Priznati Kristusov važni položaj
»Dana mi je vsa oblast v nebesih in na Zemlji.« (Matevž 28:18)
1. Katera vprašanja si lahko postavi tisti, ki pravi, da je učenec Jezusa Kristusa? (Jan. 15:8—10)
SI TI učenec Jezusa Kristusa? Priznavaš njegov važni položaj v Božji ureditvi? Če da, ali odražaš v svojem vsakdanjem življenju cenjenje Božjega Sina in vsega, kar je storil v tvojo korist?
NAJODLIČNEJŠI MED BOŽJIMI INTELIGENTNIMI STVARJENJI
2., 3. a) V katerem smislu je Jezus Kristus »podoba nevidnega Boga«? (Hebr. 1:3) b) Kako je Bog Jehova uporabil svojega prvorojenega Sina in kakšno mesto zavzema zato med vsemi inteligentnimi stvarjenji? (Jan. 1:1-3)
2 Apostol Pavel nam pomaga spoznati, kako zelo važen je položaj Jezusa Kristusa. V svojem pismu je Pavel pisal Kološanom: »On je podoba Boga nevidnega, prvorojenec vse stvaritve, ker v njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na Zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli, ali gospostva, ali poglavarstva, ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj; in on je pred vsem in vse ima obstanek v njem.« (Kol. 1:15—17)
3 Po teh navdihnjenih besedah je prvorojeni Sin — začetek Božjega ustvarjanja — najodličnejši med vsemi inteligentnimi stvarjenji. On je podoba svojega nebeškega Očeta, ker je duhovna oseba, ki popolno odraža občudovanja vredne Božje lastnosti, ljubezen, modrost, pravičnost, usmiljenje, dobroto in potrpežljivost. (2. Moj. 34:6, 7; Ps. 33:5; Rim. 16:27; 1. Jan. 4:8) Bog Jehova je po njem ustvaril milijone angelskih sinov, ogromno vesolje z milijardami galaksij in Zemljo z raznolikim rastlinskim in živalskim svetom. Poleg tega so po njem pričeli obstajati »prestoli«, »gospostva«, »oblasti« in »vladavine«. Za kaj pri tem gre?
4. Zakaj posvetne vladavine in položaji ne bi mogli biti »prestoli, gospodstva, oblasti«, ustvarjeni po Sinu in kaj morajo torej zajemati?
4 To ne bi mogli biti posvetni vladarski položaji ali službe, ker jih Biblija označuje kot človeško, ne pa Božje stvarstvo. (1. Petr. 2:13, 14) »Prestoli«, »gospostva«, »poglavarstva« ali »oblastva« morajo zato zajemati tiste oblike vladavin, za katere je odgovoren Bog Jehova po svojem Sinu, na primer Melhizedekovo kraljestvo kakor tudi kraljevanje Davida v Jeruzalemu.
5. a) Kakšen odnos obstaja po Kološanom 1:18 med Jezusom Kristusom in skupščino? b) Kako naj bi ta odnos vplival na člane skupščine? (Mat. 23:8—10)
5 Glede na položaj Jezusa Kristusa v zvezi s skupščino, izjavlja apostol Pavel: »On je glava telesa, skupščine.« (Kol. 1:18) Pravilno je torej, da gleda skupščina nanj, ne pa na nekega človeka — kot na Poglavarja ali najodličnejšega člana.
6. a) Kaj se lahko zgodi, če začnejo kristjani posvečati neprimerno pozornost ljudem? (Mar. 9:33, 34) b) Kako se to vidi iz stanja, ki se je razvilo v korintski skupščini?
