Pavel je povabil Galate: »Stojte trdno v krščanski svobodi«
STVARNIK, suvereni Gospod Jehova, je Bog svobode. Vsa stvarjenja obdarovana z razumom, je ustvaril kot svobodna stvarjenja, z namenom, da takšna ostanejo. Zato beremo: »Jehova pa je DUH; kjer pa je Duh Jehovin, tam je svoboda«. (2. Kor. 3:17)
Ko je prišel Jezus, Božji Sin, na Zemljo, je našel člane Božjega ljudstva v trojnem suženjstvu. Bili so sužnji podedovane grešnosti in zato tudi v suženjstvu Mojzesove postave, ker je niso mogli povsem izpolnjevati. Razen tega so jih zasužnjili njihovi religiozni voditelji s svojimi izročili in samovoljnim razlaganjem »postave«. Zato je Jezus z dobro vestjo oznanjeval tudi »svobodo jetnikom«. Svojim naslednikom je rekel: »Če vi ostanete v besedi moji, bodete zares učenci moji, in spoznate resnico, in resnica vas osvobodi«. (Jan. 8:31—36; Mat. 23:4; Luk. 4:17, 18)
Kot vzoren posnemalec Kristusa je tudi apostol Pavel oznanjeval dobro vest o svobodi. Pokazal je, da so kristjani na osnovi Kristusove žrtve »osvobojeni greha« in da bo vse stvarstvo ob določenem času »rešeno iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih«. (Rimlj. 6:18; 8:21) Tistim, katerim je Pavel oznanjeval dobro vest o svobodi, so pripadale tudi skupščine v rimski pokrajini Galaciji, ki jih je sam osnoval na svojem prvem misionarskem potovanju. Ker so nekateri pripadniki židovstva njegove duhovne »otroke« spet zasužnjili, tako da so trdili, da se morajo obrezati, jim je napisal Pavel med letom 50 in 52 n. št. tehtno pismo. (Gal. 4:19)
Pavel je takrat verjetno bil v Korintu ali v sirijski Antiohiji. Brez dvoma je napisal to pismo on; ne samo, da je omenjen kot pisec, temveč to kaže tudi izbira besed in izraženi občutki. To je eden prvih njegovih biblijskih listov, ki jih je napisal, bodisi malo pred ali po pisanju drugega pisma kristjanom v Solunu. Celo pismo je prežeto z mislimi, ki pokažejo, da je Pavel dobil krščansko svobodo.
Pavel pričenja svoje pismo Galatom z opozorilom, da je apostol »ne od ljudi, tudi ne po človeku, ampak po Jezusu Kristusu in po Bogu Očetu«. Takoj je prešel k stvari: čudil se je, da so se tako hitro pustili odvrniti od dobre vesti, ki jim jo je oznanjeval. Zatem je pojasnil, da naj bo vsak, »mi ali angel iz nebes« ali »kdo« drugi, »preklet«, če bi jim oznanjeval drugačno dobro vest, kot jim je bila oznanjena. Dobro vest, katero jim je prinesel, ni dobil od nobenega človeka, temveč »po razodetju Jezusa Kristusa«. (Gal. 1:1—12)
Da ne bi pomislili, da Pavel ne pozna židovstva, jim je na kratko opisal svojo veliko gorečnost za izročila Židov in svoj napredek v tem, ki je šel tako daleč, da je »čez mero preganjal skupščino Božjo in jo zatiral«. Ko ga je Bog poklical, naj poganom oznanja dobro vest, »precej ni za svet povprašal mesa in krvi«, to se pravi, ni se takoj posvetoval z drugimi Jezusovimi učenci, temveč je šel v Arabijo. Tri leta zatem je za kratek čas obiskal Jeruzalem, toda videl je samo Petra in Jakoba, Jezusovega polbrata. (Gal. 1:13—19) Čez leta je spet prišel v to mesto, toda samo zato, ker je dobil neko razodetje. (Dej. ap. 15:2—21) Tedaj so »stebri« skupščine videli, da je Bog uporabljal Pavla za oznanjevanje poganom, zato so soglašali, da s tem nadaljuje, oni pa bodo še naprej oznanjevali obrezanim Židom. Vseeno pa je apostola Petra, ki je iz strahu pred ljudmi naredil kompromis glede krščanske svobode, »karal iz oči v oči« in ga opozoril pred vsemi. (Gal. 2:1—14)
