Vprašanja bralcev

Jezus je opozoril: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.« (Lukež 13:24, Ekumenska izdaja) Kaj je mislil s tem in kako to velja danes?

Ta zanimivi odlomek bomo nemara najlaže razumeli, če upoštevamo tedanje okoliščine. Jezus je bil kakih šest mesecev pred svojo smrtjo v Jeruzalemu, med obletnico ponovne posvetitve templja. Govoril je, da je pastir Božjih ovc, povedal pa je tudi, da Judje na splošno ne spadajo med te ovce, saj ga nočejo poslušati. Ko jim je povedal, da sta z Očetom »eno«, so Judje pograbili za kamenje, da bi ga kamenjali. Pobegnil je čez Jordan v Perejo. (Janez 10:1–40)

Tam pa ga je neki moški vprašal: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« (Lukež 13:23, SSP) Vprašanje je bilo še kako primerno, saj so takratni Judje verjeli, da si rešitev zasluži le malo ljudi. Glede na njihovo stališče pa tudi ni težko razumeti, kdo bi po njihovem bil med tem malim številom rešenih. Kasnejši dogodki so dokazali, da so se hudo motili!

Jezus je živel med njimi že kaki dve leti in ves ta čas jih je poučeval, delal čudeže in jim ponujal možnost, da postanejo dediči nebeškega Kraljestva. S kakšnim uspehom? Judje in še zlasti njihovi voditelji so bili ponosni na to, da so Abrahamovi potomci ter da jim je zaupana Božja postava. (Matevž 23:2; Janez 8:31–44) Vendar glasu Dobrega pastirja niso niti prepoznali niti se nanj odzvali. Bilo je, kakor da bi stali pred odprtimi vrati. Če bi vstopili skoznje, bi jih kot glavna nagrada čakalo članstvo v Kraljestvu, pa tega niso hoteli. Le sorazmerno malo Judov, predvsem iz nižjih družbenih slojev, je slišalo Jezusovo sporočilo resnice, se nanj odzvalo in se mu pridružilo. (Lukež 22:28–30; Janez 7:47–49)

Slednji so bili na binkoštni dan leta 33 n. š. med tistimi, ki so bili maziljeni z duhom. (Dejanja 2:1–38) Niso bili med onimi, o katerih je Jezus dejal, da delajo krivico, in ki bodo jokali ter škripali z zobmi, ker niso izkoristili ponujene priložnosti. (Lukež 13:27, 28)

Zaradi tega so v prvem stoletju med to ‚veliko‘ število spadali Judje na splošno, še zlasti pa verski voditelji. Trdili so že, da si želijo Božje milosti – vendar bi jo bili radi dosegli po svojih lastnih merilih in ne po Božjih. V nasprotju s temi pa je bilo sorazmerno »malo« ljudi, ki so se odzvali, ker so iskreno želeli biti v tem Kraljestvu, in ti so postali maziljeni člani krščanske občine.

Sedaj pa poglejmo, kako je s tem danes, ko se Jezusove besede spolnjujejo še v večjem obsegu. Nešteto ljudi, ki hodijo v cerkve tako imenovanega krščanstva, se uči, da bodo šli v nebesa, kar pa ne temelji na izvirnih svetopisemskih naukih. Tudi ti, tako kot nekoč Judje, želijo doseči Božjo milost po svojih lastnih pogojih.

Tudi v našem času se je sorazmerno malo ljudi ponižno odzvalo na kraljestveno sporočilo, se posvetilo Jehovu ter dobilo priložnost doseči Božjo milost. Tako so postali »sinovi kraljestva«. (Matevž 13:38) Te maziljene ,sinove‘ se je začelo vabiti ob binkoštih leta 33 n. š. Jehovove priče že dolgo verjamejo, da Božje ravnanje z njegovim ljudstvom kaže, da so člani nebeškega razreda večinoma že poklicani. Zato tisti, ki so biblijsko resnico spoznali v novejšem času, razumejo, da jim je sedaj ponujeno upanje na večno življenje na rajski zemlji. Teh je precej več od manjšajočega se ostanka maziljenih kristjanov, ki upajo, da bodo v resnici šli v nebesa. Resda se besede iz Lukeževega evangelija 13:24, EI, ne nanašajo prvenstveno na tiste, ki ne pričakujejo, da bodo šli v nebesa, so pa zanje vsekakor moder nasvet.

Jezus s tem, ko nas je spodbujal, naj si prizadevamo, ni hotel reči, da bosta ali on ali Oče pred nas postavljala prepreke in nas tako ovirala. Vendar pa se iz Lukeževega evangelija 13:24, EI, da razumeti, da Božji pogoji izključujejo nevredne. »Prizadevajte si« pomeni zelo se truditi, naprezati se. Zato bi se nemara lahko vprašali: ‚Ali se jaz tako naprezam?‘ Besede iz Lukeževega evangelija 13:24 bi namreč lahko takole preubesedili: ‚Prizadevati si moram vstopiti skozi ozka vrata, kajti veliko jih bo to želelo, pa ne bodo mogli. Ali si res prizadevam? Ali kot kak atlet na stadionu v starih časih dajem vse od sebe, da bi dobil nagrado? Tak atlet ne bi bil nezavzet oziroma se ne bi karseda najmanj trudil. Sem takšen?‘

Jezusove besede kažejo, da bodo nekateri nemara skušali ‚vstopiti skozi vrata‘, toda le ob njim ugodnem času oziroma počasi, kot jim pač ustreza. Tako mišljenje lahko vpliva tudi na posamezne Jehovove priče. Kdo bi lahko takole razmišljal: ‚Poznal sem predane kristjane, ki so se veliko let naprezali ter se žrtvovali, pa so umrli prej, preden je prišel konec tega brezbožnega sveta. Zato bo morda boljše upočasniti se in živeti bolj normalno.‘

Ni težko tako razmišljati, ampak ali je tudi modro? Saj, ali so na primer apostoli razmišljali tako? Zagotovo ne. Z vsem, kar so imeli, so se popolnoma posvetili pravemu čaščenju, in sicer vse do svoje smrti. Tako je denimo Pavel lahko rekel: »Njega [Kristusa] namreč oznanjamo [. . .]. V ta namen se tudi trudim in bojujem [si prizadevam, NW] z močjo, ki mi jo on daje in ki močno deluje v meni.« Kasneje je še napisal: »Tudi mi se namreč zanjo trudimo in bojujemo [prizadevamo, NW], ker smo zaupali živemu Bogu, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernikov.« (Kološanom 1:28, 29; 1. Timoteju 4:10; oboje EI)

Vemo, da je Pavel ravnal popolnoma prav, ko si je prizadeval. Kako zadovoljen bi bil sleherni med nami, če bi mogel reči: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil.« (2. Timoteju 4:7, EI) Zato se lahko v sozvočju z Jezusovimi besedami, ki so zapisane v Lukeževem evangeliju 13:24, EI, sleherni od nas vpraša: ‚Ali sem prizadeven in marljiv? Ali v zadostni meri in stalno dokazujem, da poslušam Jezusov nasvet »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata«?‘