6 Če se tega dejstva ne priznava, pride do neenotnosti. To je dobro prikazano s tem, kar se je zgodilo v starem Korintu. Apostol Pavel je moral pisati bratom naslednje: »Povedali so mi namreč za vas, bratje moji, Hlojini domači, da so prepiri med vami. Menim pa to, da vsak vas govori: jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, a jaz Kristusov. Je li Kristus razdeljen?« (1. Kor. 1:11—13) Ker so izkazovali neprimerno pozornost ljudem, so se člani korintske skupščine razdelili na skupine. Niso spoznali, da so možje, ki so prevzemali med kristjani vodstvo, bili samo Božji in Kristusovi služabniki, in da so služili bratom v korist. (1. Kor. 3:5—9)
7. a) Ali so bili Pavel, Apolo ali Peter odgovorni za nepravilno gledišče, ki je vladalo v korintski skupščini? b) Kako lahko starešine posnemajo apostola Pavla in česa naj se zato varujejo?
7 K sreči Pavel, Apolo in Kefa ali Peter niso bili odgovorni za stanje, ki je nastalo v korintski skupščini. Osebno so dajali dober zgled, ker so gledali na Kristusa Jezusa kot na Poglavarja. Apostol Pavel je lahko rekel: »Posnemalci moji bodite, kakor sem tudi jaz Kristusov.« (1. Kor. 11:1) Starešine naj bi v našem času zagotovo želeli biti kakor apostol Pavel, kar zahteva, da enotno govorijo. (1. Kor 1:10) Kadar izražajo starešine svoje zelo različne poglede, bodo člani skupščine nagnjeni k temu, ozirati se na tiste, katerih mnenja se najbolj strinjajo z njihovimi lastnimi. Še posebno resna postane stvar, kadar neki starešina omalovažuje svoje sostarešine, tako da daje razumeti, da je bolj goreč in zvestejši od njih, ali pa bolj ponižen, razumnejši in sočutnejši. (Primerjaj 2. Samuelova 15:2—6) To lahko povzroči, da pridobiva on svoje naslednike v okviru skupščine in izpodkopava napore starešinstva, ki skrbi za duhovne interese črede.
8. Kakšno korist ima skupščina, če dajejo starešine dober zgled v podložitvi Kristusovemu poglavarstvu? (Efež. 4:11—16)
8 Nasprotno pa bo, če se starešine trudijo govoriti in delovati enotno — in jih pri odločitvah popolnoma vodi Sveto pismo — v skupščini vladala enotnost. Tedaj bo vsa skupščina spodbujena, da ne gleda na posameznike, temveč na Jezusa Kristusa kot poglavarja skupščine.
9. Kaj je nadaljnji razlog za poudarjanje položaja Božjega Sina, naveden v Kološanom 1:18, razen, da je Jezus poglavar skupščine, in kaj naj to za nas pomeni?
9 V nadaljnjem obravnavanju važnega položaja Jezusa Kristusa daje apostol Pavel še en razlog za poudarjanje položaja Božjega Sina. Takole beremo: »Ki je začetek, prvorojenec izmed mrtvih, da bi bil on v vsem prvi.« (Kol. 1:18) Nihče pred Jezusom Kristusom ni bil obujen v nesmrtno življenje v nebesih. Ker je On prvi, ki je bil obujen v popolno življenje, je on »prvorojenec izmed mrtvih«. Odprl je pot svojim sodedičem, da imajo z njim delež v nebeški dediščini s tem, da bodo kakor On, obujeni v nebeško življenje. (Hebr. 6:19, 20; Razod. 20:6) Da bi nekdo lahko imel delež pri tem vstajenju, mora priznati, da je Jezus Kristus poglavar skupščine. Dejansko vsakdo, ki bi rad prejel Božji blagoslov, mora to delati. (Filip. 2:9—11)
‚V NJEM PREBIVA VSA POLNOST‘
10. Kaj pomeni, da se je ‚Bog odločil, da vsa polnost prebiva v Sinu‘?
10 Priznati Kristusa kot Poglavarja ne pomeni samo, da zavzema najvišji položaj v skupščini. Upoštevajmo, kaj pravi apostol Pavel dalje: »Kajti vzvidelo se je Očetu, da v njem prebiva vsa polnost.« (Kol. 1:19) Po Božji volji zavzema Jezus Kristus glavni položaj v skupščini ne samo v pogledu prednosti in moči, temveč je tudi »poln« vsega, kar naj kristjani pokazujejo. Božji Sin je poosebljenje Božjih lastnosti, na primer modrosti. On torej — ne pa neki človek na Zemlji — je tisti, v katerega gledajo pravi kristjani kot svoj vzor. Gledajo nanj kot na tistega, ki je od Boga imenovan, da vodi in daje navodila.
