Eli — duhovnik, ki je odpovedal kot oče
NOBEN človek še ni tako daleč, da ne bi bila več potrebna vzgoja. Poučevanje človeka navede na pravilno in boljše postopanje. Dokler živimo, se stalno srečujemo z raznimi situacijami, nekatere so za nas čisto nove, druge zopet precej težke. Takšne izkušnje nas vzgajajo.
Če je potrebna vzgoja odraslim, tedaj jo otrok še bolj potrebuje. Vsaka izkušnja je zanj nova. Zaradi tega, kar je podedoval od svojih nepopolnih staršev, je »neumnost pripeta k dečkovemu srcu, a šiba strahovanja jo odpravi daleč od njega«. (Preg. 22:15)
Iz tega razloga govori Bog staršem o važnosti poučevanja otrok, da so poslušni zakonu, da ostanejo moralno čisti in da ljubijo Boga. V kolikor otroci ne poslušajo teh načel, ko jih starši poučujejo z besedami, temveč so neposlušni in nasprotujejo zakonu, je potrebno uporabiti neki disciplinski ukrep. Če se to ne stori, otroci pozneje sploh ne bodo več posvečali pozornosti svojim staršem, to pa lahko pripelje do največje nesreče tako za starše kot otroke.
POPUSTLJIVOST PRI VZGOJI POVZROČI BRIDKOST
Eli je bil oče v starem Izraelu. Bil je tudi duhovnik — veliki duhovnik svojega naroda. Zato je dobro poznal Božji zakon. V svojem osebnem življenju je morda zelo zvesto izvrševal duhovniške dolžnosti, in morda je celo temeljito poučeval svoja sinova o Božjem zakonu. Toda očitno je bil slab, popustljiv, preveč prizanesljiv do svojih sinov in ni izvedel potrebnih disciplinskih ukrepov, zato si je nakopal Božje neodobravanje, kar mu je prineslo bridkost. Eli je popolnoma odpovedal v nečem, kar je bilo še važnejše — ni pokazal gorečnosti za pravo, čisto oboževanje Boga, ko sta njegova sinova začela prestopati Božji zakon.
GREHI ELIJEVIH SINOV
Ko sta Elijeva sinova odrasla in se poročila, in je bil Eli že zelo star, je slišal o nezaslišanem obnašanju svojih sinov. Poročilo pravi: »Sinovi Elijeva pa sta bila otroka Belijalova; nista poznala Jehove. In navada duhovnikov proti ljudstvu je bila: Kadar je kdo prinesel daritev, je prišel, ko se je meso kuhalo, duhovnikov hlapec s trirogljatimi vilicami v roki, in z njimi sunil v medenico ali v lonec ali v kotel ali v ponev, in karkoli je z vilicami izvlekel, je vzel duhovnik zase. Tako so delali v Silu vsem Izraelcem, ki so prihajali tja.« (1. Sam. 2:12—14)
Zakon je določal za vzdrževanje duhovnikov takole: Ko je oboževalec prinesel svojo žrtev od črede, je bilo duhovnikom dovoljeno vzeti prsi živali kot del zase. Duhovnik, ki je ta obred opravil, je zase dobil desno pleče. Toda Ofni in Pinehas, Elijeva sinova, sta pošiljala svoje služabnike, da so jemali iz kotla, v katerem se je kuhalo meso, vse, kar so lahko nataknili na velike vilice. Ker sta prestopala njegov zakon in zapostavljala Izraelca, ki je žrtev prinesel, sta pokazala, da ne spoštujeta Boga. Še huje od tega je bilo, da sta kradla Bogu, ker sta jemala svoj del od žrtve, preden so bili na oltarju sežgani mastni deli žrtve — grešila sta proti zakonu. (1. Sam. 2:15—17; 3. Moj. 7:32—34; 3:3—5)
Razen teh grehov sta ta hudobna človeka še nemoralno živela z ženami, ki so služile v shodnem šatoru. Za to so vedeli vsi Izraelci. Tako je poročilo o njihovem strahotnem skrunjenju Božjega svetišča prišlo do ušes Eliju. (1. Sam. 2:22)
V tem je bila Elijeva velika napaka. Kot oče Ofnija in Pinehasa in, kar je veliko važnejše, kot Božji maziljeni veliki duhovnik v Izraelu, bi moral Eli takoj disciplinsko ukrepati proti sinovoma in ju odpustiti iz duhovniške službe ter jima prepovedati službo v shodnem šatoru. Razen tega bi morala biti kaznovana za svoja hudodelstva. Namesto tega jima je Eli samo rekel:
»Zakaj to delata? slišim namreč o vajinih hudih dejanjih od vsega tega ljudstva. Nikar, sinova moja! zakaj to ni dober glas, ki ga slišim; povzročata, da Jehovino ljudstvo prestopa. Ako kdo greši zoper človeka, Bog mu je sodnik; ko pa kdo greši zoper Jehovo, kdo se potegne zanj?« (1. Sam. 2:23—25)
