Biblijsko gledišče

Kdaj je nekdo dober državljan?

PO DRUGI svetovni vojni so se mnogi Evropejci in Japonci, ki so o sebi menili, da so dobri, zakonu poslušni državljani, znašli pred sodiščem, obsojeni za vojne zločine. Med njimi so bili vojaški funkcionarji, znanstveniki in drugi strokovnjaki, vsi na visokih položajih. Da bi upravičili svoja dejanja, so nekateri od teh zločincev pojasnili, da so preprosto ubogali ukaze, kakor bi se pričakovalo od vsakega dobrega državljana. Vendar jih je njihova razlaga dobrega državljana pripeljala do tega, da so zagrešili grozne zločine proti človeštvu.

Po drugi strani so tudi taki, ki ne upoštevajo avtoritete države. Nekateri odkrito zavračajo vladno oblast, drugi pa so pripravljeni kršiti zakon, vse dokler jim ne grozi, da bi jih ulovili. Seveda bodo le redki zanikali, da ni treba biti podložen oblasti, saj bi brez nje vladala anarhija in kaos. Toda vprašanje je, kako daleč naj bi šlo izvrševanje državljanske dolžnosti in poslušnosti zakonu. Premislite o nekaterih temeljnih načelih, ki so pomagala kristjanom v prvem stoletju, da so imeli uravnovešen pogled na svoje odgovornosti do države.

Krščanska pokornost oblastem

Kristjani v prvem stoletju so se voljno podredili zakonom in predpisom tistih, ki so bili ‚višje oblasti‘, torej takratne vladajoče sile. (Rimljanom 13:1) Kristjani so verjeli, da je prav, da se ‚pokoravajo poglavarstvom in oblastem ter so jim poslušni‘. (Titu 3:1) Čeprav so priznavali Kristusa za svojega nebeškega kralja, so se tudi poslušno pokoravali zakonom svojih človeških vladarjev in za varnost države niso predstavljali nikakršne nevarnosti. Pravzaprav so bili spodbujeni, naj vedno ‚spoštujejo kralja‘. (1. Petrov 2:17, Ekumenska izdaja) Apostol Pavel je kristjane celo spodbudil: »Opominjam torej pred vsem, naj se opravljajo prošnje, molitve, klici, zahvale za vse ljudi, za kralje in vse prvake, da živimo mirno in tiho življenje v vsej pobožnosti in poštenosti.« (1. Timoteju 2:1, 2)

Kristjani v prvem stoletju so vestno plačevali kakršne koli davke, ki so jih od njih zahtevali, čeprav je bilo to včasih težavno breme. Upoštevali so navdihnjeno vodstvo apostola Pavla glede tega: »Dajte torej vsakemu, kar ste dolžni: komur davek, davek.« (Rimljanom 13:7) Z gledišča Jezusovih učencev so rimska vlada in njeni uradniki vladali z Božjim dovoljenjem in nekako služili kot ‚Božji služabniki‘ s tem, da so do neke mere skrbeli za mir in stabilnost v družbi. (Rimljanom 13:6)

»Pripravljeni za vsako dobro delo«

Kristjane v prvem stoletju se je spodbujalo, da bi sprejeli dolžnosti, ki jim jih je naložila država. Sam Jezus Kristus je svojim učencem svetoval, naj bodo občasno pripravljeni narediti tudi več od tistega minimalnega, kar zahtevajo državne oblasti. »Če te kdo[, ki ima oblast, NW] sili miljo daleč,« je rekel, »pojdi ž njim dve.« (Matevž 5:41) Kristjani so s tem, ko so upoštevali ta nasvet, kazali, da nočejo imeti koristi od tega, da živijo v civilizirani družbi, ne da bi v zameno za to kaj dali. Vedno so bili »pripravljeni za vsako dobro delo«. (Titu 3:1; 1. Petrov 2:13–16)

Pristno so ljubili svoje bližnje in iskali načine, kako bi jim pomagali. (Matevž 22:39) Kristjani v prvem stoletju so zaradi te ljubezni in svoje privrženosti visokim moralnim merilom dobro vplivali na ljudi okoli sebe. Njihovi sosedje so bili lahko zelo zadovoljni, da živijo poleg kristjana. (Rimljanom 13:8–10) Kristjani niso kazali svoje ljubezni le s tem, da niso delali hudega. Bili so spodbujeni, naj bodo družabni in dejavni za interese drugih, naj ‚delajo dobro [ne le sokristjanom, temveč] vsem‘, prav kakor je to delal Jezus Kristus. (Galatom 6:10)

‚Poslušati Boga bolj nego ljudi‘

Njihova ubogljivost posvetnim oblastem pa je bila omejena. Niso delali nič takega, s čimer bi teptali svojo vest ali kar bi poškodovalo njihov odnos z Bogom. Ko so na primer verske oblasti v Jeruzalemu apostolom zapovedale, da ne smejo več oznanjevati o Jezusu, ti v to niso privolili. »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi,« so dejali. (Dejanja 5:27–29) Kristjani so neomajno zavračali to, da bi se vpletli v malikovalsko čaščenje cesarja. (1. Korinčanom 10:14; 1. Janezov 5:21; Razodetje 19:10) Kakšen pa je bil izid? »Sledile so graje,« pravi zgodovinar J. M. Roberts, »pa ne zato, ker so bili kristjani, temveč zato, ker niso hoteli delati nečesa, kar je zapovedoval zakon.« (Shorter History of the World)

Zakaj v tem primeru »niso hoteli delati nečesa, kar je zapovedoval zakon«? Spoznali so, da ‚višje oblasti‘ izvajajo moč z Božjim dovoljenjem in tako služijo kot »Božja služabnica«, ko skrbijo za zakon in red. (Rimljanom 13:1, 4) Toda za kristjane je bil Božji zakon še vedno pomembnejši. Niso pozabili, da je Jezus Kristus dal za tiste, ki bodo njegovi sledilci, tole uravnovešeno načelo: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Matevž 22:21) Njihova obveza do Boga je morala imeti prednost pred cesarjevimi zahtevami.

Da je bila to prava pot, se vidi iz tega, do česa je prišlo, ko mnogi deklarirani kristjani niso sledili tem odličnim načelom. Odpadli voditelji krščanstva so na primer postali »popustljivi možje[, ki so jih uporabljali] kot orodje državne vlade, še zlasti pri jačanju in vzdrževanju vojaških sil«, pravi vojaški zgodovinar John Keegan. Njihovi sledilci so končali tako, da so se postavili na to ali ono stran v vojnah, v katerih se je prelila kri milijonov nedolžnih žrtev. Keegan pravi: »Božji zakon je naletel na gluha ušesa, ko je zavrela človeška kri.«

Kristjani v prvem stoletju pa so bili svetel zgled doseganja pravega ravnovesja. Bili so dobri državljani. Dobro so izpolnjevali svoje državljanske dolžnosti in odgovornosti. Toda neomajno so bili zvesti jasnim biblijskim načelom in v vseh vidikih življenja upoštevali svojo biblijsko šolano vest. (Izaija 2:4; Matevž 26:52; Rimljanom 13:5; 1. Petrov 3:16)

[Slika na strani 26]

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega«