»Smokve«, ki razveseljujejo celo Boga
»Tako govori Jehova, Izraelov Bog: Kakor na te dobre smokve se hočem milostno ozreti na Judove ujetnike, ki sem jih poslal iz tega kraja v deželo Kaldejcev.« (Jer. 24:5, EI)
1. Kako je smokev prišla v naše življenje?
SMOKVA je bila v prvem vrtu, ki je bil kdajkoli zasajen na naši Zemlji. Naša prva starša sta jedla to okusno sadje, smokve. Ali je bilo omogočeno, da rastejo smokve tudi zunaj tega prvega vrta? Da, in zato smo lahko veseli. Zato se lahko tudi mi danes razveseljujemo teh malih sladkih sadežev. Brez kakršnegakoli pravila je bila sešita iz smokvinih listov prva obleka, predpasnik okoli bokov, ki sta jo nosila nekaj časa naša prastarša Adam in Eva. To je bilo malo, preden sta bila izgnana iz raja zaradi upora proti Zasajevalcu in Gospodarju Edenskega vrta. (1. Moj. 2:8; 3:1—7)
2. Kako je v svoji ilustraciji Jotam prikazal smokev kot razveseljivo pripravo za nas?
2 Veliko pozneje je tudi Jotam, sin sodnika Gideona, govoril v ponazoritvi o smokvi. Takole piše: »Naj li pustim svojo sladkobo in svoje dobro sadje, pa se grem poviševat nad drevesa?« (Sodn. 9:11) V Jotamovi primerjavi je smokev odklonila, da bi opustila svoje dobre lastnosti. Smokev ima dejansko še danes dober in sladek sadež. V tem še vedno služi Božjemu dobrotljivemu namenu.
3. Koga je prikazal Jotam s smokvijo, koga Jezus Kristus, in v kateri prispodobi?
3 Jotam je uporabil drevo smokve, da bi prikazal nekega posameznika, zvestega Izraelca, ki ne bi hotel biti postavljen na čelo vlade, izbrane na demokratičnih volitvah. Jezus Kristus je veliko pozneje s smokvijo prikazal izraelski narod. V prispodobi je rekel:
»Nekdo je imel v svojem vinogradu vsajeno smokvino drevo in je prišel iskat sadu na njem, pa ga ni našel. Rekel je vinogradniku: ‚Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo torej; čemu še zemljo izrablja?‘ Ta mu je odgovoril: ‚Gospod, pústi jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, morda bo obrodila sad; če pa ne, jo boš potlej posekal.‘« (Luk. 13:6—9, EI)
4. Zakaj Zasajevalec po treh in pol letih službe svojega predstavnika na Zemlji ni našel sadu na simbolični smokvi?
4 Jezus je to priliko povedal kmalu zatem, ko so Hebrejci slavili jesenski praznik šatorov (Sukot), leta 32 n. št, tri leta zatem, ko je začel svojo javno službo v Izraelu. Četrto leto je deloval v svoji evangelski službi. Zato ga bodo Izraelci prej kot čez šest mesecev zavrnili in usmrtili na kolu zunaj jeruzalemskega obzidja. V treh in pol letih, kolikor je Jezus deloval med Izraelci, je imel le nekaj sto učencev kot pridelek svojega delovanja. Njegov nebeški Oče, Bog Jehova, je zasadil to simbolično drevo — Izrael. Upravičeno je po treh in pol letih posebne skrbi in pozornosti, ki jo je izkazoval njegov Sin, zahteval plodove. Toda v relativnem smislu ni našel na poti naslednikov svojega Sina, Mesije, nikogar. Kot »vinogradnik« v prispodobi, je njegov Sin to simbolično smokvino drevo ‚okopaval‘ še pol leta v četrtem letu svoje službe, toda zaman.
5., 6. a) Kako je Jezus na pravi smokvi pokazal, da bo simbolična smokev posekana? b) Kdaj je bila posekana simbolična smokev, in razvoj katerih dogodkov je to pokazal?
5 Skoraj na polovici četrtega leta je Jezus pokazal, da se mora nerodovitna narodnostna »smokev« posekati. V ponedeljek, 10. nizana 33 n. št., je na svoji poti v Jeruzalem Jezus naletel na smokvo. Čeprav je bila zelena, ni rodila. Tedaj je Jezus smokvino drevo preklel, rekoč: »Na vekomaj nikoli nihče s tebe sadu ne jej!« Kaj se je zgodilo? Dalje beremo: »In ko gredo zjutraj mimo, ugledajo smokvo, da je suha do korenine. In Peter se spomni in mu reče: ‚Rabi, glej, smokva, ki si jo preklel, se je posušila.« (Marko 11:12—21)
6 Ali je Jezus zlobno ravnal z nerazumnim drevesom? Ne, temveč je to jalovo smokvo uporabil za ilustracijo. To smokvino drevo je predstavljalo izraelski narod, ki mu je Jehova poslal svojega Sina, da bi zbral sadove v obliki ljudi, ki bodo podpirali pravega Mesijo ali Kristusa. Ker je narod kot celota pod vodstvom velikega duhovnika in drugih religioznih vodij, zavrnil Jezusa kot predstavnika Božjega Kraljestva, teh nekaj sto, ki so ga sprejeli, ni ničesar predstavljalo. Kakor se mora posekati drevo, ki je nadloga zemljišču, tako tudi to simbolično smokvino drevo zasluži, da se ga poseka, ker ga je zadelo Božje prekletstvo. (Primerjaj 5. Mojzesova 28:15—68.) Enainpetdeset dni zatem, ko so Jezusa Kristusa usmrtili kot lažnega Mesijo, je bila izraelska »smokev« posekana, ker je Bog proizvedel novo ljudstvo, krščanske Izraelce, duhovne Izraelce, ki bodo prinašali sadove Kraljestva. (Mat. 21:43; 1. Petr. 2:9; Gal. 6:16; Jak. 1:1) Posekana »smokev« je bila vržena v ogenj ob uničenju Jeruzalema leta 70 n. št.
DVA KOŠA SMOKEV
7. Kako se je Jehova skliceval na simbolično smokev v viziji, ki jo je leta 617 pr. n. št. dal Jeremiji?
7 Pred tem so Babilonci pod kraljem Nebukadnezarjem uničili Jeruzalem, leta 607 pr. n. št. Toda deset let pred to narodnostno nesrečo ali leta 617 pr. n. št. je Bog uporabil smokvo, da bi simboliziral hebrejski narod. To je bilo, ko je dal preroku Jeremiji zloslutno vizijo, o kateri nam Jeremija pove naslednje:
»Videti mi je dal Jehova — in glej: dva koša smokev, postavljena pred tempelj Jehovin, potem ko je bil Nebukadnezar, kralj babilonski, odpeljal v ujetništvo Jekonija (ali Jojahina), sina Jojakima, kralja Judovega, in kneza Judove in rokodelce in kovače iz Jeruzalema in jih pripeljal v Babilon. V enem košu so bile prav dobre smokve, kakršne so zgodnje smokve, v košu drugem pa so bile smokve prav slabe, ki jih ni moči jesti, tako so bile slabe.« (Jer. 24:1, 2)
8. Kako je Jehova pojasnil, kaj pomeni koš dobrih smokev?
8 Ko so Jeremijo vprašali, kaj je v viziji videl, je vse natančno opisal. (Jer. 24:3) Toda koga ponazarjajo smokve? Izraelce, ki so morali biti pregnani v Babilon. V zvezi s tem beremo:
»Kakor na te dobre smokve se hočem milostno ozreti na Judove ujetnike, ki sem jih poslal iz tega kraja v deželo Kaldejcev. Svoje oči hočem milostno obrniti nanje in jih nazaj pripeljati v to deželo, jih pozidati, ne zopet podirati, jih zasajati, ne zopet ruvati. Dal jim bom razsodnost, da me spoznajo, da sem jaz Jehova. Oni bodo moje ljudstvo in jaz bom njihov Bog, ko se spreobrnejo k meni z vsem svojim srcem.« (Jer. 24:5—7, EI)
9. S katerega simboličnega drevesa so bile obrane »smokve« in koga vključujejo?
9 Te simbolične »smokve« so obrane z nekega simboličnega drevesa. S katerega »drevesa«? Iz izraelskega naroda, čigar kralj je bil Jojahin, Jojakimov sin, samo tri mesece in deset dni. (2. Letop. 36:9, 10; Mat. 1:11, 12) Med tistimi, ki jih je babilonski kralj odpeljal v suženjstvo, so bili tudi Daniel in njegovi trije hebrejski tovariši Hananija, Misael in Azarija ter Ezekiel. (Dan. 1:11—17; Ez. 1:1—3) Zato je Jehova v Jeremijevem času uporabil smokev, da bi prikazal narod svojih izvoljenih ljudi. Do tega izgnanstva je Jeremija prerokoval že trideset let.
10. Kako je postopal Jehova v soglasju s svojim objavljenim namenom v zvezi z »dobrimi smokvami«, in kako so se pokazale, da so »sladke«?
