladje edina priprava na njegova kasnejša potovanja. Medtem ko je bil na obali, je nadaljeval učenje matematike in se nazadnje leta 1755 vpisal v Britansko mornarico. Čeprav je opravil nekaj aktivne pomorske službe, pa je postal bolj znan po svojih zemljevidih in kartah Nove Fundlandije, Nove Škotske in Labradorja.

Svetovna scena leta 1769

Velika Britanija je leta 1763 dosegla premoč kot glavna kolonialna in trgovska svetovna sila. Po 200 letih posamičnih vojn je porazila Španijo, Nizozemsko in Francijo. Zadnja teh tekmic, Francija, je bila pretresljivo poražena. To je bilo dramatično obdobje. Znanstveni dosežki so hitro premagovali praznoverja in zbujali žejo po znanju. Znatno so se izboljšale tudi navigacijske metode. Britanska mornarica in znanstveni krogi so vneto iskali pomoč pomorščakov znanstvenikov, ki bi vodili odprave na Tihi ocean. James Cook je bil izbran za to težavno vlogo.

Cookova potovanja se pričnejo

Cook naj bi po navodilih, ki jih je prejel za svoje prvo potovanje, 1768–71, »odkril nekaj doslej neznanih dežel in si pridobil spoznanje o oddaljenih področjih, ki so sicer bila že prej odkrita, toda ne popolnoma raziskana«. Navodila so nadalje navajala, da »obstaja razlog za mišljenje, da se proti jugu lahko najde ogromno celino ali kopno« in naj se on »napoti proti jugu in odkrije to celino«. Vendar je bila prvotna naloga opazovanje prehoda Venere preko Sonca, v upanju, da bi točno določil razdaljo med Zemljo in Soncem. To naj bi izpeljal na Tahitiju.

Prvo potovanje je bilo za 43 dni krajše od treh let. Cook je izpolnil navodila in še več. Med tem prvim potovanjem se je slavno izkrcal v zaliv Botany, samo nekaj kilometrov južno od čudovitega sydneyjskega pristanišča, ki je bilo odkrito kasneje. Objadral je tudi oba otoka Nove Zelandije in je bil prvi Evropejec, ki je kartografiral vzhodno obalo Avstralije. Seveda pa ni odkril namišljene ogromne južne celine.

Drugo uspešno potovanje

Cooku je bilo na njegovi drugi odpravi, 1772–75, naročeno, naj ladji Resolution in Adventure vzame na potovanje, ki se je izkazalo za še eno uspešno objadranje, to pot Antarktike, skupaj z nekaj zavoji čez praznino južnega Tihega oceana. Toda meseci zelo nizkih temperatur in bijočih vetrov so ga prepričali, da tam ni neke izmikajoče se južne celine. Njegova izčrpana posadka je bila srečna, da je ušla ledenemu morju in se vrnila na Tahiti.

Cookovo drugo potovanje je bilo popolnoma uspešno in je ostalo zapisano v letopisih zgodovine. Alan Moorehead v svoji knjigi The Fatal Impact (Usodno trčenje) navaja: »Konec julija 1775 so se zasidrali v Plymouthu. Na potovanju so bili tri leta in osemnajst dni. Prepluli so več kot 60.000 morskih milj - trikratni obseg zemlje - in Cook je izgubil samo štiri može [. . .] To potovanje ga je uveljavilo za enega največjih pomorščakov vseh časov.«

Tretje potovanje prinese nesrečo

Na tretji odpravi naj bi raziskal tihooceansko obalo Kanade in poiskal domnevni prehod Northwest, ki naj bi povezoval Tihi ocean in Atlantik preko Severnega ledenega morja. Pokazalo se je, da je to zadnje potovanje kapitana Cooka. Iz Anglije je odplul 12. julija 1776 na obnovljeni ladji Resolution, vzel pa je tudi ladjo Discovery. Osemnajstega januarja 1778 je naletel na, danes imenovane, Havajske otoke in tam so njega in njegove može gostoljubno sprejeli. Na teh čudovitih otokih so si obnovili zaloge, nato pa si severno poletje tega leta brezuspešno prizadevali, da najdejo prehod do Atlantika. Potem pa so se na Havaje vrnili prezimit.

Zgodovinarji se ne morejo odločiti glede tega, kaj je v tem trenutku povzročilo vidno spremembo v Cookovem vedenju. O njegovem ravnanju s Havajci ob njegovi vrnitvi je nekaj odprtih vprašanj. Nekateri namigujejo, da jih je tedaj začel kruto izkoriščati. Drugi se sprašujejo, ali je oskrunil njihove cikluse oboževanja. Kakršna koli je resnica o tej stvari, tukaj ga je 14. februarja 1779 doletela smrt.

Kako je umrl? Raziskovalce je ob njihovi vrnitvi v zalivu Kealakekua, 17. januarja, pozdravilo 10.000 Havajčanov. Otočani so praznovali slavnost makahiki v čast bogu Lonu, bogu dežele. Videti je, da je bil Cook počaščen kakor bog Lono in do njega ter njegovih mož so bili ponovno izredno prijazni in gostoljubni. Tri tedne kasneje, 4. februarja, so dvignili sidro in odpluli. Toda zunaj so bili samo štiri dni, ko so naleteli na hud orkan in Resolution je izgubila jambor. Cook se je vrnil na Havaje.