Zatem je spomnil Pavel kristjane v Galaciji, da so bili opravičeni, toda ne zato, ker bi se bili držali »zakona«, temveč zaradi svoje vere v Jezusa Kristusa. Če bi se zahtevala dela po postavi, bi bil Kristus zaman umrl. Končno izrazi Pavel svoje ogorčenje nad njihovim nazadovanjem z besedami: »O nespametni Galati! ... Ste li po delih postave prejeli Duha ali s poslušanjem vere?« Ali so lahko delali velika dela zato, ker so se poizkušali držati Mojzesove postave, ali ker so dobili Božjega svetega duha na osnovi svoje vere v Jezusa Kristusa? Nato se je sklical na Hebrejske spise in ugotovil: »Abraham (je) veroval Bogu, in zaračunalo se mu je za pravičnost.« Da, »pravični bo iz vere živel«. Vsi pa, ki so poizkusili držati »zakon«, so pod prekletstvom, ker se ne morejo popolnoma izogniti prestopanja »postave«. (Gal. 3:1—14)
Jezus Kristus je odpravil prekletstvo Mojzesove postave, ker je umrl na mučilnem kolu in tako ljudem vseh narodov omogočil, da dobijo blagoslove, obljubljene po Abrahamovem semenu. Kljub temu »postava«, kakor pokaže Pavel, ni škodljiva. Služila je za to, da se pokažejo »prestopki« in tudi kot vzgojitelji, ki je Žide vodila do Kristusa. V Kristusu je svoboda, ker »ni tu Juda, ne Grka, ni tu sužnja, ne svobodnega, ni tu moškega, ne ženske«. (Gal. 3:16—29)
Pavel nadaljuje temo o »svobodi«, tako da pokaže, da so, preden so postali kristjani, bili nedorasli. Bili so ‚zasužnjeni pod prvim ukom sveta‘. Ko pa je prišel Kristus, je odkupil tiste, ki so bili pod postavo, tako da lahko postanejo svobodni, namesto, da bi še naprej sužnjevali. Zakaj so potem želeli nazaj v suženjstvo in silno natančno spoštovali dneve, mesece, čase in leta? Ali jim je Pavel postal zato sovražnik, ker jim je povedal resnico? (Gal. 4:1—16)
Za ponazoritev tega je Pavel navedel primer Abrahama in njegovih dveh sinov, ki sta mu jih rodili Sara in Agara. Zaveza postave, v katero so prišli Izraelci na gori Sinaj, je enaka Agari, ki je bila dekla, »in je v eni vrsti s sedanjim Jeruzalemom, ki sužnjuje z otroki svojimi«. Toda Abrahamova zaveza je enaka Sari, ki odgovarja »gornjemu Jeruzalemu«, ki je svoboden »in je naša mati«, to je mati maziljenih kristjanov. (Gal. 4:21—31)
Po tem opozorilu je prešel Pavel k višku svojega pisma: »Za svobodo nas je Kristus osvobodil; stojte torej trdno in ne vprezite se zopet v jarem sužnosti.« Če bi se dali obrezati, se ne bi samo ločili od Kristusa in odpadli od njegove nezaslužene dobrote, temveč bi bili dolžni izpolnjevati tudi vso »postavo«. »Tekli ste dobro,« jim je potrdil in dodal: »Kdo vas je ustavil, da niste resnici pokorni?« Krivec, pa kdorkoli je že bil, svoji obsodbi ne bo ušel. Da, Pavel je bil tako jezen na tiste, ki prevračajo resnico, da je rekel: »O da bi se sami odrezali tisti, kateri vas v zmešnjavo zavajajo!« (Gal. 5:1—12)
SVOBODE NE ZLORABLJATI
