Ali je zgodnja cerkev učila, da je Bog trojica

1. del: — Ali so Jezus in njegovi učenci učili nauk o trojici

So Jezus in njegovi učenci učili nauk o trojici? So ga učili cerkveni voditelji v naslednjih stoletjih? Kako je nastal? In zakaj je pomembno poznati resnico o tem verovanju? V tej izdaji Stražnega stolpa pričenjamo s prvim delom serije člankov, ki bodo razpravljali o teh vprašanjih. Ostali članki te serije bodo občasno izhajali v naslednjih izdajah.

TISTI, ki sprejemajo Biblijo za Božjo besedo, se zavedajo odgovornosti učenja drugih o Stvarniku. Vedo tudi, da mora biti vsebina poučevanja o Bogu resnica.

Bog je pograjal Jobove ”tolažnike“, ker niso ravnali tako. ”[Jehova] je rekel . . . Elifazu Temanejcu: ’Moj srd se je vnel zoper tebe in zoper tvoja dva prijatelja; kajti o meni niste prav govorili kakor moj služabnik Job.‘ “ (Job 42:7)

Ko je apostol Pavel razpravljal o vstajenju, je rekel, da smo ”lažnive božje priče“, če o Božjih dejavnostih učimo neresnice. (1. Korinčanom 15:15) Če je tako z naukom o vstajenju, koliko pazljivejši bi morali biti, ko gre za nauk o tem, kdo je Bog!

Nauk o trojici

Skoraj vse krščanske cerkve učijo, da je Bog trojica. The Catholic Encyclopedia pravi, da je nauk o trojici ”osrednji nauk krščanske vere“ in ga takole opredeli:

„Božjo enovitost sestavljajo tri osebe, Oče, Sin in Sveti duh; te tri osebe so druga od druge povsem ločene. Zato je po atanazijskem kredu ’Oče Bog, Sin Bog in Sveti duh Bog, toda to niso trije Bogovi, ampak en sam Bog‘ . . . Vse tri osebe so tako večne kot enake: nobena od njih ni ustvarjena in so vsemogočne.“¹

The Baptist Encyclopædia podobno definira trojico:

”[Jezus] je . . . večni Jehova . . . Sveti duh je Jehova . . . Sin in Duh sta povsem enaka z Očetom. Če je on Jehova, sta tudi ona dva.“²

Izobčenje za nasprotnike

Leta 325 n. š. so škofje na koncilu v Nikeji v Mali Aziji oblikovali kredo, ki je Božjega sina proglasil za ”pravega Boga“, prav tako kot je ”pravi Bog“ Oče. Del tega kreda se je glasil takole:

”Toda tiste, ki govore, da je bil [čas], ko [Sina] ni bilo in, da ga pred rojstvom ni bilo, da je nastal iz niča, ali tiste, ki trdijo, da je Božji Sin drugačna bít ali substanca, da je ustvarjen, ali da je podvržen menjavanju in spremembam — vse te Katoliška cerkev izobči.“³

Tako so vsakogar, ki je veroval, da Božji sin ni enako večen kot Oče ali da je bil Sin ustvarjen, izročili večnemu prekletstvu. Lahko si predstavljamo, kako velik pritisk k pokorščini je to bil za množico navadnih vernikov.

Leta 381 n. š. so sklicali koncil v Carigradu in sklenili, da se mora sveti duh oboževati in častiti prav tako kot Očeta in Sina. Leto kasneje, 382. leta n. š., je nova sinoda v Carigradu potrdila popolno božanskost svetega duha.⁴ Še istega leta, pred koncilom v Rimu, je papež Damaz predstavil zbirko naukov, ki naj bi jih cerkev obsodila. Ta dokument, imenovan Damazova bula, je vključeval naslednje izjave:

”Vsakdo, ki zanika, da je Oče večen, da je Sin večen in da je Sveti duh večen, je krivoverec.“

”Vsakdo, ki zanika, da je Božji sin pravi Bog, prav tako kot je Oče pravi Bog, da je vsemogočen in vseveden in enak Očetu, je krivoverec.“

”Vsakdo, ki zanika, da je Sveti duh . . . pravi Bog . . . vsemogočen in vseveden . . . je krivoverec.“

”Vsakdo, ki zanika, da so tri osebe, Oče, Sin in Sveti duh, prave osebe, enake, večne, da vsebujejo vse vidne in nevidne stvari in so vsemogočne, . . . je krivoverec.“

”Vsakdo, ki pravi, da [Sin, ki je bil] v mesu na zemlji, ni bil istočasno tudi z Očetom v nebesih, je krivoverec.“

”Vsakdo, ki pravi, da je Oče Bog, Sin Bog in Sveti duh Bog, . . . in ne reče, da so vsi ti en sam Bog, . . . je krivoverec.“⁵

Jezuitski učenjaki, ki so zgoraj omenjeni tekst prevedli iz latinščine, so dodali: ”Papež Celestin I. (422-432) je očitno upošteval te določbe cerkvenega prava; morda jih je imel za definicijo vere.“⁶ Učenjak Edmund J. Fortman trdi, da je ta bula ”zdrav in trden trinitarski nauk“.⁷

Ali te besede definirajo vašo vero, če ste člani cerkve, ki sprejema nauk o trojici? Se zavedate, da verovanje v trojico, kot jo učijo cerkve, od vas zahteva, da verujete, da je bil Jezus v nebesih, ko je bil na zemlji? Ta nauk je podoben tistemu, kar je v svoji knjigi On the Incarnation trdil cerkveni oče Atanazij iz 4. stoletja:

”Beseda [Jezus] ni bila omejena s svojim telesom, niti ji njena prisotnost v telesu ni preprečevala, da bi bila prisotna kjerkoli drugje. Ko se je naselila v svoje telo, ni prenehala usmerjati vesolja s svojim umom in močjo . . . Še vedno je Vir življenja vsemu vesolju, prisotna v vsakem njegovem kotičku, pa vendar zunaj njega.“⁸

Kaj pomeni nauk o trojici?

Nekateri so zaključili, da je pripisovanje božanskosti ali Božje narave Jezusu vse, kar pomeni nauk o trojici. Za druge verovanje v trojico enostavno pomeni vero v Očeta, Sina in svetega duha.

Natančna raziskava verovanj krščanstva pa razkrije, kako bedno pomanjkljive so takšne zamisli v primerjavi z osnovnim naukom. Uradne definicije jasno kažejo, da nauk o trojici ni enostavna zamisel, temveč obsega več ločenih zamisli, ki so jih zbrali v dolgem časovnem razdobju in jih med seboj sprepletli.

Iz podobe nauka o trojici po koncilu v Carigradu 381. leta n. .š., iz Damazove bule iz leta 382 n. š., iz atanazijskega kreda, ki se je pojavil nekoliko zatem, in iz drugih dokumentov lahko jasno določimo, kaj krščanstvo pojmuje z naukom o trojici. Vključuje naslednje razločne zamisli:

1. V Bogu so tri božanske osebe — Oče, Sin in sveti duh.

2. Vsaka od teh med seboj ločenih oseb je večna in se ni pojavila ne prej ne kasneje od druge.

3. Vsaka je vsemogočna, nobena ni večja ali manjša od druge.

4. Vsaka je vsemogočna in vsevedna.

5. Vsaka je pravi Bog.

6. Kljub temu to niso trije Bogovi, temveč en sam Bog.

Jasno je torej, da je nauk o trojici kompleksna zamisel, ki vključuje najmanj zgoraj navedene bistvene elemente in še mnogo več, če raziskujemo podrobnosti. Toda, že samo če premislimo o zgornjih osnovnih trditvah, postane očitno, da če odstranimo samo eno, ostanek ni več trojica, ki jo uči krščanstvo. Če želimo imeti popolno predstavo, moramo upoštevati vse trditve.

Sedaj, ko bolje razumemo termín ”trojica“, se lahko vprašamo: So ta nauk učili Jezus in njegovi učenci? Če so ga, je moral biti povsem izoblikovan že v prvem stoletju našega štetja. In ker tisto, kar so učili oni, najdemo v Bibliji, je nauk o trojici biblijski nauk ali pa ni biblijski. Če je, potem mora Biblija o njem jasno pisati.

Ni razumno misliti, da bi Jezus in njegovi učenci učili ljudi o Bogu in jim pri tem ne bi povedali, kdo je Bog, še posebej, če bi to od nekaterih vernikov zahtevalo, da dajo celo življenje za Boga. Zato bi za Jezusa in njegove učence moralo biti najbolj pomembno to, da druge poučijo o tem osnovnem nauku.

Raziščimo Pismo

V Apostolskih delih, 17. poglavju, 11. vrstici so ljudje imenovani ’plemeniti‘ (JPS), ker so ”vsak dan preiskovali svete spise, če je to res tako“, kot je učil apostol Pavel. Bili so spodbujeni, da s Pismom potrdijo nauke, pa čeprav apostolove. Enako bi morali napraviti tudi vi.