Na Cookovo presenečenje pa so jih tokrat sovražno sprejeli. Nekateri menijo, da so morda Havajčani sedaj bolj razumsko premislili o stvareh in ugotovili, da so jih Cook in njegovi možje izkoriščali. Drugi domnevajo, da je bila Cookova vrnitev neskladna s tem, da je bil »bog«. Kakršen koli je že vzrok, Cookovi zmedeni možje so se nasilno odzvali. To je vodilo h kraji čolna z ladje Discovery. Cook je s tem, da se je trudil dobiti poglavarja Kalaniopu’u za talca, poskušal dobiti čoln nazaj. Sledilo je soočenje, in Cooka so na obali zabodli ter nato do smrti pretepli.

Dnevnik člana posadke Resolution, mornariškega kadeta Georga Gilberta, v slikovitih podrobnostih opisuje zadnje minute Cookovega življenja. »Kapitan Cook je ravno prišel do vode in pomahal čolnom, naj prenehajo streljati, ko je eden poglavarjevih mož, ki je bil drznejši od drugih, stopil izza njega in ga z železnim bodalom zabodel med ramena. Drugi ga je takrat udaril s palico po glavi, zaradi česar je padel v vodo; v trenutku sta zatem skočila nanj in ga nekaj minut držala pod vodo, nato pa ga zvlekla ven na skale in z njegovo glavo večkrat udarila po njih; tako da ni dvoma o tem, da je hitro izdihnil.«

Pojavi se spremenjena osebnost

Očitno se je Cookov vzorec vedenja začel spreminjati na tretjem potovanju in nič več ni kazal iste mirnosti in obvladanosti, ki ju je imel na prejšnjih dveh potovanjih po južnih morjih. Na tretjem potovanju je bič uporabil za 37 odstotkov svojih mož, skoraj dvakrat toliko kot na prvem potovanju. To pot je bilo tudi ravnanje s polinezijskimi otočani manj človekoljubno. Na primer, premišljeno je ukazal požgati domove in uničiti kanuje na tahitijskem otoku Eimeo zaradi kraje ene breje koze. Poslužil se je celo rezanja ušes otočanov, ki so jih ujeli pri kraji. Ali je bil bolan ali utrujen ali enostavno krut?

Zapuščina potovanj

Profesor Bernard Smith v svoji knjigi Captain James Cook and His Times (Kapitan James Cook in njegov čas) omenja, da »Cook ni bil raziskovalec novih dežel v nikakršnem osnovnem pomenu te besede«. To je lahko res, saj je bila večina področij, ki jih je Cook zagledal, že naseljenih. Kljub temu pa Grenfell Price navaja: »Njegovi pomembni prispevki k zemljepisnemu znanju so bili spopolnitev osnutka zemljevida Tihega oceana z odkritjem dolge vzhodne avstralske obale, orisanje Nove Zelandije, raziskava dolgega področja severnoameriške obale; odkritje popolnoma novih otokov, kot so Havaji in Nova Kaledonija; in ponovno odkritje in točen vnos drugih skupin otokov. Cook velja za pomorščaka, ki je dejansko odkril [. . .] Antarktiko, medtem ko je na Arktiki potrdil odkritje Beringovega preliva.« Cookove karte in zemljevidi so bili koristni še dolgo zatem, ko je vrh njegovega jambora izginil za tihooceanskim obzorjem.

Vendar je žalostno, da je Cook za seboj pustil tudi povzročitelje spolnih bolezni, nasilje s strelnim orožjem, zdesetkanje antarktičnih divjih živali in izkoriščanje tihooceanskih otočanov. Glede Cookovih antarktičnih odkritij je Alan Moorehead napisal: »Še enkrat je bila Cookova usoda ta, da je s seboj prinesel razdejanje. Nepričakovano je naletel na to, kar je bila po vsej verjetnosti največja združba divjih živali, kar jih je na svetu obstajalo, in je bil prvi človek, ki je to svetu sporočil. [. . .] Cookov vdor na Tahiti in v Avstralijo je bil zelo poguben za domačine: za antarktične živali pa je pomenil popolno uničenje.«

Lovci in kitolovsko ladjevje so sledili Cookovim izčrpnim poročilom in kartam ter prišli tja pobijat. Moorehead nadaljuje: »Pobijanje se je nadaljevalo, dokler tam ni ostalo nič za ubiti, vsekakor nič, kar bi bilo enostavno in donosno ubiti.«

[Slike na strani 25]

Cookova nasilna smrt na Havajih

Njegovo odkritje zaliva Botany, Avstralija

[Vir slike]

Slike: Z dovoljenjem Australian International Public Affairs

[Navedba vira slike na strani 22]

Slika Johna Webra/Dictionary of American Portraits/Dover. Ozadje: The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck