Radostna praznovanja

»Zato bodi le vesel.« (5. Mojzesova 16:15)

 1. Kdo dokazuje danes, da je najsrečnejše ljudstvo, in zakaj?

JE KJE KDO, ki se ne veseli praznovanja? Že stoletja se jih ljudje veselijo. Tako je bilo z ljudstvom, ki je dobilo svoje narodne zakone po preroku Mojzesu od Stvarnika človeštva. Vendar so njihovi prazniki bili drugačni; preroško so napovedovali dobre stvari, ki naj bi prišle. Veselje je prav tako last sodobnega dvojnika teh starodavnih oboževalcev z Bližnjega Vzhoda, ker sam sodeluje pri izpolnitvi teh preroških praznovanj. Po Svetem pismu so ti sodobni oboževalci duhovni Izraelci in dokazujejo, da so najsrečnejši ljudje na vsej Zemlji.

 2. Koliko praznikov je bilo določenih po 5. Mojzesovi 16:16 in kateri so to?

² V navdihnjenih knjigah, ki jih je napisal Mojzes, najdemo zapis o treh praznikih. V peti knjigi, imenovani Deuteronomium, beremo v 16. poglavju 16. vrsti: »Trikrat v letu naj se prikažejo vsi tvoji moški pred Jehovo, svojim Bogom, na kraju, ki ga izvoli: na praznik tednov in na šotorski praznik; a naj se ne prikažejo s praznimi rokami pred Jehovo.« (EI)

 3. Kje so bili Izraelci, ko so jim bile izrečene besede iz 5. Mojzesove 16:17?

³ Sedemnajsta vrsta nadaljuje: »Ampak vsak z darom, ki ga zmore njegova roka, kakor te Jehova tvoj Bog blagoslovi.« V času, ko so jim bile izrečene te besede, so Izraelci živeli v šotorih, bili so na poti v obljubljeno deželo Kanaan.

PRAZNIK OPRESNIKOV

 4. Kateri praznik je bil prvi in kaj je veliki duhovnik daroval Jehovi drugi dan tega praznovanja?

⁴ Prvi letni praznik, praznik nekvašenih kruhov, so imeli takoj po praznovanju Pashe meseca abiba ali 14. nizana. Praznik opresnikov so slavili sedem dni, od 15. do vključno 21. nisana. Prvi dan tega praznika je bil sabatni dan, ki je sledil Pasha-večerji. Drugega dne praznovanja ali 16. nisana je izraelski veliki duhovnik daroval Jehovi v njegovem templju v Jeruzalemu snop dozorelega prvo požetega ječmena. (3. Moj. 23:11—16)

 5. Zakaj Jezus Kristus 15. nisana leta 33 n. št. ni praznoval in kdaj je bilo veselje njegovih učencev brez primerjave?

⁵ Imamo zgodovinsko poročilo o dvanajstletnem dečku, ki je prišel iz Nazareta v Jeruzalem praznovat Pasho. To je bil Jezus, Marijin sin. Osemnajst let pozneje, leta 29. n. št, je ta Izraelec, Gospod Jezus Kristus, postal »Jagnje Božje«, ki je bilo simbolizirano s Pasha jagnjetom. (Lukež 2:41—52; Jan. 1:29—37) Tri in pol leta pozneje, na petek, 14. nisana leta 33. n. št., je bil zares žrtvovan na kolu na Golgoti, zunaj Jeruzalema. Tistega petkovega večera se je začel 15. nisan in z njim tudi praznik opresnikov, vendar se Jezus ni udeležil veselja, značilnega za ta praznik. Bil je že mrtev in pokopan. Medtem ko so se Hebrejci na splošno v Jeruzalemu veselili začetka tega praznika, je bilo z Jezusovimi učenci drugače. Žalovali so, ker je izgledalo, da so za vedno izgubili svojega Voditelja. Toda naslednji dan, v nedeljo, 16. nisana, se je njihova žalost spremenila v veselje, ki je daleč prekašalo veselje Hebrejcev, ki so proslavljali.

