Njiva — ki rodi žito in ljuljko

»Razloži nam priliko o ljuljki na njivi.« (Matevž 13:36)

1., 2. a) Na kaj se lahko pri sejanju računa? b) Katera ilustracija temelji na teh dveh načelih?

»SETEV IN ŽETEV« sta del ciklusa, za katerega je rekel Jehova v svojem srcu, da ne bo prenehal ‚dokler bo zemlja‘. (1. Moj. 8:21, 22) Podobno osnovno načelo je izrazil tudi apostol Pavel, ko je pisal: »Kar človek seje, to bo tudi žel.« (Gal. 6:7)

² Zaradi teh osnovnih dejstev je bil lahko poljedelec, ki je sejal dobro žito v času setve, prepričan, da bo v določenem letnem času žel. Razumljivo je, da eno sledi drugemu. Podobno je prepričan, da gre za nepošteno igro, če ga njegovi delavci obvestijo, da na njivi ne raste samo žito, temveč tudi ljuljka. Toda on ve, kaj je sejal: pšenico, ne ljuljke. Te nove okoliščine so zahtevale odločitev. Njegovi nameščenci so predlagali takojšnje ukrepanje. Hoteli so ljuljko čimprej izruvati, toda modri poljedelec jih je pomiril. Rekel jim je, naj počakajo, ker se je bal, da bi z ljuljko izruvali tudi pšenico. Ob žetvi bo dovolj časa, da se loči pšenico od ljuljke.

 3. Kateri pomemben razvoj okoliščin v zvezi s Kraljestvom je ilustriral Jezus; in kaj bo predstavljalo delo ločevanja?

³ Jezus Kristus je s to ilustracijo prikazal določeni razvoj dela, ki ga je na Zemlji vpeljal. Ta setev je bila izvedena, da se pridobi zahtevana zrna pravih kristjanov, ki se mu bodo pridružili v nebeški vladavini, znani kot »nebeško kraljestvo«. Zato je napovedal, da bo njegovo dobro setev pokvaril sovražnik, satan, hudič. Polje ne bo rodilo samo zaželjene pšenici podobne prave kristjane, temveč tudi zrnje podobno ljuljki — lažne kristjane. Oboji bodo lahko rastli skupaj do časa žetve, ko se začne ločevanje. Tudi to ločevanje bo nadaljnji znak »poslednjih dni«, ‚konca sestava stvari‘. (Mat. 13:24—30, 36—43; primerjaj Matevž 24:3; 2. Timotejev 3:1.)

 4. Zakaj bi nas ta ilustracija morala zanimati?

⁴ Ali bi rad videl konec sedanjega hudobnega sestava stvari? Bo nate osebno vplival izid žetve? Morda pa je v Jezusovi priliki ključ za razumevanje zgodovine krščanstva skozi stoletja? Poglejmo.

PRISPODOBA O PŠENICI IN LJULJKI

5., 6. a) Zakaj se izraz »nebeško kraljestvo« v tej prispodobi ne more nanašati na Kristusovo nebeško vladavino? b) Na kaj se torej nanašajo prispodobe o kraljestvu in kaj prikazujejo?

⁵ Na obrežju Galilejskega morja, nedaleč od hiše, v kateri je prebival, je Jezus svojim učencem in veliki množici radovednih ljudi povedal to priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na njivi svoji. Medtem pa, ko so ljudje spali, pride njegov sovražnik in poseje ljuljke med pšenico in odide. Ko pa zraste setev in donese sad, se pokaže tudi ljuljka.« (Mat. 13:24—26)

⁶ Kratek pregled ostalih prispodob o kraljestvu v 13. poglavju Matevževega evangelija nam pomaga razumeti, da se izraz »nebeško kraljestvo«, kot je uporabljen v teh prispodobah, ne nanaša na celotno mesijansko vladavino ali kraljestvo v nebesih. Ali si lahko kdo predstavlja, da bi »ljuljka« ali »hudobnost« podobna kvasu (33. vrsta; 1. Kor. 5:8) ali ljudje, podobni pokvarjeni, slabi ‚ribi‘ (od 47.—50. vrste) bili skupaj s Kristusom v njegovem nebeškem Kraljestvu? Komajda! Zato se te ilustracije nanašajo na dobro in slabo rast stvari v zvezi z zbiranjem Kristusovih bodočih sodedičev »nebeškega Kraljestva«. Prilika o pšenici in ljuljki še posebej prikaže stanje na Zemlji med tistimi, ki trdijo, da so poklicani za Kristusove sodediče v njegovem Kraljestvu. Dovoljeno je, da traja takšno stanje nekaj časa, preden bo ‚končano‘ v simbolični »žetvi«.

