Biblijsko gledišče

Odpustiti in pozabiti - kako je to mogoče?

»ODPUSTIM NJIH KRIVICO IN NE BOM SE VEČ SPOMINJAL NJIH GREHOV.« (JEREMIJA 31:34)

TE BESEDE, ki jih je zapisal prerok Jeremija, razodevajo o Jehovovem usmiljenju nekaj posebnega: ko odpusti, pozabi. (Izaija 43:25) Biblija pripominja: »Kakor je Gospod [Jehova, NW] odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kološanom 3:13) Kot kristjani bi morali zato posnemati Jehovovo odpuščanje.

Toda ob tem nastane nekaj pomembnih vprašanj. Ali se Jehova, ko odpusti, v resnici ne spomni več naših grehov? In ali moramo, ko odpustimo, pozabiti tako, da se ne bomo mogli več spomniti? Če pa ne pozabimo tako - ali to pomeni, da nismo zares odpustili?

Kako odpušča Jehova

Odpuščanje zajema odstranitev zamere. Ko Jehova odpusti, odpusti popolnoma.a Psalmist David je zapisal: »Ne huduje se vekomaj [Jehova] in večno ne drži jeze. Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč spravlja od nas prestopke naše. Kakor se oče usmili otrok, usmili se Gospod [Jehova, NW] njih, ki se ga bojé.« (Psalm 103:9, 12, 13)

Popolnost Božjega odpuščanja je nadalje razložena v Dejanjih apostolov 3:19, EI: »Skesajte se torej in spreobrnite se, da se vam izbrišejo grehi.« Izraz ‚izbrisati‘ izvira iz grškega glagola (exaléipho), ki pomeni »obrisati, zbrisati«. (Glej Razodetje 7:17; 21:4.) The New International Dictionary of New Testament Theology pojasnjuje: »Pojem, ki ga na tem mestu in najbrž še drugje izraža ta glagol, najverjetneje pomeni obrisati površino voščene pisalne deščice za nadaljnjo rabo ([primerjaj] ‚zbrisati poglavje‘).« Ko se za svoje grehe pokesamo, Jehova izbriše zapis naših preteklih napak. Ali to pomeni, da se naših grehov sploh ne spomni več? Pretehtajmo zgled, ki je zapisan v Bibliji.

Ko je kralj David zagrešil prešuštvo z Batsebo in poskusil to pozneje prikriti z organiziranjem uboja njenega moža, je Jehova poslal k njemu preroka Natana, da bi ga okaral. (2. Samuelova 11:1-17; 12:1-12) Kako se je to končalo? David se je iskreno pokesal in Jehova mu je odpustil. (2. Samuelova 12:13; Psalm 32:1-5) Ali je Jehova pozabil Davidove grehe? Sploh ne! Biblijska pisca Gad in Natan sta pozneje, malo pred Davidovo smrtjo, zapisala ves dogodek v Drugo Samuelovo knjigo (ki je bila dokončana okoli 1040 pr. n. š.).

Tako zapis ali spomin na Davidove grehe - kakor tudi na njegovo kesanje in Jehovovo odpuščanje, ki mu je sledilo - živi in še danes koristi bralcem Biblije. (Rimljanom 15:4; 1. Korinčanom 10:11) Ker pa ‚beseda Gospodova [ki jo vsebuje Biblija] ostane vekomaj‘, spomin na Davidove grehe v resnici nikoli ne bo pozabljen! (1. Petrov 1:25)

Kako lahko potem rečemo, da Jehova ob našem iskrenem kesanju ‚zbriše poglavje‘? Kako bi morali razumeti Jehovove besede »Odpustim njih krivico in ne bom se več spominjal njih grehov«? (Jeremija 31:34)

Kako pozabi Jehova

Hebrejski glagol, preveden s ‚spominjal se bom‘ (oblika besede zakár), ne pomeni le spominjati se preteklosti. Po Theological Wordbook of the Old Testament lahko pomeni »omeniti, objaviti, deklamirati, razglasiti, pozvati, priklicati v spomin, obtožiti, izpovedati«. Theological Dictionary of the Old Testament dodaja: »Dejstvo je, da [zakár] pogosto vsebuje dejanje ali pa se pojavlja v zvezi s takšnimi glagoli.« Potemtakem Jehova s tem, ko za svoj trmast narod napove, da »se spomni njih krivic«, misli, da bo ukrepal proti njim zaradi pomanjkanja kesanja. (Jeremija 14:10) Ko pa nasprotno Jehova obljubi, »odpustim njih krivico«, nam zagotavlja, da si odpuščenih grehov ne bo ponovno priklical, da bi nas obtožil, obsodil ali kaznoval.

Jehova je po preroku Ezekielu pojasnil, kako odpušča in pozablja: »Ako pa se brezbožnik odvrne od vseh grehov svojih, ki jih je storil, in bo hranil vse postave moje in delal, kar je postavno in pravično, gotovo bo živel, ne umrje. Nobeden od prestopkov njegovih, ki jih je zakrivil, se mu ne bo spominjal; zaradi pravičnosti svoje, ki jo je storil, bo živel.« (Ezekiel 18:21, 22; 33:14-16) Da, ko Jehova skesanemu grešniku odpusti, ‚zbriše poglavje‘ in pozabi tako, da za te grehe v prihodnosti proti njemu ne ukrepa. (Rimljanom 4:7, 8, EI)

Ker smo nepopolni, ne moremo nikoli odpustiti tako popolno kot Jehova; njegove misli in poti so neskončno višje od naših. (Izaija 55:8, 9) Do kakšne mere je od nas razumno pričakovati, da kadar drugi proti nam grešijo, odpustimo in pozabimo?