 6. Koga je po 1. Korinčanom 15:20 ponazarjal ječmenov snop, ki ga je veliki duhovnik »majal« 16. nisana, in zakaj?

⁶ Zakaj? Zato ker je njihovega Vodjo Jezusa Kristusa obudil iz mrtvih njegov nebeški Oče, Jehova, s svojo vsemogočno močjo. Ko je krščanski apostol Pavel pisal o vstajenju, je pojasnil, kaj to pomeni: »Res pa je Kristus vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali.« (1. Kor. 15:20) Tako je snop prve ječmenove žetve, ki ga je hebrejski veliki duhovnik »majal« v templju pred Jehovo v nedeljo, 16. nisana, ponazarjal določeno osebo, obujenega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bil prvi iz mrtvih obujen v večno življenje. Zato se je samo on lahko imenoval »prvina tistih, ki so pozaspali«. Ta čudež je označeval drugi dan praznovanja.

 7. Zakaj je bila pri Hebrejcih med sedemdnevnim praznovanjem prepovedana uporaba kvasa in na kaj jih je to spominjalo?

⁷ Vseh sedem dni praznovanja ni bilo med Hebrejci nikjer najti kvasu, ker je kvas predstavljal nekaj, kar ni v soglasju z Bogom, torej greh. Ta praznik je v resnici spominjal na to, da Izraelci niso, ko so na hitro izšli iz Egipta, imeli dovolj časa, da bi se testo okvasilo. Zato so morali jesti nekvašeni kruh, kakor so ga kasneje jedli pri Pashi. (2. Moj. 12:11—34; 5. Moj. 16:2—4)

8., 9. Kakšnim predpisom mora slediti simbolično praznovanje opresnikov v soglasju s protisliko in kako je to potrdil Pavel?

⁸ Ravno tako, kot je Pashi sledil praznik opresnih kruhov in je trajal sedem dni, je moralo nekaj podobnega slediti žrtvi Božjega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, ki je umrl v petek, 14. nisana leta 33 n. št. Ker število prazničnih dni, sedem, predstavlja popolnost, dovršenost, traja simbolično praznovanje vsa stoletja do danes, so ga kristjani, ki so duhovni Izraelci, ali duhovni Hebrejci, obvezni slaviti. V 1. Korinčanom 5:6—8 se apostol Pavel sklicuje na simbolično praznovanje, ko piše:

⁹ »Ne veste li, da malo kvasu skisa vse testo? Postrgajte torej stari kvas, da boste novo testo, kakor ste opresni. Kajti tudi naše pasha jagnje je bilo darovano, Kristus: zato praznujmo ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobnosti in malopridnosti, temveč v presnini čistote in resnice.«

10. Zakaj in kako se mora simbolični praznik slaviti danes in zakaj so lahko oboževalci »veseli«?

¹⁰ To je bilo napisano okoli leta 55 n. št. ali dvaindvajset let po Kristusovi žrtveni smrti. Duhovni Izraelci, ki danes, po več kot devetnajstih stoletjih, berejo te besede apostola, so dolžni slaviti ta simbolični praznik opresnikov iskreno in zvesto. Ker maziljeni preostanek duhovnih Izraelcev dela tako, si lahko pridobi vzdušje starodavnega praznika in je »vesel«. Zakaj? Zato ker zvesto slavljenje simboličnega praznika pripomore k čisti, teokratični organizaciji, da ji lahko Jehova pokaže svoje odobravanje.

PRAZNIK TEDNOV

11. Kateri je bil drugi obvezni praznik in zakaj je dobil takšen naziv?

¹¹ Drugi obvezen praznik Izraelcev, je bil praznik tednov. Zakaj se je tako imenoval? Zato ker so morali Izraelci šteti sedem tednov od 16. nisana, od dneva, ko je njihov veliki duhovnik prinesel pred Jehovo snop novo dozorelega žita od prve ječmenove žetve. To je bilo skupaj 49 dni in petdeseti dan so slavili praznik tednov. V grščini, v katero je skupina Hebrejcev prevedla Biblijo, se glasi beseda petdeseti (dan) pentecoste. Zato so Hebrejci, ki so govorili grško, imenovali praznik tednov Pentekost (po naše binkošti). Kaj je bilo značilno za ta dan?