7., 8. a) Kdo je »Sin človekov«? b) V kateri drugi prerokbi se še omenja »Sin človekov« in tisti, ki so ponazorjeni z »dobrim semenom«?

⁷ Jezus je pozneje pojasnil simbolični pomen »gospodarja« ali »človeka«, ki je posejal »dobro seme« na »njivi svoji« in zatem, kaj pomeni »njegov sovražnik« in »ljuljka«. V poročilu beremo: »Tedaj razpusti ljudstvo in pride domov. In pristopijo k njemu učenci njegovi, rekoč: ‚Razloži nam priliko o ljuljki na njivi.‘ On pa odgovori in reče: ‚Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva pa je svet, a dobro seme, to so sinovi kraljestva, ljuljka pa so sinovi hudobnega (NS); sovražnik, ki jo poseva, je hudič.‘« (Mat. 13:36—39)

⁸ Jezus se je istovetil s »Sinom človekovim«. (Mat. 8:20; 25:31; 26:64) Zanimivo je, da je bil v viziji, ki jo je dobil Daniel v zvezi s kraljestvom, Jezus preroško imenovan »Sin človekov«. V tej prerokbi je rečeno: »In dano mu je bilo (»Sinu človekovemu«) gospostvo in slava in kraljestvo, da naj mu služijo vsa ljudstva, narodi in jeziki; njegovo gospostvo je večno gospostvo, ki nikdar ne mine, in kraljestvo njegovo takšno, ki se nikoli ne pokonča.« (Dan. 7:13, 14) Prerokba nadalje pokaže, da bodo skupaj vladali še drugi: »Kraljestvo, oblast in moč nad kraljestvi pod vsem nebom bo dana ljudstvu svetih Najvišjega. Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo in vse oblasti mu bodo služile in mu bodo pokorne.« (Dan. 7:27, EI)

SEJATI »DOBRO SEME«

 9. Kaj je »njiva« in kako je Jezus na njej posejal »dobro seme«?

⁹ Glede zbiranja določenega števila teh »svetih« ali »sinov kraljestva« iz sveta, je Jezus, v tej prispodobi, »človek, ki je posejal dobro seme na njivi svoji«. Pojasnjeno je, da je ta »njiva« »svet« (grško ko’smos) ali človeštvo. Od časa Jezusove zemeljske službe sem je postalo človeštvo ‚njiva za obdelovanje‘, religiozno polje za sejanje in gojenje »dobrega semena« ali »sinov kraljestva«. (1. Kor. 3:9) Jezus je navdušeno pripravljal hebrejski del »njive« skozi tri in pol leta svoje zemeljske službe. (Mat. 9:35—38) Nato so od binkošti leta 33 n. št. sejali »dobro seme« najprej še med Hebrejci in končno po vsem svetu ali »njivi«. (Dej. ap. 1:8)

10. Kako je napredovala setev med Hebrejci in prozeliti?

¹⁰ Ko je pojasnjeval, kaj je »dobro seme«, je Jezus rekel: »To so sinovi kraljestva.« Prvi od teh duhovno rojenih, maziljenih »sinov kraljestva« so bili Jezusovi zvesti apostoli in približno sto drugih učencev, moških in žensk, ki so v Jeruzalemu na binkošti leta 33 dobili dar svetega duha. (Dej. ap. 1:13—15; 2:1—4) Istega dne je prišlo še okoli tri tisoč drugih oseb, Hebrejcev in prozelitov,a k tej novi krščanski skupščini. (Dej. ap. 2:5—11, 41) Jehova je setev blagoslovil in »prideval vsak dan teh, ki so se zveličevali«, tako da je »število mož (verjetno niso vračunali žensk) naraslo na kakih pet tisoč«. Samo malo naprej poročilo dodaja: »In čim dalje več jih je pristopalo, ki so verovali Gospodu, množice mož in žena.« (Dej. ap. 2:47; 4:4; 5:14) Setev je med Hebrejci in prozeliti naglo napredovala.

11. Kako je napredovala setev med Samarijani in prozeliti?

¹¹ Zatem, ko se je seme sejalo med Samarijani (Dej. ap. 8. poglavje), je sejalec Jezus s pomočjo svetega duha razširil setev na neobrezane nehebrejce ali pogane. (Dej. ap. 10. pogl.; 13:1—5, 46, 47) V nekaj desetletjih so bile vzpostavljene krščanske skupščine od Severne Afrike do Črnega morja in od Babilona do Italije, če ne še celo bolj zahodno. (Dej. ap. 2:5—11; 1. Petr. 5:13; Rim. 15:24; Kol. 1:5, 6, 23) Rezultat navdušenega sejanja je bil, da ‚je setev rasla in prinesla sad‘. (Mat. 13:26)

DODATNO SEJANJE LJULJKE

12., 13. Kdo je »sovražnik« in kako je posejal ljuljko, »medtem ko so ljudje spali«?

¹² Toda nekaj se pripravlja. Jezusova prispodoba je opozarjala: »Medtem pa, ko so ljudje spali, pride njegov (sejalčev) sovražnik in poseje ljuljke med pšenico in odide. Ko pa zraste setev in donese sad, se pokaže tudi ljuljka.« (Mat. 13:25, 26) Jezus je svojega »sovražnika« poistovetil s »hudičem«, ki bo zlonamerno pokvaril delo, medtem ko bodo »ljudje spali«. V Bibliji lahko »spanje« pomeni smrt ali duhovno zaspanost. (Mat. 9:24; Rim. 13:11; 1. Tesal. 5:6) Zatem, ko je govoril o ‚dokončanju svoje poti‘, je rekel Pavel starešinam krščanske skupščine v Efezu: »Jaz vem, da pridejo po odhodu mojem med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi; in izmed vas samih vstanejo možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi potegnili učence za seboj. Zato čuvajte (bódite čuječi), EI).« (Dej. ap. 20:24—31)

¹³ Zgodovinska dejstva pokazujejo, da je satan ‚prišel in posejal ljuljko med pšenico‘, ko so ljudje »spali«. Ko so apostoli, ki so skupaj ‚delovali‘ proti odpadu, začeli umirati, so mnogi krščanski starešine popustili v ‚budnosti‘. (2. Tesal. 2:3, 6—8) Ker so bili duhovno zaspani, niso ščitili »sinov kraljestva« pred ‚grabljivimi volkovi‘, ki so začeli prihajati mednje. Ti so bili »ljuljka«, posejana med »dobro seme«. Janez je od vseh apostolov najdlje živel, zato je glede konca apostolskega razdobja napisal: »Poslednja ura je, in kakor ste slišali, da se antikrist bliža, so že sedaj vstali mnogi antikristi: odtod spoznavamo, da je poslednja ura. Izmed nas so izšli, ali niso bili iz nas; kajti ko bi bili iz nas, bi bili ostali z nami: toda odšli so, da se pokažejo, da niso vsi iz nas.« (1. Jan. 2:18, 19)

14. Kaj smo izvedeli o vrsti ljuljke, ki je omenjena v Jezusovi priliki?

¹⁴ Jezus je izjavil: »Ljuljka pa so sinovi hudobnega.« (Mat. 13:38, NS) V svoji knjigi Natural History of the Bible komentira H. B. Tristram vrsto ljuljke, ki je omenjena v priliki. Takole piše: »Navadna grašica (zizania) je isto kakor arabski zaván, odkoder je koren grškega imena Lolium temulentum ali resasta ljuljka. ... To je vrsta ljuljke, in je edina skupina iz družine trav, ki ima strupeno seme. Beseda zaván izvira iz zán, kar pomeni ‚bruhanje‘, ki nastane, če nekdo jé ljuljko. Človeku, ki je jedel ljuljko, je zelo slabo, dobi krče in drisko, pogosto pa tudi umre. Ta rastlina ima širše liste od večine divjih trav in je povsem podobna pšenici, dokler ne začne rasti klasje.«

15. a) Ali je »ljuljka« izrojena »pšenica«? b) Za kaj torej »Sin človekov« ni odgovoren?

¹⁵ Morali bi upoštevati, da »ljuljka«, kot so verovali nekateri židovski talmudistib in še drugi, ni izrojena pšenica. To bi bilo v nasprotju z Jehovinim nespremenljivim zakonom: »Zemlja poženi travo, zelenjavo, ki rodi seme, rodovitno drevje, ki daje sadje po svojem plemenu.« (1. Moj. 1:11, 12) To znanstveno dejstvo potrjuje, da »Sin človekov«, Jezus Kristus, »sejalec dobrega semena« ni odgovoren za to, kar se je zgodilo na »njegovi njivi«. »Dobro seme«, ki ga je posejal, se ne bo nikoli izrodilo v ljuljko. Iz njega lahko zraste samo »pšenica« ali pravi »sinovi kraljestva«. Kar se je na njegovi »njivi« zgodilo pozneje, je bil rezultat namernega, zahrbtnega dodatnega sejanja »ljuljke« ali »sinov hudobnosti«.