Kako lahko odpustimo in pozabimo

»[Rade volje, NW] odpuščajte drug drugemu,« nas roti List Efežanom 4:32. Grško besedo, ki je prevedena z »rade volje odpuščajte« (kharízomai), leksikograf W. E. Vine pojasni z »izkazati milost brezpogojno«. Ko so žalitve proti nam manjše, nimamo tolikih težav z odpuščanjem. Ker se zavedamo, da smo tudi mi nepopolni, smo prizanesljivejši do slabosti drugih. (Kološanom 3:13) Ko odpustimo, odstranimo zamero in naš odnos z žalivcem ne bo trajno poškodovan. Sčasoma bo spomin na kakršno koli manjšo žalitev verjetno zbledel.

Kaj pa, če drugi proti nam teže grešijo in nas globlje ranijo? V skrajnih primerih, kot so krvoskrunstvo, posilstvo in naklepni umor, ima kdo za odpuščanje lahko veliko pomislekov. Še posebej če z žalivčeve strani ni priznanja greha, kesanja in nobenega opravičila.b (Pregovori 28:13) Jehova sam ne odpušča neskesanemu, zakrknjenemu prestopniku. (Hebrejcem 6:4-6; 10:26) Če je rana globoka, nam storjenega mogoče sploh ne uspe popolnoma pregnati iz glave. Toda lahko nas potolaži zagotovilo, da v prihajajočem novem svetu »o prejšnjem ne bode spomina in ne pride več na misel«. (Izaija 65:17; Razodetje 21:4) Kakršen koli spomin nam takrat ne bo več povzročal globokih ran in bolečin, ki jih mogoče čutimo danes.

V drugih primerih pa bomo morda morali za poravnavo prevzeti pobudo, mogoče tako, da se z žalivcem pogovorimo, predno mu bomo lahko odpustili. (Efežanom 4:26) Tako se bo lahko vsak nesporazum razjasnil, žalivec se bo opravičil, mi pa bomo laže odpustili. Kako pa je s pozabljanjem? Storjenega nam mogoče ne uspe nikoli popolnoma pregnati iz glave, toda pozabimo lahko tako, da zaradi grehov do njega ne gojimo negativnih občutkov ali stvari v prihodnosti ne obudimo. O tem ne opravljamo, tudi se ga popolnoma ne ogibamo. Toda lahko bo minilo nekaj časa, predno se bo naš odnos do žalivca popravil, in mogoče si ne bomo več tako blizu kot prej.

Preučimo ponazoritev: Recimo, da pristnemu prijatelju zaupate zelo osebno stvar, pozneje pa spoznate, da jo je v vašo veliko zadrego izklepetal. Pristopite k njemu, da bi se o stvareh pogovorili, in zelo mu je žal; opraviči se vam in vas prosi odpuščanja. Ko slišite iskreno opravičilo, vas vaše srce žene, da mu odpustite. Ali pa dogodek zlahka pozabite? Najbrž ne; brez dvoma boste v prihodnje previdnejši, predno mu boste zaupali. Kljub temu mu odpustite; ne pogrevate z njim kar naprej te stvari. Ne gojite zamere, niti ne pripovedujete tega drugim. Mogoče se ne čutite več tako blizki z njim kot prej, vendar ga še vedno ljubite kot svojega krščanskega brata. (Primerjaj Pregovori 20:19.)

Kaj pa, če kljub vašemu prizadevanju, da bi stvari poravnali, žalivec noče priznati napake in se opravičiti? Ali lahko odpustite tako, da odpravite zamero? To, da drugim odpustimo, še ne pomeni, da smo storjeno opravičili ali zmanjšali. Zamera je za nošenje težko breme; lahko zavzame naše misli in nas oropa miru. Ob čakanju na opravičilo, ki nikoli ne prispe, smo lahko samo še bolj prizadeti. Žalivcu pravzaprav dovolimo, da obvladuje naša čustva. Zato moramo drugim odpustiti oziroma odpraviti zamero ne le v njihovo korist, temveč tudi v našo, da bomo lahko naprej živeli.

Odpustiti drugim ni vedno lahko. Toda ob iskrenem kesanju lahko poskusimo posnemati Jehovovo odpuščanje. Kadar skesanim prestopnikom odpusti, odpravi zamero - ‚zbriše poglavje‘ in pozabi tako, da teh grehov ne hrani za prihodnost. Tudi mi se lahko trudimo, da odpravimo zamero, ko se žalivec kesa. Vendar obstajajo primeri, ko nam sploh ni obvezno odpustiti. Nobene žrtve skrajnega nepravičnega ali krutega ravnanja ni treba prisiliti, da bi odpustila neskesanemu prestopniku. (Primerjaj Psalm 139:21, 22.) Toda v večini primerov, ko drugi grešijo proti nam, lahko odpustimo tako, da odstranimo zamero in pozabimo, tako da v prihodnosti zaradi teh grehov do njih ne gojimo negativnih občutkov.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Jožef s svojimi brati