11. So potrebne človeške filozofije in tradicije, če vsa »polnost« prebiva v Kristusu?
11 Popolni zgled Jezusa Kristusa in njegovi nauki ne potrebujejo dopolnjevanja s človeškimi filozofijami in tradicijami. Apostol Pavel je v svojem pismu Kološanom razvil to misel dalje, ko je rekel: »Pazite, da vas kdo ne upleni z modrijanstvom (filozofijo) in prazno prevaro, po izročilu človeškem, po začetnih naukih sveta in ne po Kristusu; ker v njem prebiva vsa polnost božanstva (Božjih lastnosti) telesno, in v njem ste dopolnjeni, ki je glava vsakega gospodstva in vsake oblasti.« (Kol. 2:8—10)
12. a) Kaj so »začetni nauki sveta«? b) Zakaj je Pavel lahko rekel, da so to »prazne prevare«, ki so razjedale vero?
12 Kristjani prvega stoletja so bili v nevarnosti, da jih bodo zapeljali »začetni nauki sveta«, to je osnovna ali fundamentalna načela sveta, ki se je Bogu odtujil. V te osnovne stvari so spadali nebiblijski pogledi Grkov in drugih nežidovskih narodov, kakor tudi nebiblijska hebrejska izročila. Površno gledano, so izgledale nekatere od teh filozofij in naukov zelo sprejemljive. Lahko so se tolmačile in dokazovale na način, ki je ugajal človeškemu mišljenju. Toda manjkala jim je trdna osnova. Te teorije — bodisi v pogledu naukov, človeškega obnašanja ali glede na to, kako je treba v skupščini kaj narediti — so bile res »prazna prevara«. Zato so imeli kristjani dober razlog, da se varujejo, da ne bi postali žrtve kakšnega krivega učitelja in bi tako zabredli od poti resnice. (Primerjaj 1. Jan. 2:26, 27)
13. Kakšne lažne nauke so nekateri širili po Kološanom 2:16—19 in zakaj so bili ti nauki nevarni?
13 V razpravi o nadaljnjih krivih glediščih, ki so takrat vladala, je pisal Pavel dalje: »Naj vas torej ne sodi kdo v jedi ali pijači, ali glede praznika ali mlaja ali sobote; to vse je senca prihodnjih reči, telo pa je Kristusovo. Nihče naj vas ne pripravi ob zmagovalcev plačilo s tem, da svoji volji ugaja v ponižnosti in češčenju angelov, ko se peča s tem, česar ni videl, ker ga za nič napihuje mišljenje mesa njegovega, in ker se ne drži Glave, iz katere raste vse telo, po členovju in v vezeh podpirano in zvezano, v rasti Božji.« (Kol. 2:16—19)
14. a) Kako lahko kristjan dopusti, da ga napačno sodijo zaradi jedi ali pijače ali zaradi določenih dni? b) Zakaj so naredili napako tisti, ki so tako sodili?
14 Kristjane v Kolosah se je torej spodbujalo, naj ne dovolijo presojati njihove vere in pravičnosti tistim, ki so trdili, da kristjani ne morejo biti rešeni, če se ne obrežejo in ne sledijo Mojzesovemu zakonu. Posamezniki, ki so na ta način sodili, so se vračali k »osnovnim naukom« — k abecedi pravega oboževanja, ker so prezrli, da je Bog še naprej razvijal stvari, in so oporekali, da prebiva sedaj v Kristusu »vsa polnost«. Takšni ljudje torej niso bili trdno povezani z Glavo, Kristusom, in so odstopali od zdravega nauka, ki jim je bil za duhovno rast neobhodno potreben.
