Pridiga na gori – »Bodite popolni«: ljubite svoje sovražnike

KO je Jezus razodel poslušalcem, da se ne »upirajo hudemu«, je dodal: »Slišali ste, da je rečeno: ‚Ljubi bližnjega svojega‘ in sovraži sovražnika svojega.« (Mat. 5:39, 43)

Pri pridigi na gori so bili prisotni Židje, ki so »slišali« Božjo zapoved: »Ne maščuj se, tudi se ne spominjaj krivega zoper otroke ljudstva svojega, ampak ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.« (3. Moj. 19:18)

Vendar so religiozni voditelji Izraela poudarjali dejstvo, da se pod besedami »otroke ljudstva tvojega« in »bližnji« misli samo Žide. Poudarjali so tudi, da so druge zapovedi Božjega zakona od Izraelcev zahtevale, da so ostali ločeni od drugih ljudstev. (5. Moj. 7:1—4) Čeprav se je to nanašalo na to, da ostane Izrael kot ljudstvo ločen od drugih narodov, se je končno pojavilo mnenje, da so vsi Nežidje ‚sovražniki‘ in jih je treba kot posameznike sovražiti. Primer takšnega stališča se lahko vidi iz naslednje izjave v Mišni:

»Nobene živali se ne sme pustiti v gostišču Nežida, ker so osumljeni za surovost. Žena ne sme biti sama z njimi, ker so osumničeni zaradi nečistovanja; tudi ne sme moški ostati sam z njimi, ker so sumljivi zaradi prelivanja krvi. Hčerka Izraelcev ne sme Nežidinji pomagati pri porodu, ker bi pomagala, da se porodi otrok za malikovanje; Nežidinja pa sme pomagati Izraelki pri porodu. Izraelka ne sme dojiti otroka Nežidinje; pač pa sme Nežidinja dojiti otroka Izraelke na njihovem področju.« (Razprava Aboda Zara »Malikovanje« 2:1.)

»A jaz vam pravim,« je rekel Jezus o dobrodejnem nasprotju, »ljubite sovražnike svoje in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Mat. 5:44) Tukaj spoznamo nadaljnji dokaz, da Božji Sin ni prišel da »razveljavi, temveč izpolni« zapisani Božji zakon, ker je ta zakon zapovedoval prijazno in obzirno ravnanje z tujci. (Mat. 5:17; 2. Moj. 22:21; 23:4, 5; 3. Moj. 19:33, 34; 5. Moj. 10:19)

Toda Jezus ni nameraval omejiti to temeljno načelo samo na poganske Izraelove sovražnike. Želel je, da so njegovi nasledniki z vsemi ljudmi, ki bi jih sovražili, ljubeznivi. Lukež, ki je pisal posebno za Nežide, je takole podal Jezusove besede: »Ali vam, ki poslušate, pravim: Ljubite sovražnike svoje; delajte dobro tem, ki vas mrze; blagoslavljajte, ki vas preklinjajo, molite za te, ki vas obrekujejo.« (Luk. 6:27, 28)

Po Jezusovih besedah so se morali tisti, ki so ga »poslušali«, to je upoštevali njegove besede, srečevati s sovraštvom s trajnim izražanjem ljubezni: 1. »Delati dobro tem, ki ... mrze«, tako da na sovražnikove mržnje odgovarjamo s prijaznimi deli. 2. Če kdo izraža sovraštvo s preklinjanjem, »blagoslavljati, ki nas preklinjajo«. Namesto da vračajo milo za drago, bi morali Jezusovi nasledniki govoriti z nasprotniki prijazno in obzirno. 3. Če se sovraštvo iz preklinjanja sprevrže v dejansko »preganjanje« Kristusovih učencev s telesnim nasiljem ali drugačnim »sramotilnim« ravnanjem, bi morali »moliti« za preganjalce in ljubeče prositi Boga, da bi njihovi nasprotniki spremenili srca in prišli v Božjo milost. (Primerjaj Rimljanom 12:14—21; 1. Korinčanom 4:12; 1. Petrov 3:8, 9).

Nato je Jezus povedal močan razlog, zakaj svojim sovražnikom izkazovati ljubezen: » ... da boste sinovi Očeta svojega, ki je v nebesih.« (Mat. 5:45a) V korist Nežidovskih bralcev je Lukež nadomestil besede »vašega Očeta, ki je v nebesih«, z besedo »Najvišjega«. (Luk. 6:35a)

Ljudje, ki sledijo Jezusovemu nasvetu, postanejo Božji »sinovi« tako, da ga posnemajo in odsevajo njegovo nepristransko naklonjenost do prijateljev in sovražnikov enako. (Primerjaj Matevž 5:9; Efežanom 4:31 do 5:2; 1. Janezov 3:9—12) Bog daje popoln zgled, ker »veleva soncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim.« (Mat. 5:45b) »On je dobrotljiv tudi nehvaležnežem in hudobnežem.« (Luk. 6:35b)

Da bi poudaril, kako važno je za Jezusove poslušalce, da še ‚naprej ljubijo svoje sovražnike‘, je dodal: »Kajti če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vam bode? Ne delajo li tega tudi cestninarji? In če pozdravljate samo brate svoje, kaj delate posebnega? Ne delajo li tudi pogani tako?« (Mat. 5:46, 47)

Kdor želi posnemati Boga, ne sme izražanje ljubezni omejiti na ljudi, ki so hvaležni. S tem si ne bi zaslužili posebnega »plačila« ali milosti od Boga. Celo ‚pobiralci davkov‘, ki so jih Judje imeli za najbolj preziranja vredne ljudi, so bili navajeni izkazovati ljubezen tistim, ki so jih imeli radi. (Luk. 5:30; 7:34)

Običajni pozdrav med Izraelci je vključeval besedo šalom (mir). S tem pozdravom so drugemu zaželeli zdravje, srečo in uspeh. Tako pozdraviti samo tiste, ki veljajo za »brate«, ne bi bilo nič »posebnega«, saj se je podobno navado lahko opazilo tudi pri »ljudeh izmed narodov«, ki so bili v očeh Židov brezbožni in nečisti in so se jih izogibali.

V Lukeževem evangeliju, ki je bil napisan za Nežide, so izrazi »cestninar« in »pogani« (ki so v povezavi imeli smisel samo za Jude), zamenjani s splošno označbo »grešniki«. Takole beremo: »In če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšna hvala vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. In če dobro delate tistim, ki dobro delajo vam, kakšna hvala vam gre? Tudi grešniki delajo ravno tako. In če posojate tistim, od katerih upate zopet prejeti, kakšna hvala vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmo enako.« (Luk. 6:32—34)

Jezus je ta del pridige na gori zaključil z izjavo: »Vi torej bodite popolni, kakor je popoln Oče vaš nebeški.« (Mat. 5:48)

S tem Jezus svojim učencem ni zapovedal, da postanejo v telesnem in moralnem pogledu brez napake, ker je to danes zaradi podedovane grešnosti nemogoče. (Rim. 3:23; 5:12) Pač pa so s temi besedami ljudje spodbujeni, naj posnemajo Jehovo, »nebeškega Očeta«, tako da izpopolnjujejo svojo ljubezen, jo izražajo v polni meri in jo dopolnjujejo tako, da jo razširijo tudi na svoje sovražnike. V soglasju s tem je rečeno v paralelnem Lukeževem poročilu: »Bodite torej usmiljeni, kakor je Oče vaš usmiljen.« (Luk. 6:36)