10 S tem, kar je rekel Jehova v zvezi z vizijo o dobrih smokvah, je pokazoval na boljše čase. Govoril je o dobrih stvareh, ki jih bo naredil za zvesti preostanek svojega zaveznega ljudstva. To naj bi se zgodilo ob koncu »sedemdesetih let«, ki jih je napovedal samo osem let pred tem. (Jer. 25:11, 12) Jehova je Bog resnice in zgodovinska poročila pokazujejo, da je leta 537 pr. n. št. naredil nekaj, kar se je izkazalo vredno njegovega objavljenega namena. Uporabil je perzijskega kralja Cira Velikega, da je premagal Babilon leta 539 pr. n. št. in ga zatem navedel, da je vrnil »dobre smokve« v deželo, kjer je bilo zasajeno simbolično drevo, s katerega so bile. Tam so obnovili Jeruzalem in postavili nov tempelj za oboževanje Jehove. Ker so to storili, so pokazali, da so Bogu, ki je zasadil drevesu podoben narod — »sladki« — kakor so to dobre smokve.
11., 12. a) Čigavo ime nosijo danes »dobre smokve«? b) Kaj je bil posvetni Babilon starega časa in kaj je Babilon veliki?
11 Ali to karkoli pomeni v naših dneh? Da, ker se Jehovina prerokba preko Jeremije dokončno izpolnjuje v našem dvajsetem stoletju, in to v mnogo večjem obsegu. To pomeni, da se nanaša sedaj na nas kristjane, ki predstavljamo »dobre smokve«. Jeremijev Bog je postopal z njimi na dober način. Osvobodil jih je iz Babilona velikega. Sedaj nosijo Božje ime, toda to ni prvič v zgodovini, ker so v Jeremijevih dneh Božje ime nosile tudi simbolične »dobre smokve«, namreč Izraelci. Celo prerokovo ime Jeremija je vključevalo v sebi Božje ime, ker pomeni »Jehova je vzvišen«. V Jeremijevih dneh je postal Babilon vodilna svetovna sila. Vladal je več kot 90 let in je tako okrepil krivo religijo, ki izvira iz Babilona Nimrodovih dni. Ta religiozna značilnost je poudarjena v zadnji knjigi Biblije, ko govori o Babilonu velikem in ga prikazuje kot priležnico posvetnih sil. Kakor je Babilon starega časa bil kraljestvo, tako tudi Babilon veliki predstavlja kraljestvo, svetovno kraljestvo krive religije.
12 Stari posvetni Babilon je padel in končno izginil, medtem ko religiozni Babilon veliki še obstoja. Še vedno je svetovno kraljestvo krive religije. (Razod. 14:8; 17:1—8)
13. Katero zapoved je dobil Božji narod glede Babilona velikega in kako je to kraljestvo postalo »pijano« krvi Prič?
13 Ali bo Babilon veliki tudi uničen? Da, to je napovedano v zadnji knjigi Biblije. Zato je v Razodetju 18:4, 5 zapisana naslednja zapoved Božjemu pregnanemu narodu, krščanski skupščini: »Izidite iz nje, ljudstvo moje, da se ne udeležite grehov njenih in da ne prejmete od njenih šib; kajti grehi njeni so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil krivic njenih.« Z naštevanjem nekaj njenih grehov prikazuje Razodetje 17:6 to razuzdano religiozno kraljestvo, kot »pijano od krvi svetnikov in krvi pričevalcev Jezusovih«. Kriva je za prelivanje krvi Jehovinega predanega ljudstva med prvo svetovno vojno (1914—1918) in mnoge je ujela (zaprla) z namenom, da jim prepreči oznanjevanje Božjega Kraljestva.
14. Kako se je godilo simboličnim »dobrim smokvam«, ker so se odzvale Božji zapovedi, in kdo se jim je pridružil v njihovem duhovnem raju?
14 Ti zatirani ujetniki Babilona velikega so bili podobni »dobrim smokvam« v Jeremijevi viziji. Po prvi svetovni vojni je Jehova v resnici zlomil moč Babilona velikega in leta 1919 jim je odprl pot, da postopajo po njegovi zapovedi: »Izidite iz nje, ljudstvo moje.« Duhovni Izraelci, ki so se temu vabilu odzvali in prekinili vsako zvezo z Babilonom velikim (vključno s takoimenovanim krščanstvom), so spet pridobili Jehovino milost in pričeli delati v njegovi kraljevski službi. Brez oklevanja so po vsej Zemlji oznanjevali to ‚dobro vest o Kraljestvu‘, kakor je Jezus napovedal v Matevžu 24:14 in Marku 13:10. Vse do danes Jehova ni imel za potrebno, da jih iztrga iz njihovega rajskega duhovnega stanja, v katerega jih je pripeljal. Nasprotno, več kot dva milijona ljudi, ki niso duhovni Izraelci, se je odzvalo na oznanjevanje Kraljestva in sklenilo, da se pridružijo Jehovinemu obnovljenemu narodu v njihovem duhovnem raju. Tako so začeli živeti pod simbolično smokvo z njeno vrednostjo in sladkostjo v več kot dvesto deželah.