16. Kakšnega zgodovinskega pomena je prilika o »pšenici« in »ljuljki«?

¹⁶ Zato Jezusova prilika o pšenici in ljuljki dobro pojasnjuje zgodovino krščanstva skozi stoletja. Zgodovinska dejstva pokažejo, da je satan po smrti apostolov v skupščine pravih kristjanov vrinil veliko »ljuljke«, mnogo »grabežljivih volkov« in »antikristov«, prav kakor so napovedali Jezus, Pavel, Peter in Janez ter Juda. (Dej. ap. 20:29; 2. Petr. 2:1—3; 1. Jan. 2:18; Juda 4) Zgodilo se je, kakor je rekel Jezus: »Ko pa zraste setev in donese sad, se pokaže tudi ljuljka.« (Mat. 13:26)

17. Kdaj se je »ljuljka« še posebej pokazala?

¹⁷ Ta »ljuljka« se je še posebej pokazala v drugem in tretjem stoletju, ko so takoimenovani cerkveni očetje začeli učiti nebiblijske nauke o nesmrtnosti duše, peklu in trojici. Mnogi od teh ljudi so bili bolj filozofi kot pa pravi krščanski nadzorniki, ki so zvesti naukom Biblije. Vrhunec vsega pa je bil na začetku četrtega stoletja, ko je poganski cesar Konstantin zlil to odpadlo krščanstvo s pogansko religijo Rima. Takšno popačeno krščanstvo je v vseh svojih podvrstah — rimskokatoliški, ruski ortodoksni, grški ortodoksni in protestantski — rodilo veliko »ljuljke« in to ne le v preteklih stoletjih, temveč tudi danes.

»PUSTITE, NAJ RASTE OBOJE SKUPAJ«

18. Kako se po Jezusovi prispodobi naprej razvijajo dogodki?

¹⁸ Takšno stanje pa ni moglo ovirati »služabnikov« ‚Sina človekovega‘. Jezusova prilika se nadaljuje: »Pridejo pa hišnega gospodarja hlapci in mu reko: Gospod, nisi li dobrega semena posejal na svoji njivi? Odkod pa je prišla vanj ljuljka? On pa jim reče: Sovražnik (človek, NS) je to storil. Hlapci mu pa reko: Nočeš li torej, da gremo in jo izplevemo? On pa veli: Ne! da ne bi kdaj, trgaje ljuljko, izruvali z njo vred pšenice. Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve, in v čas žetve porečeš ženjcem: Poberite najprej ljuljko in zvežite jo v snopke, da se sežge, pšenico pa spravite v žitnico mojo.« (Mat. 13:27—30)

19. Zakaj so bili »gospodarjevi hlapci« vznemirjeni?

¹⁹ Jezus ne pojasnjuje, ali so zaskrbljeni »hlapci« (27. vrsta) istočasno »ženjci« (30. vrsta). Če so, bi to pomenilo, da so bili angeli vznemirjeni zaradi velike količine »ljuljke« na polju njihovega Učitelja. (Mat. 13:39) Ti »hlapci« so vprašali, ali bi smeli takoj populiti resasto ljuljko, ki ponazarja »sinove hudobnega«. (Mat. 13:38) Bali so se, da bi lažni kristjani ali »ljuljka«, ki jo je zahrbtno posejal »sovražnik — hudič«, zadušili »pšenico« ali pristne »sinove kraljestva«.

20. Kaj je svojim hlapcem odgovoril »gospodar«; in kako je to potrdila zgodovina?

²⁰ Toda »gospodar«, »Sin človekov«, ni pooblastil svojih »hlapcev«, da bi populili »ljuljko« ali lažne kristjane, oziroma jih tako ločili od »pšenice« — pravih kristjanov. Rekel je: »Pustite, naj raste oboje skupaj do žetve.« Tako sta pravo in lažno krščanstvo rasla skupaj na »njivi« ali v »svetu« človeštva. Vseeno pa »žetev« mora priti. Kdaj? In kako vpliva na tebe?

[Podčrtna opomba]

[Podčrtna opomba]