Pavel se je popolnoma zavedal nevarnih posledic, povezanih z dobro vestjo svobode, ker je vedel, da bi propadla človeška nrav krščansko svobodo sebično izkoristila. Zato takoj opozarja: »Kajti vi ste poklicani na svobodo, bratje; samo naj svoboda ne bode za priložnost mesu, temveč po ljubezni služite drug drugemu. Zakaj vsa postava se izpolnjuje v eni besedi, v tejle: ‚Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe‘«. (Gal. 5:13, 14)
SPODOBNO ŽIVLJENJE SVOBODNEGA KRISTJANA
Pavel pokaže kristjanom, da imajo nekaj, kar jim pomaga njihovo svobodo pravilno uporabljati: »Po Duhu živite in poželenja mesa ne boste izpolnjevali.« Kaj so poželenja mesa? Pavel govori o »delih mesa« in jih našteje šestnajst, med drugim: nečistovanje, prešeštvo in razuzdano življenje in »kar je temu podobnega«. Opozarjajoče je rekel: »Tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali kraljestva Božjega.« Tem nasprotni so sadovi duha: »ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost (vera, NS), krotkost, zdržljivost (samoobvladanje, NS). Jasno je, da »zoper take ni postave«. Glede količine teh krščanskih sadov duha, ki jo smemo prinašati, ni nobene omejitve. (Gal. 5:16—23)
Drugo, kar je Pavla zelo zaposlovalo, je kot izgleda, bila potreba, da kristjani pazijo na medsebojni odnos. Zato jih ni spomnil samo na to, da morajo ljubiti bližnjega kakor samega sebe, temveč je tudi rekel: »Če pa drug drugega grizete in ujedate, glejte, da drug drugega ne iztrebite.« Nato dodaja: »Ne iščimo prazne slave, da ne dražimo drug drugega, da nismo drug drugemu nevoščljivi«. (Gal. 5:14, 15, 26)
V takšnem tonu je Pavel nadaljeval šesto poglavje svojega pisma. Če kdo naredi napako, preden to opazi, naj mu sposobni bratje pomagajo, da se popravi. Kristjani naj bi nosili breme drug drugega in tako izpolnjevali Kristusovo zapoved. Vedno znova jih opozarja s praktičnim nasvetom: »Ne motite se, Bog se ne da zasmehovati; kajti kar človek seje, to bo tudi žel. ... Dobro delati se pa nikar ne utrudimo; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo. Dokler torej nam je časa, delajmo dobro vsem, a najbolj tem, ki smo si ž njimi domači po veri«. (Gal. 6:7—10)
Preden je Pavel svoje pismo zaključil, se je čutil prisiljenega, da se še enkrat dotakne sužnjevanja »postavi«. Razgalil je nagibe tistih, ki so želeli privesti kristjane iz Galacije spet pod postavo, ker so zahtevali obrezo. To so delali, da bi imeli vzrok za hvaljenje, da bi telesno prijetno izgledali in se izognili preganjanja. V resnici pa »obreza ne velja nič niti neobreza, ampak novo stvarjenje«. »In kolikor jih bo živelo po tem vodilu, mir nanje in usmiljenje in na Izraela Božjega!« (Gal. 6:12—16)
Res, iz pisma Galatom spoznamo veliko Pavlovo zanimanje za duhovne »otroke« in njegovo globoko ogorčenje nad tistimi, ki so jih hoteli oropati njihove svobode. Da bi jo dobili nazaj, se je skliceval na lastna priporočilna pisma in na razum, za njihovo življenje jim je dal izreden nasvet, da bi lahko podedovali Božje Kraljestvo. Vse to je tudi dobro pojasnilo biblijskih resnic in temeljnih načel in učinkovito opozorilo za kristjane danes.