Imejte v mislih, da je Pismo ”navdihnjeno od Boga“ in zato uporabno za ”poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln in [povsem, NW] primeren za vsako dobro delo“. (2. Timoteju 3:16, 17) Biblija je torej glede naukov popolna. Če je trojica resnična, jo moramo v njej najti.

Vabimo vas, da preiščete Biblijo, še posebej 27 knjig Krščanskih grških spisov, da bi videli, ali so Jezus in njegovi učenci poučevali trojico. Ko boste raziskovali, se vprašajte:

1. Lahko najdem kakšen stavek, ki omenja ”trojico“?

2. Lahko najdem kakšen stavek, ki pravi, da je Bog sestavljen iz treh ločenih oseb, Očeta, Sina in svetega duha ter da so vse tri en sam Bog?

3. Lahko najdem kakšen stavek, ki pravi, da so Oče, Sin in sveti duh enaki v vseh pogledih, po večnosti, moči, položaju in modrosti?

Iščite, kolikor hočete, nobenega stavka ni, ki bi uporabil besedo trojica, niti v nobenem ne piše, da so Oče, Sin in sveti duh v vseh pogledih enaki — po večnosti, moči, položaju in modrosti. Niti en sam stavek ne pravi, da je Sin v teh pogledih enak Očetu — in če bi tak stavek obstajal, ne bi podpiral trojice, ampak največ ”dvojico“. Biblija prav nikjer ne enači svetega duha z Očetom.

Kaj pravijo mnogi učenjaki

Mnogi učenjaki, tudi trinitarci, priznavajo, da v Bibliji res ni pravega nauka o trojici. The Encyclopedia of Religion, na primer, pripominja:

”Razlagalci in teologi so si danes edini, da v hebrejski Bibliji ni nauka o trojici . . . Čeprav hebrejska Biblija slika Boga kot izraelskega očeta in zanj uporablja poosebitve kot so Beseda (davar), Duh (ruah), Modrost (hokhmah) in Prisotnost (shekhinah), pa bi presegli namen in duh Stare zaveze, če bi te ideje povezovali s kasnejšo trinitarsko doktrino.

Razen tega razlagalci in teologi soglašajo, da tudi v Novi zavezi ni jasno izražene doktrine o trojici. Bog Oče je vir vsega, kar obstaja (Pantokrator) in tudi oče Jezusa Kristusa; ’Oče‘ ni naziv za prvo osebo trojice, temveč sinonim za Boga. . . .

V Novi zavezi ničesar ne namiguje na zavest o abstraktni naravi Boga (’vseobsežna trojica‘), niti v njej ne najdemo tehničnega jezika kasnejšega nauka (hupostasis, ousia, substantia, subsistentia, prosōpon, persona). . . . Nesporno je, da tega nauka samo na svetopisemskih dokazih ne moremo oblikovati.“⁹

O zgodovinskih dejstvih te zadeve The New Encyclopædia Britannica pravi takole:

”V Novi zavezi se ne pojavlja niti beseda trojica niti izrecna doktrina . . .

Ta nauk se je postopoma razvil v teku stoletij in ob mnogih prerekanjih . . .

Vse do 4. stoletja ločenosti treh oseb in njihove enotnosti niso oblikovali v skupen ortodoksni nauk o enem bistvu in treh osebah.“¹⁰

New Catholic Encyclopedia piše o izvoru trojice podobno:

”Razlagalci in biblijski teologi, med katerimi je tudi vse več rimokatoličanov, priznavajo, da o trinitarizmu v Novi zavezi ne moremo govoriti brez resnih pridržkov. Zelo podobno je mnenje zgodovinarjev dogme in sistematičnih teologov, namreč: če nekdo brez pridržkov govori o trinitarizmu, se mora iz časa izvirnega krščanstva prestaviti v, denimo, zadnjo četrtino 4. stoletja. Šele takrat je tisto, čemur lahko rečemo definitivna trinitarska dogma ’en Bog v treh osebah‘, postalo del krščanskega življenja in misli. . . .

Sama formula ne odseva misli iz časa nastanka; nastala je po treh stoletjih razvoja doktrine.“¹¹

Je namignjena?

Trinitarci bodo morda rekli, da Biblija trojico namiguje. Toda ta trditev je nastala dolgo zatem, ko je bila Biblija že napisana. To je poskus, da bi Bibliji pripisali nekaj, kar so kasnejši duhovniki samovoljno določili za nauk.

