Pionirski duh navdihuje moje življenje

(Po pripovedi Arthurja Gustavssona)

VISOKO na s snegom pokritih gorah Himalaje, je resnica iz Božje Besede dosegla moje starše, Freda in Amando Gustavsson. Bilo je leto 1903, in takrat me je moja mati nosila pod srcem. Kaj sta moja starša delala tam zgoraj, tako zelo daleč od njune domovine, Švedske?

Leta 1880 sta se izselila iz Švedske v Združene države Amerike. Oba sta trdno verovala v Boga. V Chicagu sta se pridružila skandinavskemu misijonarskemu društvu. Po določenem šolanju sta bila poslana v Baltistan, danes je to na skrajnem severu Pakistana. Toda kmalu sta ugotovila, kako zelo težko je muslimane prepričati o naukih krščanstva. Tudi sama sta pričela dvomiti v to, ali je Bog res lahko tako okruten, da bi te srčno dobre, gostoljubne ljudi izročil večni kazni peklenskega ognja, če se ne bodo spreobrnili. Nista se zavedala, da je bil njun um s tem pripravljen na nekaj boljšega.

Ob pravem času sta dobila od prijatelja iz Združenih držav Amerike knjigo, ki je popolnoma spremenila njuno mišljenje. To je bila knjiga Božji načrt razdobij, ki jo je napisal Charles T. Russell, takratni predsednik Skupnosti Stražnega stolpa. Ko sta jo brala, so se jima odprle oči. Jasno sta spoznala, da je plačilo za greh smrt in ne večno trpljenje. (Rimljanom 6:23) Tako sta imela pozitivno vest upanja za ljudi — da bo Božje Kraljestvo zemljo spremenilo v raj.

Drugačna misija

Približno ob istem času sem bil jaz rojen v Šhigarju (Baltistan). Tudi moja sestra Mirjam se je pozneje rodila v istem kraju. Moja starša sta se odločila, da bosta pod vodstvom Skupnosti Stražnega stolpa oznanjala novo resnico, ki sta jo našla. Toda okoliščine so nas leta 1908 prisilile k vrnitvi na Švedsko. V Goteborgu sta pričela oznanjati ‘dobro vest o Kraljestvu’ kot kolporterja, kot so takrat rekli polnočasnim oznanjevalcem. (Matej 24:14) V prvih desetih letih sta celo mesto trikrat obdelala od hiše do hiše. Mnogi ljudje so sprejeli resnico.

Še se spominjam gospe Hanne Gunnarsson, ki se je zelo razburila, ko ji je moj oče pojasnil, da Biblija ne uči, da ima človek neumrljivo dušo. Vzkliknila je: »Če nimate neumrjoče duše, pa pojdite in se utopite v reki!« S prijaznim nasmehom ji je moj oče izročil brošuro Kaj Sveto pismo pravi o peklu? Pozneje je, skupaj s svojimi hčerami, tudi ona postala Jehovina priča. Iz tega sem se naučil, da se nikoli ne smem pustiti zmesti — ne glede na to, kaj bi rekli ljudje.

Ko sem imel deset let, je prišel v Goteborg brat Rutherford, da bi imel predavanje »Kje so mrtvi«. Med svojim predavanjem je tistemu, ki bi mu lahko dokazal, da ima človek neumrjočo dušo, obljubil 1000 dolarjev. Nihče ponudbe ni sprejel!

Pionirski duh v družini

Zaradi dobrega zgleda mojih staršev me je že v mladih letih prežemal pionirski duh. Zelo zgodaj sem pričel sodelovati v službi oznanjevanja. Moj oče je dovolil, da sem oddajal traktate, ki so napovedovali javna predavanja. Užival sem v tem in doživel nenavadne stvari. Nekega dne sem na primer govoril z mojo učiteljico, da bi jo povabil na predavanje. Toda ona je osorno zavrnila povabilo. Bil sem tako presenečen, da sem se spotaknil in padel po stopnicah. To je bil pouk zame — naučil sem se, da moram biti stvaren. Ljudje so včasih drugačni, kot jih mi ocenjujemo.

Naš dom je bil podoben pionirskemu domu, kjer vsak prispeva svoj del. Moja sestra Mirjam in jaz sva se zavedala važnosti oznanjevanja, ki sta ga opravljala starša. Zato sva po končanem pouku pogosto sama počistila vso hišo.

Leta 1919, ko sem imel 16 let, sem se predal Jehovi in se krstil na kongresu v Orebru. Naslednje leto so me povabili, naj bi skupaj z osmimi brati, delal v švedski podružnici Skupnosti Stražnega stolpa. V letih, ki sem jih preživel v podružnici, je bila položena osnova za disciplinirano in urejeno življenje v Jehovni službi.

1914 – nepozabno leto

Že mnogo let pred 1914. letom so Raziskovalci Biblije, kot so se Jehovine priče takrat imenovale, s tem letom povezovali posebna pričakovanja. Ker je bilo označeno z biblijskimi prerokbami, so pričakovali nenavadne dogodke. Dobro se še spomnim nedelje, 2. avgusta 1914. leta. Moj oče je pravkar vodil sestanek v Goteborgu, ko je na ulici deček, ki je prodajal časopis, klical: »Izbruhnila je svetovna vojna!« Bratje v dvorani so se spogledali. Nekaj od tega, kar smo izjavljali v zvezi z letom 1914., se je pričelo uresničevati.