12. Kaj je bilo po 3. Mojzesovi 23:15—21 značilno za ta praznični dan?

¹² Odgovor na to najdemo v 3. Mojzesovi 23:15—21: »Potem štejte od prvega dne po soboti, od dneva, ko ste prinesli snop v dar majanja, sedem celih tednov naj bo; do jutra po sedmi soboti štejte petdeset dni, in tedaj darujte novo jedilno daritev Jehovi. Iz prebivališč svojih prinesite dva hleba za majanje, iz dveh desetink bele moke. ... In majaj jih duhovnik s kruhom prvin kot daritev majanja pred Jehovo z dvema jagnjetoma vred: sveti naj bodo Jehovi v prid duhovniku. In razglasite istega dne: Sveto zborovanje vam bodi, nobenega službenega dela ne opravljajte! Večna postava bo to po vseh prebivališčih vaših od roda do roda.«

13. Kdaj je pričel veljati simbolični praznik tednov in kako je bil ta dogodek označen?

¹³ Ta preroški praznik tednov ali Pentekost, se je izpolnil petdeseti dan na skupščini Jezusovih učencev v Jeruzalemu, računano od njegovega vstajenja iz mrtvih. Tako se je simbolični praznik tednov ali binkošti, začel šesti dan tretjega lunarnega leta, to je 6. sivana leta 33 n. št. Tedaj je bil oslavljeni Jezus Kristus v Najsvetejšem Jehovinega velikega duhovnega templja, namreč neposredno pri Jehovi v nebesih, kamor se je povzpel štirideseti dan po svojem vstajenju. Medtem ko so Hebrejci slavili praznik tednov ali binkošti v Herodovem templju v Jeruzalemu, je približno 120 učencev duhovnega Velikega duhovnika, Jezusa Kristusa, bilo zbranih v gornji dvorani v tem mestu. Takrat pred tretjo uro dneva (ob 9. uri dopoldan) je Gospod Jezus Kristus nanje izlil svetega duha iz Najsvetejšega Jehovinega duhovnega templja. Tako so bili duhovno rojeni svojemu nebeškemu Očetu, Jehovi, in maziljeni s svetim duhom po svojem velikem duhovniku, Jezusu Kristusu. (Dej. ap. 2:1—36) Tako sta bila dva simbolična hleba kruha iz najboljše moke, priznana od Jehove v nebesih, v Njegovem Najsvetejšem. (Hebr. 9:24)

14. a) Kaj predstavlja dejstvo, da sta bila dva pšenična kruha pečena s kvasom? b) Kakšni razlogi se navajajo zato, da sta bila hleba dva?

¹⁴ Zakaj so na praznik tednov ali binkošti prinašali pred Jehovo dva hleba iz pšenične moke zadnje žetve? To je simbolično predstavljalo, da bo v izpolnitvi vključenih več kot le en posameznik. Dva dobesedna pšenična kruha sta bila umešana s kvasom. To pokazuje, da so tisti, na katerih se izpolnjuje ta praznik, prežeti z grehom, ki so ga podedovali ob rojstvu, — kakor je bil primer s 120 učenci brezgrešnega Jezusa, ki so čakali v Jeruzalemu v nedeljo, 6. sivana, leta 33 n. št. Dva hleba enako pokazujeta, da bodo tisti, ki bodo duhovno rojeni maziljeni učenci Mesije Jezusa, izbrani iz dveh skupin na Zemlji, najprej iz pravih, obrezanih Hebrejcev in pozneje iz vseh ostalih narodov sveta, poganov. Ti dve skupini bosta skupaj sestavljali simbolično daritev majanja Jehovi. (Efež. 2:13—18)