BOG OBSODI ELIJEVO HIŠO
Toda Bog ni »spal« ali bil nezainteresiran za stvar, temveč je ta pokvarjena človeka obsodil. »Jehova ju je hotel umoriti« — piše v Bibliji, in v soglasju z njegovo obsodbo je poslal k Eliju »moža Božjega«, ki mu je povedal strogo sporočilo. (1. Sam. 2:25) Prerok je rekel Eliju:
»Tako pravi Jehova: Nisem li se razodel očeta tvojega družini, ko so še bili v Egiptu, pri hiši Faraonovi? In njega sem si izvolil izmed vseh rodov Izraelovih, da bodi moj duhovnik, da daruje na mojem oltarju, da pali kadilo in naramnik nosi pred obličjem mojim; in očeta tvojega hiši sem dal vse daritve, ki jih po ognju darujejo sinovi Izraelovi. Zakaj teptate daritve moje in jedilna darila meni, ki sem jih zapovedal v prebivališču svojem? In sinova svoja bolj spoštuješ nego mene, da se redite z najboljšim od jedilnih daril Izraela, ljudstva mojega!«
»Zato pravi Jehova, Bog Izraelov: Rekel sem bil res, da naj bi hiša tvoja in tvojega očeta hiša hodili pred mano vekomaj; ali sedaj pravi Jehova: Ne bodi tako; zakaj tiste, ki me časte, počastim tudi jaz, in ki mene zaničujejo, malo jih bom cenil tudi jaz. Glej, pridejo dnevi, da odsekam ramo tvojo in ramo hiši očeta tvojega, da ne bo starca v hiši tvoji. In videl boš le stisko prebivališča mojega, pri vsem dobrem, kar Bog dodeli Izraelu; in priletnega ne bo v hiši tvoji vekomaj. Nočem ti sicer slehernega zatreti od oltarja mojega, ker bi ti usahnile oči in duša ti skoprnela, ali vsa mladina hiše tvoje pomrje v moških letih. In to ti bodi v znamenje, kar pride na oba sinova tvoja, Ofnija in Pinehasa: obadva umrjeta eden dan. In obudim si zvestega duhovnika, ki bo delal, kakor je po mojem srcu in po mojih mislih, in njemu sezidam stanovitno hišo; in hodil bo pred maziljencem mojim vse dni. In zgodi se, da vsak, kdor preostane iz hiše tvoje, pride in se njemu pokloni za srebrn denar in hlebček kruha.« (1. Sam. 2:27—36)
Ta prerokba se je delno izpolnila, kmalu zatem ko sta bila Elijeva sinova usmrčena v bitki s Filistejci. Tedaj so Filistejci zaplenili skrinjo zaveze, ki so jo prinesli Izraelci na bojno polje. Ko je duhovnik Eli to slišal, je padel vznak s stola pri mestnih vratih in si zlomil tilnik. (1. Sam. 4:10, 11, 18)
Elijevi potomci so še nekaj let opravljali duhovniško službo, toda videli so mnoge nesreče, kot na primer pobijanje duhovnikov po Savlovi zapovedi. (1. Sam. 22:11, 16—18) Nadaljnja izpolnitev te obsodbe je sledila leta pozneje, ko je kralj Salomon odstavil »Abiatarja (velikega duhovnika, potomca Elije), da ni bil več duhovnik Jehovi; da se izpolni beseda Jehovina, ki jo je govoril za hišo Elijevo v Silu«. Salomon je na Abiatarjevo raesto postavil enega od Zadokovih sinov. (1. Kralj. 2:27, 35) Zadok je bil potomec po Aronovem sinu Eleazarju, medtem ko je bil Eli potomec Itamarja, drugega Aronovega sina. (1. Letop. 6:50—53; 24:1; 1. Sam. 14:3; 22:9) Celo tedaj je Bog dovolili nekaterim Elijevim potomcem, da so služili kot podduhovniki. Toda doživeli so upad oboževanja v templju v času vladavine kraljev, ko ljudstvo ni več primerno podpiralo duhovništva. (2. Letop. 29:3, 6; 33:7; 34:8—11)
Poročilo o Eliju močno poudarja dejstvo, ki ga ne moremo prezreti: kot Božji služabniki moramo slediti biblijskemu nasvetu, da poučujemo svoje otroke v Božji besedi vsak dan, da jih ljubimo in skrbimo zanje in da jih »vzgajamo v Jehovinem opominu«. (Efež. 6:4; 5. Moj. 6:4—9) Če starši opravičujejo prestope svojih otrok, so na poti, da izgubijo njihovo spoštovanje. Takšni starši bodo pozneje spoznali, da so prekinili izmenjavo misli in žalostni ugotovili, da so se njihovi otroci izgubili na posvetnih poteh.
Primer Elijevih sinov pokazuje na nekaj, kar je še važnejše, na dejstvo, da si bo vsakdo, ki se sebično okorišča položaja, ki ga ima kot Božji služabnik, nakopal Božjo obsodbo. »Če kdo pokvari tempelj Božji, tega pogubi Bog.« (1. Kor. 3:17)