15. Kaj bi lahko kristjani v Kolosah izgubili, če bi sprejeli dokazovanja krivih učiteljev?
15 Če bi kristjani v Kolosah pustili, da jih pregovori takšen učitelj, ki je pospeševal napačne nauke, bi lahko izgubili »nagrado«. Kakšna nagrada je to bila? To je bila čudovita nagrada — nesmrtno življenje v nebesih. (1. Kor. 9:24—27; Filip. 3:14; 2. Tim. 4:7, 8; Razod. 2:7)
16. Kako je po Pavlovih besedah Kološanom 2:18 lahko izgledal takšen krivi učitelj?
16 Kakor je že apostol Pavel pokazal, lahko tisti, ki se trudi odtegniti kristjana od dragocene nagrade, večnega življenja, izgleda povsem nedolžen. Apostol je takšnega opisal kot človeka, ki ‚uživa v lažni ponižnosti‘. (Kol. 2:18) Po vsem videzu je bil takšen človek zelo prijazen, toda ta prijaznost ali ponižnost je bila samo lažna zunanjost.
17. a) Kaj je mislil apostol Pavel, ko je opisal lažnega učitelja kot tistega, ki »se peča s tem, česar ni videl«? b) Zakaj je bil takšen učitelj ‚napihnjen z mišljenjem svojega mesa‘?
17 Kaj takšen človek v resnici je, se vidi iz tega, kar je Pavel dalje rekel o njem: »Peča (se) s tem, česar ni videl, ker ga za nič napihuje mišljenje mesa njegovega.« (Kol. 2:18) Kaj je mislil Pavel, ko je rekel to o lažnem učitelju? Izraz »se peča« je bila v starem času fraza, ki se je uporabljala pri izvajanju poganskih mitskih obredov. Takšen ni bil zadovoljen s popolno in preprosto resnico, razodeto po Jezusu Kristusu. Domišljal si je, da si je pridobil večjo svetost in modrost, kakor so jo na splošno imeli njegovi krščanski bratje. Ker je poizkušal dopolniti krščansko resnico z lažnim, špekulacijskim tolmačenjem, je pravzaprav odstopil od vere. Po njegovi presoji Božji Sin ni bil edini zaklad znanja in modrosti. Takšen človek ni veroval navdihnjenim besedam: »V katerem (Kristusu) so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja.« (Kol. 2:3) Trdil je, da obstajajo poleg Božjega Sina še druge zakladnice znanja in modrosti, kjer lahko skupščina dobiva navodila.
DANAŠNJI POLOŽAJ KRISTJANOV
18. Česa se morajo varovati kristjani, posebno starešine, glede nebiblijskih osebnih gledišč?
18 Današnji Božji služabniki se ne soočajo s povsem istimi situacijami, kakršne so nastopile v prvem stoletju. Kljub temu lahko izvlečemo važen pouk za nas iz Pavlovega pisma Kološanom. Vsi kristjani na primer, posebno starešine, morajo voditi račun o tem, da se ne vmešavajo v privatne stvari drugih in da ne postavljajo kakršnakoli nebiblijska osebna gledišča in filozofije na isto stopnjo z resnico, razodeto v naukih in zgledu Jezusa Kristusa. (Primerjaj 1. Timoteju 1:3, 4; 2. Timoteju 4:1, 2)
19. a) Na čem mora vedno temeljiti nasvet glede vere in zakaj? b) Kaj bi preziral kristjan, ki bi se ne držal več trdno Biblije in podpiral osebne filozofije kot kažipot za druge?