Vprašajte se: Zakaj naj bi Biblija na svoj najpomembnejši nauk — kdo je Bog — le namigovala? Biblija je glede drugih osnovnih naukov jasna; zakaj ne bi bila tudi pri tem, najvažnejšem? Ali ne bi Stvarnik vesolja napisal knjige, ki bi ga nedvoumno predstavila kot trojico, če bi to bilo tako?

Vzrok, zakaj v Bibliji ni jasno omenjenega nauka o trojici, je enostaven: nauk ni biblijski. Če bi bil Bog trojica, bi to zagotovo pojasnil, tako da bi Jezus in njegovi učenci lahko tako učili še druge. In ta osnovna informacija bi bila vključena v Božjo navdihnjeno besedo. Ne bi bila prepuščena nepopolnim ljudem, da bi se še stoletja kasneje mučili z njo.

Kaj odkrijemo, če preiščemo stavke, ki jih trinitarci ponujajo v dokaz, da Biblija namiguje trojico? Poštena ocena odkrije, da ti stavki ne govore o trojici, ki jo uči krščanstvo, temveč da skušajo teologi v stavke vrniti svoje vnaprej ustvarjene zamisli o trojici. Toda teh zamisli v svetopisemskih stavkih ni. V resnici te trinitarske zamisli nasprotujejo biblijskemu pričevanju kot celoti.

Primer takšnih stavkov najdemo v Matejevem evangeliju 28:19, 20. Tam so Oče, Sin in sveti duh omenjeni skupaj. Nekateri trdijo, da je tu implicirana trojica. Toda sami si preberite ti vrstici. Ali v njih karkoli pravi, da so ti trije en Bog, enaki po večnosti, moči, položaju in modrosti? Ne, ničesar. Enako je pri drugih stavkih, ki vse tri omenjajo skupaj.

Ker nekateri v Matejevem evangeliju 28:19, 20 vidijo trinitarske namige v edninski rabi besede ’ime‘ za Očeta, Sina in sveti duh, prosimo, primerjajte edninsko rabo besede ’ime‘ v 1. Mojzesovi knjigi 48:16 za Abrahama in Izaka. (Tudi AC; New World Translation of the Holy Scriptures)

Trinitarci kažejo tudi na Janezov evangelij 1:1 v nekaterih prevodih, kjer o ’besedi‘ pravi, da je bila ”pri Bogu“ in bila ”Bog“. Toda drugi prevodi Biblije pravijo, da je bila Beseda ”bog“ ali ”božanska“, kar pa ne pomeni nujno Boga, temveč mogočno bitje. Razen tega, isti biblijski stavek pravi, da je bila ”Beseda“ ”pri“ Bogu, to pa logično izključuje trditev, da bi bila sama ta Bog. In ne glede na to, kaj zaključimo o ’Besedi‘, dejstvo je, da sta v Janezovem evangeliju omenjeni le dve osebi in ne tri. Znova in znova vsi stavki, s katerimi hočejo podpreti nauk o trojici, v tej vlogi popolnoma odpovedo, če jih pošteno preiščemo.a

Drugi dejavnik, o katerem velja premisliti, je: Če so Jezus in njegovi učenci učili nauk o trojici, potem bi ga učili tudi vodilni cerkveni možje takoj za njimi. Toda ali so ti možje, ki jih danes imenujejo cerkveni očetje, učili nauk o trojici? O tem vprašanju bomo razpravljali v drugem delu te serije v eni naslednjih izdaj Stražnega stolpa.

Referenčni seznam

 1. The Catholic Encyclopedia, 1912, XV. zvezek, 47. stran.

 2. The Baptist Encyclopædia, izdal William Cathart, leta 1983, 1168. in 1169. stran.

 3. Bernhard Lohse, A Short History of Christian Doctrine, izdaja iz leta 1980, 53. stran.

 4. Ibid., 64. in 65. stran.

 5. The Church Teaches, prevedli in izdali John F. Clarkson, S.J., John H. Edwards, S.J., William J. Kelly, S.J., in John J. Welch, S.J., 1955, 125. do 127. stran.

 6. Ibid., 125. stran.

 7. Edmund J. Fortman: The Triune God, izdaja iz leta 1982, 126. stran.

 8. On the Incarnation, prevedla Penelope Lawson, izdaja iz leta 1981, 27. in 28. stran.

 9. The Encyclopedia of Religion, glavna urednica: Mircea Eliade, 1987, 15. zvezek, 54. stran.

10. The New Encyclopædia Britannica, 15. izdaja, 1985, 11. zvezek, Micropædia, 928. stran.

11. New Catholic Encyclopedia, 1967, XIV. zvezek, 295. stran.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 19]

Cerkev v Tagnonu, Francija