»SLABE SMOKVE«
15., 16. a) Kdo je bil prištet k simboličnim »dobrim smokvam« Jeremijevih dni? b) Kot kakšna »smokev« se je pokazal kralj Zedekija, in kaj je Jehova napovedal za »slabe smokve«?
15 Med tistimi, ki so se šteli k razredu »dobrih smokev« v Jeremijevih dneh, je bil židovski kralj Jekonija (Jojahin). Jezus Kristus je bil posvojeni potomec kralja Jojahina preko kraljevega znanega potomca Zerubabela, ki je bil podoben »dobri smokvi«. (1. Letop. 3:17—19; Mat. 1:12; Luk. 3:23—27) Leta 617 pr. n. št., ko je Jeruzalem predal kralja Jojahina babilonskemu kralju, je Nebukadnezar postavil Zedekijo, Jojahinovega strica, za novega kralja Judeje, pod prisego, izgovorjeno pred Jehovo, da bo Babilonu zvest podložnik. Toda kralj Zedekija je postal »slaba smokev«. Zato ga je Bog Jehova, pred katerim je prisegel, primerjal z neužitno smokvo, rekoč:
16 »Kakor tiste slabe smokve, ki jih ni moči jesti, ker so tako slabe: res, tako pravi Jehova, tako izpostavim Zedekijo, kralja Judovega, in kneze njegove in ostanek Jeruzalemov, kar jih je ostalo v tej deželi (po izgnanstvu Jojahina) in kar jih prebiva v deželi Egiptovski (kamor so pobegnili Hebrejci iz strahu pred Babilonci). Izpostavim jih, pravim, pestenju, nesreči po vseh kraljestvih zemlje, da bodo v sramoto in pregovor, v zasmehovanje in preklinjanje v vseh krajih, kamor jih odženem. In pošljem nadnje meč, lakoto in kugo, dokler ne poginejo iz dežele, ki sem jo bil dal njim in njih očetom.« (Jer. 24:8—10)
17. Kako je postal kralj Zedekija »slaba smokev«, in kakšne so bile posledice?
17 Jehova gotovo ni bil zadovoljen s temi simboličnimi »slabimi smokvami«, ki jim je določil tako nesrečen konec v mednarodni sramoti in preziru. Kako slab kralj je postal Zedekija! Prelomil je svojo prisego, se uprl Babiloncem In pod pritiskom svojih knezov zaprl Jeremijo v temnico, češ, da je nevaren narodu. Razen »meča« babilonskih oblegovalcev in kužnih bolezni med obleganimi Hebrejci, jih je pričela mučiti silna lakota, ki je zlomila odpor branilcev Jeruzalema po 18-mesečnem obleganju. Zmagovalski kralj je pomoril visoke uradnike, politike in duhovnike. Ujeti Zedekija je gledal, kako so pobijali njegove lastne sinove, ga zatem oslepili in ga vrgli v zapor v Babilon, kjer je umrl v nemilosti.
18. Kaj moramo glede takšnega opozorilnega zgleda delati sedaj, da bi preživeli prihajajočo »veliko stisko«?
18 Ali se mi danes bojimo strašnega konca teh simboličnih »slabih smokev«? To naj nam bo opozorilni zgled, da ne posnemamo njihovega postopanja. Če današnji duhovni Izraelci ne živijo po novi zavezi, če ne podpirajo Jehovine vesoljne suverenosti in mesijanskega Kraljestva njegovega Sina Jezusa Kristusa, jih bo v prihajajoči »veliki stiski« zadelo isto, kar je zadelo »slabe smokve« starega časa. (Mat. 24:21, 22) Tudi religiozno prebivalstvo takoimenovanega krščanstva, ki trdi, da so duhovni Izraelci, bo doživelo svoj nesrečni konec kot »slabe smokve«. Resnično je za nas sedaj nujno, da smo kakor Jeremija, njegov tajnik Baruh in nekaj njegovih predanih prijateljev, ki so bili Jehovi zvesti možje in so preživeli uničenje Jeruzalema. (1. Kor. 10:11)
[Slika na strani 23]
Krščanstvo, podobno »slabim smokvam«, se bo soočilo z enako katastrofo kot stari Jeruzalem.