19 Vsak nasvet, ki ga lahko da kristjan v vprašanjih vere drugim, mora temeljiti na zgledu in naukih Jezusa Kristusa, ne pa na osebnih prednostih, predsodkih ali celo na posvetnih načelih. Ker se vse, kar je Božji Sin poučeval, popolnoma ujema z navdihnjenimi Spisi, je pravilno uporabiti celotno Biblijo pri dajanju duhovne pomoči. (2. Tim. 3:16, 17) Če se nekdo več ne bi trdno držal Biblije, bi to pomenilo, da prezira Glavo skupščine. (Primerjaj Matevž 7:24—27; 15:3—9; Janez 17:17) To bi v bistvu tudi pomenilo, da v Kristusu ne prebiva vsa »polnost« in da se mora zato Kristusova »pomanjkljivost« dopolniti z osebnim mišljenjem in človeško filozofijo.
20. Zakaj je po Hebrejcem 5:14 nevarno v postopanju ravnati se po osebnem mnenju drugih?
20 Kaj je s kristjani, ki se v vprašanju, ali je neko postopanje pravilno, pustijo voditi osebnim filozofijam in mišljenju drugih? Svojo vest lahko hudo ranijo in ovirajo svojo duhovno rast. Zakaj? Ker pokaže Biblija, da morajo biti ‚čuti vajeni z uporabo ali izkušnjami‘. Če torej drugi neprimerno vplivajo na odločitve nekoga ali jih celo vsilijo, ta oseba ne bo duhovno rasla, temveč bo ostala takorekoč otrok — nesposobna razlikovati dobro od slabega. (Hebr. 5:14)
21. Kako lahko trud, prilagoditi se nebiblijskim osebnim mnenjem drugih, zbudi občutek krivde v zvezi s tem, kar je samo po sebi pravilno?
21 Prav tako lahko tisti, ki se poizkušajo prilagoditi nebiblijskim osebnim mnenjem drugega kristjana glede poštene zabave, sprostitve in podobno, dobijo nepotreben občutek krivde. Član skupščine lahko na primer odkrito zastopa gledišče, da za Božje služabnike ni primerno v »zadnjih dneh« razmišljati o večjih spremembah v stanovanju. Medtem ko gledajo eni na to kot na privatno mnenje in to nanje ne vpliva, bi mogli drugi zaradi svojih načrtov dobiti občutek krivde. Tisti, ki dovolijo, da nanje neprimerno vpliva osebno mnenje koga drugega, lahko pozneje zaidejo v probleme in težave, ki bi se jim lahko izognili, če bi svoje razumne načrte uresničili. Podobno je v ostalih življenjskih področjih, ker lahko nastanejo resni problemi, če se Božjo besedo zamenja z gledišči nepopolnih ljudi. Nikoli pa ne bomo zgrešili, če odločamo na osnovi zgleda in naukov popolnega Božjega Sina.
PODLOŽI SE KRISTUSU, POGLAVARJU
22. a) Kako naj gledamo na Jezusove zapovedi zaradi njegovega vzvišenega položaja? b) Katera vprašanja si lahko postaviš v zvezi z Jezusovimi zapovedmi v Matevžu 28:19, 20; Lukežu 21:34—36; 22:19, 20 in Janezu 13:34, 35?
22 Ker ima Jezus Kristus tako vzvišen položaj, je treba njegove zapovedi zagotovo resno jemati in jim iz vse duše slediti. Ali se trudiš imeti poln delež v pričevanju in pridobivanju učencev? (Mat. 28:19, 20) Ali ostajaš duhovno buden in ne dovoljuješ, da te obremenjujejo življenjske skrbi ali da se preveč prepustiš jedi in pijači? (Luk. 21:34—36) Ali v postopanju z drugimi resnično pokazuješ, da želiš izraziti požrtvovalno ljubezen, po kateri se spozna prave učence Jezusa Kristusa? (Jan. 13:34, 35) Ali resno razmišljaš o koristih, ki si jih pridobil s Kristusovo žrtvijo, ko se poslušno zbiraš z brati in sestrami v veri pri slavljenju Gospodove Spominske večerje? (Luk. 22:19, 20; 1. Kor. 11:23—32) Ali skrbno paziš na svoje obnašanje, da se ohraniš čistega, kakršen si postal, ko si pričel verovati v spravno vrednost Jezusove prelite krvi? (1. Petr. 1:14—19)