15. Kdaj je bil Jehovi darovan hleb, ki je ponazarjal hebrejski »kruh«, in kaj je dokazalo priznanje tega?

¹⁵ Če pogledamo z zdajšnjega gledišča, spoznamo, da je prvi simbolični hleb, ki je označeval obrezane Izraelce, veliki duhovnik Jezus daroval Bogu Jehovi ob pravem času, 6. sivana, to je istega dne, kot je Hebrejski veliki duhovnik majal dva dobesedna hleba pred Jehovo v Herodovam templju v Jeruzalemu. Ker ni bilo več potrebno, da bi ta dva pšenična kruha služila kot predslika, ju Jehova ni priznal, in zato Hebrejci, ki so slavili ta praznik v Herodovem templju, niso sprejeli svetega duha. Hebrejci, ki so želeli, da bi se na njih izpolnil Joel 2:28, 29 so morali iziti iz dobesednega templja in se povezati s 120 Kristusovimi učenci, na katerih se je že uresničila prerokba. Tako je približno tri tisoč Hebrejcev postalo del simboličnega hleba majanja na ta dvojni praznik tednov leta 33 n. št.

16. Kdaj je bil Jehovi darovan drugi simbolični hleb in do kdaj sta se ta dva simbolična kruha dopolnjevala?

¹⁶ Drugi simbolični kruh, ki je predstavljal pogane ali Nehebrejce, je bil darovan Jehovi pozneje, takrat ko so bili v krščansko skupščino sprejeti verni Samarijani in ko so zatem bili sprejeti še neobrezani pogani ali ljudje iz ostalih narodov. Pozneje se je razumelo, da se je to zgodilo jeseni leta 36 n. št. (Dej. ap. 8. in 10. poglavje) Ta dva simbolična hleba se dopolnjujeta že celih devetnajst stoletij. Dejstva pokazujejo, da so še nedavno nekateri postali del »hleba« — te sta predstavljali Moabka Ruta in pramati Jezusa Kristusa ter kraljica Estera, sestrična Hebrejca Mardoheja, ki je postal ministrski predsednik perzijske kraljevine. (Glej knjigo Ohranitev, 1932, in ponovno objavljeno gradivo v seriji člankov v Stražnem stolpu iz let 1931 in 1932, v angl.)

17. a) Kaj povzroči pri tistih, ki slave praznik tednov, proces dopolnjevanja članov dveh simboličnih kruhov? b) Zakaj so tisti, ki sestavljajo simbolične hlebe, neke vrste »prvina«?

¹⁷ Dopolnjevanje članov dveh simboličnih binkoštnih hlebov traja dobrih 1900 let in je razlog velikega veselja tistih duhovnih Izraelcev, ki slavijo simbolični praznik tednov. Ravno tako kot sta dva dobesedna kruha predstavljala prvino sadu v mesecu žetve, sivanu, so tisti, ki sestavljajo simbolične hlebe, prvi sadovi Bogu Jehovi po Jezusu Kristusu, ker imajo prednost pred ostalim človeštvom, saj dobijo nebeško dediščino kot prvo prednost žrtve »Božjega Jagnjeta«. (Jak. 1:18; Razod. 14:4)

PRAZNIK ŠATOROV

18. Kako se je imenoval zadnji praznik hebrejskega svetega leta, kdaj se je praznoval in kdo je v njem sodeloval?

¹⁸ Zadnji veliki praznik hebrejskega svetega leta se je začel sedmega meseca, etanima ali tišrija. (1. Kralj. 8:2) Bil je pomemben v določenih ozirih. Največkrat se omenja kot praznik šatorov, dvakrat pa se imenuje praznik žetve. (2. Moj. 23:16; 34:22) V 2. Mojzesovi 23:16, 17 na primer piše: »Praznik žetve, prvin tvojega pridelka, tistega, kar seješ na polju; in praznik spravljanja ob koncu leta, kadar pospraviš svoje pridelke s polja. Trikrat v letu naj se prikažejo vsi moški tvoji pred obličjem Gospoda Jehove.« Tudi v 2. Mojzesovi 34:22 se govori o »prazniku spravljanja ob koncu leta«. V 5. Mojzesovi 16:13—15 je omenjen kot praznik šatorov in sicer: »Praznik šatorov praznuj sedem dni, potem ko spraviš pridelke z gumna svojega in iz tlačilnice svoje; in veseli se ob svojem prazniku, ti in sin tvoj in hči tvoja, hlapec tvoj in dekla tvoja in levit, tujec, sirota in vdova, ki so ob tvojih vratih. Sedem dni praznuj praznik Jehovi, svojemu Bogu, v kraju, ki si ga izvoli Jehova; zakaj Jehova, tvoj Bog, te bo blagoslovil pri vsem tvojem pridelku in pri vsakem delu tvojih rok, zato bodi le vesel.«

19. a) Zakaj je praznik odgovarjal svojemu imenu glede načina slavljenja? b) Zakaj je bil za slavljence čas tega praznovanja zelo ugoden?