Tudi za Johana Severina Peterssona je bilo leto 1914 pomembno. Njegova sestra Ida mu je dala tri knjige brata Russella. Ker pa jih je imel za nevarne, jih je takoj sežgal. Ida je slišala za to, in trmasta, kot je bila, mu je posodila druge tri knjige Tokrat jih je zaklenil v predal.

Nato je prišla v letu 1914 velika vojna. Johan je slišal, da te knjige govore o tej letnici. Iz radovednosti jih je vzel iz predala in jih bral. Njegove oči so se odprle za biblijsko resnico, in tudi on je postal Raziskovalec Biblije. Leta 1917 se je krstil, in njegova hči Rosa je sledila njegovemu zgledu leta 1918. Leta 1928 je postala moja draga žena in življenjska sopotnica v službi Jehovi.

Na poti z dobro vestjo

Ko sva se poročila, sem zapustil podružnico, in z Roso sva medene tedne preživela v pionirski službi. V prvem mesecu najinega zakona sva oddala 4000 izvodov brošure Svoboda za ljudstva.

Po nekaj mesecih so me vprašali, če bi hotel potovati kot regionalni svetovalec, danes je to pokrajinski nadzornik. To je pomenilo, obiskovati skupščine po vsej Švedski in pozneje tudi na Norveškem. Tiste dni ni bilo predvideno, da bi na to pot jemali s seboj ženo. Vsakokrat sem bil šest ali sedem tednov zapored zdoma in sem med potovanji imel le nekaj dni odmora. Bila sva pripravljena na to žrtev, in to službo sem opravljal 14 let.

Kaj je delala Rosa v tem času? Skupaj z mojo sestro je pionirala v Halsingborgu na Švedskem. Takrat sta morali na kolesu premagovati velike razdalje, da sta obdelali obsežno področje. Toda naj nam ona pripoveduje o tem.

»Pionirska služba se je v tridesetih letih opravljala čisto drugače kot danes. Mirjam in jaz sva najeli nekje malo sobico za teden ali dva in potem hodili od fare do fare. Nato sva najino prtljago — obleko, lonce in škatle s knjigami — spet naložili na najini kolesi in potovali dalje. To je bilo kaj videti!

Ni bilo vedno lahko najti prenočišče. Nekoč sva se sestali ob osmih zvečer, potem ko sva ves dan ločeno oznanjevali.

Peljali sva se do najbližje kmetije, kjer sva videli luč. Nato sva spoznali hišo. Najin pogum je splahnel. Ljudje, ki so tam živeli, so bili ob prejšnjem obisku zelo nasprotni. Mirjam je oklevajoče stopila do vrat in vprašala za prenočišče. Na najino presenečenje in olajšanje naju je žena povabila noter in ponudila stole. Čez nekaj časa sva bili povabljeni v najlepšo sobo, kjer je stala miza z izbranimi jedmi. Svojim očem nisva mogli verjeti! Po večerji so naju odpeljali v spalnico, kjer sta bili postelji postlani z najboljšim perilom. Glede takšne spremembe mišljenja sva ostali brez besed.

Naslednje jutro so nama dali tudi zajtrk. Ko sva hoteli plačati, so plačilo odklonili. Vprašali sva jih, če jima smeva podariti knjigo Osvoboditev. ‘O, da, knjigo bomo radi vzeli!’ so rekli. ‘Naša soseda nam je povedala, da jo je dobila od vas, ko sta bili pri njej, in da jo zelo rada bere.’

Ta doživljaj naju je naučil, da človek ne more nikoli vedeti, kakšne sadove lahko rodi en sam izvod biblijske literature, ki ga oddamo.«

Vztrajati v pionirski službi

Leta 1942 je bila moja potujoča služba prehodno prekinjena, tako da sva Rosa in jaz lahko znova skupaj opravljala pionirsko službo. Pozneje je njen oče zbolel in morala sva opustiti polnočasno službo, da bi skrbela zanj. Toda, takoj ko so okoliščine dovoljevale, sva se vrnila k najini priljubljeni dejavnosti — polnočasni službi. Čutila sva, da sva ponovno v svojem elementu. Ko sva se po napornem dnevu vrnila domov, sva pogosto rekla: »Pionirska služba je vredna vsake žrtve in naporov, ki so povezani z njo.«

Že veliko let služiva v zahodnem delu Švedske kot pionirja in sodelujeva s skupščino Jehovinih prič v Svenljungi. V starosti sedaj sicer nimava več toliko moči kakor v mladih letih, toda veseliva se, da sva še vedno v pionirski službi. Sam sem sedaj že 55 let v polnočasni službi, moja žena pa 48 let. Toda midva ne živiva samo od spominov, četudi nama naredijo mnogo veselja. Vseeno, koliko je nekdo star, mora vedno gledati naprej. Iskreno želiva še naprej zvesto in ponižno hoditi z našim Bogom, Jehovo, da bi končno doživela čudovite blagoslove njegovega Kraljestva, ki sva ga mnoga leta oznanjevala v polnočasni službi. (Mihej 6:8)

[Slika na strani 18]

Z ženo delava skupaj v Jehovini službi že 58 let.