23. Kako smo se spravili z Bogom in kaj moramo zato še dalje delati?
23 Nikoli naj ne pozabimo, da smo bili odtujeni od Boga, dokler se nismo očistili grehov, toda po Jezusovi krvi, preliti na mučilnem kolu, smo se spravili z Najvišjim in sedaj smo v miru z Njim. (Kol. 1:20) Kljub temu se moramo še naprej truditi, zatem ko smo se očistili grehov s sprejemom žrtve Jezusa Kristusa, da ostanemo neoskrunjeni pred Bogom Jehovo. V pismu Kološanom je na primer Pavel jasno pokazal, kaj se glede postopanja od kristjana zahteva.
PREMAGATI NEPRAVILNE ŽELJE
24. a) Kako je morda nekdo, preden je postal krščen učenec Jezusa Kristusa, uporabljal svoje ude in sposobnost govora? b) Kaj naj sedaj stori?
24 Pavel je pisal: »Morite torej ude svoje, ki so na Zemlji: nesramnost, nečistost, strast, hudo poželenje in lakomnost, ki je malikovanje.« (Kol. 3:5) Preden je neka oseba postala krščeni naslednik Jezusa Kristusa, je morda uporabljala svoje ude telesa na način, ki je v nasprotju z Božjim namenom. Apostol pravi: »Ki ste med njimi tudi vi hodili nekdaj, ko ste živeli v teh grehih. Sedaj pa odložite tudi vi vse to: jezo, srd, hudobnost, preklinjanje, nečedno besedovanje iz svojih ust; ne lažite drug drugemu.« (Kol. 3:7—9) Da, tistemu, ki je čist pred Jehovo, ne pristoja zlorabljanje svojih udov in govora. Svoje nepravilne mesene želje mora umoriti in ne dovoliti, da bi njegove ude navedle na greh. Posnema naj apostola Pavla, ki je zase rekel: »Temveč tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv.« (1. Kor. 9:27)
25. a) Zakaj je pohlep malikovanje? b) Kako nam lahko priznavanje tega dejstva pomaga, premagati nepravilne želje telesa?
25 Da bi zagospodarili nepravilnim željam, moramo priznati vso tehtnost pohlepa, to je pretirane želje za nečim, do česar nimamo pravice. Po Pavlovi izjavi je lakomnost ali pohlep malikovanje zato, ker pri takšnem človeku začnejo njegove nepravilne želje zavzemati prevelik pomen v življenju. To mu postane malik in ga ovira v izključni predanosti Bogu Jehovi. To ga ovira, da bi iz srca in iskreno ljubil Boga, ker ga njegova sebična poželenja ženejo, da mu ni mar za Božji zakon. Biblija pokaže, da lahko s svojo zvesto poslušnostjo do Jehovinih zapovedi med drugim pokažemo svojo ljubezen do njega. (1. Jan. 5:2, 3) Kadar torej kristjan opazi, da se v njem razvija kakšna nepravilna zahteva, je dobro, da se spomni, kako dragocen je njegov odnos do Boga in kako nerazumno bi bilo, izgubiti ta odnos tako, da postane malikovalec.
POZITIVNO RAVNANJE DO BRATOV V VERI
26. Ali lahko ohranimo čistost pred Bogom Jehovo samo tako, da se varujemo slabega postopanja? Kaj je še potrebno in kako je to prikazano v Kološanom 3:12, 13?