¹⁹ Večinoma so ta praznik imenovali »praznik šotorov«. Vseh sedem dni tega praznika so bili Hebrejci zbrani v Jeruzalemu in so živeli v šatorih, odtod njegovo ime. Začel se je pet dni po dnevu sprave, ki je bil vsako leto 10. tišrija; tega dne so Izraelci obnovili svoj miroljubni odnos z Bogom Jehovo. Tako se je praznik šatorov začel v najbolj ugodnem času in je trajal od 15. do 21. tišrija.

20. Kaj je, kot poročajo nebiblijski zgodovinski viri, vsako jutro praznovanja delal duhovnik?

²⁰ Glede veselja, ki je bilo značilno za ta praznik, je bil brez primere. Po zgodovinskih poročilih je ob zori vsakega prazničnega dne šel duhovnik z zlatim vrčem, ki je držal malo več kot liter (1,12 l) tekočine, iz Jeruzalema do mesta, ki so ga pozneje imenovali Siloamsko jezerce. Tisti naši bralci, ki so obiskali današnji Jeruzalem, se bodo spomnili, da so, ko so izšli iz mesta skozi Gnojna vrata, na jugovzhodnem vogalu, prišli do kraja, imenovanega Deviški ali Gihonski studenec. Kralj Ezekija je dal izkopati predor od tega izvira med nevarnostjo asirskega napada. Pogumni obiskovalci se bodo spomnili, kako so nekaj časa »tipaje« iskali pot in prišli do Siloamskega jezera.

21. a) Kako je prišel duhovnik do Siloamskega jezera in kaj je naredil z vodo iz njega? b) Katerih Izaijevih preroških besed so se ob tem veselju spomnili Izraelci?

²¹ Veliki duhovnik ni šel z zlatim vrčem do Siloamskega jezera po tem Ezekijevem predoru, temveč ga je spremljala velika povorka s skupino glasbenikov. Ko je napolnil zlati vrč z vodo, se je duhovnik vrnil v preddverje, kjer je stal Jehovin žrtveni oltar. Na južni strani oltarja sta bila dva umivalnika z luknjami na dnu. Umivalnik na jugozahodnem vogalu oltarja je bil za vodo iz Siloamskega jezera. Ko je duhovnik vlil vodo vanj, je voda stekla skozi umivalnik do vznožja oltarja. Ob tem dogodku so se Hebrejci, ki so to opazovali, zelo veselili. To je morda vesele oboževalce spominjalo na Izaijo 12. poglavje, kjer se opisuje radost, ki so jo občutili Izraelci, ko so bili osvobojeni iz ujetništva v Babilonu 537. leta pred n. št. V Izaiji 12:3: »Z radostjo boste vodo zajemali iz studencev odrešenja.« (EI)

22. a) Zakaj je bil Jehova Izvor vode rešitve za prednike Hebrejcev, ki so slavili praznik šatorov? b) Kako je opisano veselje ob izlitju vode iz Siloama?

²² Bog Jehova je bil nebeški Izvor njihove rešitve. Bil je tisti, ki je njihove prednike osvobodil iz sedemdesetletnega izgnanstva v poganskem Babilonu, kjer so bili žejni rešitve, ki je prišla po padcu 539. leta pr. n. št. (Iza. 44:28 do 45:7; Jer. 2:13) Spomin na to osvoboditev je bil razlog veselja med tem praznovanjem šatorov. Star hebrejski pregovor pravi: ‚Tisti, ki ni bil nikoli priča veselju ob izlitju vode iz Siloama, ni nikoli v življenju videl pravega veselja.‘

[Slika na strani 21]

Dva simbolična kruha je priznal Jehova v nebesih ob binkoštih