26 Da bi ohranil pred Bogom Jehovo neoskrunjeni položaj, se ni le dovolj zdrževati nepravilnega postopanja in nekoristnega govorjenja, temveč zahteva pozitivno delovanje. Zato je apostol Pavel opozoril brate v Kolosah: »Oblecite torej ... srčno usmiljenje, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus odpustil vam, tako tudi vi.« (Kol. 3:12, 13)
27. Zakaj naj bi s sokristjani ravnali kot z brati in sestrami in bili pripravljeni odpuščati?
27 Upoštevajmo, kar govori tukaj Pavel. Kot kristjani smo se očistili po krvi Jezusa Kristusa in smo sedaj duhovni bratje in sestre. Zato ravnajmo drug z drugim kot bratje. Ker smo nepopolni, nam vedno ne uspeva odražati čudovite lastnosti našega nebeškega Očeta in njegovega Sina. Prav zato ne bi smeli biti pretirano strogi do naših bratov v veri. Bilo bi nepravilno, če bi se kristjan postavil za sodnika nad svojimi brati in ponosno poudarjal, češ, da ima pravico kaznovati jih za njihove napake. Ne, temveč s pripravljenostjo naj bi prenašal njihove pomanjkljivosti in se ne branil pokazovati sočutje, prijaznost, ponižnost, krotkost in potrpljenje. Res je, da se lahko nekdo upravičeno pritožuje nad bratom, toda dobro je, da se vpraša: »Se je res moj brat tako hudo pregrešil, da mu ne morem odpustiti?« Če zatem upošteva lastne pomanjkljivosti, bo mnogo prej nagnjen k temu, da oprosti, kakor je Jehova njemu odpustil. (Mat. 18:21—35)
28. a) Kaj pomeni »mir Kristusov«? b) Kako lahko mir v našem srcu vpliva na naš odnos do bratov v veri?
28 Kaj pa, če tuji grehi vznemirijo naše srce? Kako ga lahko pomirimo? Apostol Pavel nam daje naslednji navdihnjeni nasvet: »In mir Kristusov naj vlada v srcih vaših.« (Kol. 3:15) Ta »mir« pomeni spokojnost, ki smo jo dobili, ko smo postali učenci Božjega Sina. Izvira iz spoznanja, da smo ljubljeni in priznani od Boga Jehove in njegovega Sina. Kadar je ta mir prevladujoča moč v naših srcih, bomo storili vse, kar moremo, da govorimo in postopamo tako, da ta mir ohranimo. Varovali bomo dragoceni odnos z Bogom Jehovo in Jezusom Kristusom, tako da bomo prijazno in dobrohotno postopali z brati v veri. To bo pospeševalo mir v skupščini in nas zadržalo, da bi se toliko razburili, da bi se pregrešili do naših bratov. (Efež. 4:26, 27)
29. Do kakšnega dobrega rezultata pridemo, če pazimo na navdihnjeni nasvet: »Hvaležni bodite!«
29 Pavel dalje priporoča: »Hvaležni bodite!« (Kol. 3:15) Da, duh hvaležnosti veliko prispeva k ohranitvi miru, ki se ga kristjani veselimo. Tisti, ki iskreno priznajo, da Bog izkazuje nezasluženo dobroto njim in bratom v veri, so srečni in zadovoljni. Ker globoko cenijo vse, kar sta Bog Jehova in Jezus Kristus storila zanje, namreč da sta jim omogočila očistiti se greha in dobiti upanje v večno življenje, se ne bodo naglo spotikali, kadar drugi kako grešijo, temveč jim bodo radevoljno iz srca odpustili. Drugače je z nehvaležnimi ljudmi! Pogosto se pritožujejo, nikoli niso zadovoljni in so zelo nesrečni. Njihovo sebično in neprijazno stališče naredi malodušne tiste, ki pridejo v njihovo družbo in vodi do prepirov in besedičenja. Zato bomo storili prav, če bomo gojili duha hvaležnosti.
30. Kaj pomeni dopustiti, da se ‚Kristusova beseda vseli v nas v vsaki modrosti‘?
30 Zatem ko je spodbudil kristjane, naj bodo hvaležni, je pisal Pavel: »Beseda Kristusova prebivaj v vas obilno z vso modrostjo.« (Kol. 3:16) Kaj to pomeni? »Beseda Kristusova« ali Kristusovo sporočilo — celota krščanskih naukov — naj postane del nas. V nas naj bi se ves Kristusov nauk prav vselil. Z drugimi besedami, razmišljati moramo o krščanski resnici in biti z njo povsem prežeti. Ko postane »Kristusova beseda« dejansko del nas v vsej polnini in bogastvu, nam bo služila kot kažipot, ki nam bo pomagal, da bomo imeli uspeh. Ta beseda nas bo navedla, da bomo postopali modro. Kadar bomo napolnjeni »besede Kristusove«, bomo hrabrili in izgrajevali naše brate.
ZAJETO JE VSE NAŠE ŽIVLJENJE
31. Kaj naj delamo v vseh področjih življenja po Kološanom 3:17?
31 Vse, kar nam pomaga ohraniti mir z našimi brati v veri, potrebujemo, da bi tudi na drugih področjih življenja našli radost in zadovoljstvo. Izpred oči naj nikoli ne izgubimo dejstva, da smo učenci Jezusa Kristusa vsak dan, vsako uro. Apostol Pavel je pisal: »In vse, kar počenjate v besedi in dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa, zahvaljujoč Boga Očeta po njem.« (Kol. 3:17) Na vseh življenjskih področjih naj bi torej govorili in postopali v imenu Božjega Sina, kot njegovi zastopniki. Bogu Jehovi pa naj se zahvaljujemo, da nam je dal sposobnost govora in delovanja.
32. a) Kateremu nasvetu bodo sledile žene, možje, očetje in otroci, če Jezusa Kristusa pravilno spoštujejo? b) Kako naj krščanski delavci opravljajo svoj posel in zakaj? c) Kako naj krščanski delodajalci postopajo z delavci in zakaj?
32 Spoštovanje Jezusa Kristusa kot Gospoda v resnici povzroči, da smo dobri možje in očetje, dobre soproge in matere, poslušni sinovi in hčere, kakor tudi zgledni delavci in delodajalci. Da moramo v našem družinskem življenju in v posvetni zaposlitvi dokazovati, da smo kristjani, se vidi iz Pavlovega nasveta: »Žene, bodite pokorne svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu. Možje, ljubite žene svoje in ne bodite osorni proti njim. Otroci bodite poslušni roditeljem v vsem, kajti to je ugodljivo v Gospodu. Očetje, ne dražite otrok svojih, da ne bodo malosrčni. Hlapci (danes delavci), bodite poslušni v vsem gospodarjem po mesu (danes delodajalcem), ne služite le na oko, kakor ljudem ugajajoč, temveč v preprostosti srca, boječ se Gospoda (Jehove). Vse kar storite, delajte iz duše, kakor Gospodu (Jehovi) in ne ljudem, vedoč, da od Gospoda (Jehove) prejmete povračilo dediščine; Gospodu Kristusu hlapčujete. Krivičnik pa prejme, kar je krivičnega storil; in ni ga licegledja pri Bogu. Gospodarji (danes delodajalci), pravičnost in blagodušnost izkazujte hlapcem (danes delavcem), vedoč, da imate tudi vi Gospodarja v nebesih.« (Kol. 3:18—4:1)
33. a) Priznanje čigave vloge naj se vidi v življenju kristjana in kako naj se to priznavanje kaže? b) Kakšno zagotovitev lahko imamo, če držimo zapovedi Jezusa Kristusa?
33 Če torej trdimo, da smo Kristusovi učenci, naj naše življenje kaže, da priznavamo njegovo važno vlogo v Božji ureditvi. To pomeni, da moramo poslušati njegove zapovedi, njegovi nauki in zgled pa nam naj bodo vodič. Če delamo tako, smo lahko prepričani v njegovo ljubezen in ljubezen njegovega Očeta. Jezus je rekel: »Če boste izpolnjevali zapovedi moje, ostanete v ljubezni moji; kakor sem jaz izpolnil zapovedi Očeta svojega in ostajam v ljubezni njegovi.« (Jan. 15:10) Ljubezen in priznanje Jehove in Jezusa Kristusa nam posredujeta prepričanje, da bomo dobili nagrado — večno življenje. (1. Jan. 2:25)