Posnemajmo njihovo vero

Učil se je na svojih napakah

JONA si je želel, da bi lahko utišal strašljive glasove. Ni šlo le za silovit veter, ki je zavijal skozi ladijsko jadrovje, niti ne za ogromne valove, ki so besneli okoli plovila, da je vsaka deska ječala in škripala. Ne, za Jona je bilo veliko hujše vpitje tistih pomorščakov, kapitana in njegove posadke, ki so se borili, da ladja ne bi potonila. Jona je bil prepričan, da bodo ti možje umrli, in to zaradi njega!

Zakaj se je Jona znašel v tako strašnem položaju? Storil je resno napako, ki je skrhala njegov odnos z Bogom Jehovom. Kaj je storil? Ali zanj ni bilo več poti nazaj? Iz odgovora na ti vprašanji se lahko veliko naučimo. Iz Jonove zgodbe lahko denimo vidimo, kako lahko celo tisti, ki imajo pristno vero, zgrešijo pravo pot in kako se lahko vrnejo nanjo.

Prerok iz Galileje

Kadar ljudje pomislijo na Jona, se pogosto zdi, da se osredinijo na njegove slabe strani, kot so spodrsljaji glede poslušnosti ali celo na njegovo trmoglavost. Toda to še zdaleč ne pove vsega o njem. Imejte v mislih, da ga je Bog Jehova izbral za svojega preroka. Za tako zelo odgovorno nalogo ga ne bi izbral, če bi bil nezvest in nepravičen.

Iz 2. knjige kraljev 14:25 izvemo nekaj malega o Jonovem poreklu. Bil je iz Gat-heferja, ki je oddaljen samo štiri kilometre od Nazareta, v katerem je približno osem stoletij pozneje odraščal Jezus Kristus.a Jona je prerokoval med vladanjem kralja Jeroboama II. iz desetrodovnega Izraelovega kraljestva. Takrat je bil Elija že dolgo mrtev, njegov naslednik Elizej pa je umrl med vladanjem Jeroboamovega očeta. Čeprav je Jehova po teh prerokih iztrebil čaščenje Baala, pa so Izraelci znova namerno zašli na stranpota. Deželi je sedaj vladal kralj, ki je »delal [. . .], kar je bilo hudo v očeh GOSPODOVIH«. (2. kraljev 14:24) Zato Jonova naloga ni bila niti lahka niti prijetna. Vendar jo je zvesto izpolnjeval.

Nekega dne pa se je Jonovo življenje dramatično spremenilo. Jehova mu je dal nalogo, ki se mu je zdela nadvse težka. Kaj je Jehova pričakoval od njega?

»Vstani, pojdi v Ninive«

Jehova je Jonu naročil: »Vstani, pojdi v Ninive, mesto veliko, in kliči zoper njega; kajti njih zloba je prišla gori predme.« (Jona 1:2) Ni težko razumeti, zakaj je bila ta naloga morda videti zastrašujoča. Ninive so ležale kakšnih 800 kilometrov vzhodno, in da bi človek prišel tja, bi moral peš potovati približno en mesec. Toda težavna pot bi bila morda lažji del te naloge. V Ninivah bi moral Jona razglasiti Jehovovo obsodbo Asircem, ki so bili na slabem glasu kot nasilni, celo divjaški ljudje. Če je Jona videl, da se je Božje lastno ljudstvo kaj malo menilo za svarila, kaj je lahko pričakoval od teh poganov? Kako bi lahko torej imel en sam Jehovov služabnik uspeh v prostranih Ninivah, ki so bile kasneje imenovane »okrvavljeno mesto«? (Nahum 3:1, 7)

Takšne misli so verjetno obhajale Jona. Vendar tega ne moremo zagotovo vedeti. Vemo pa, da je zbežal. Jehova ga je napotil na vzhod, toda Jona je krenil na zahod, in to kar najbolj daleč. Odšel je na obalo, v pristaniško mesto Jopa, znano tudi kot Jafa, in tam našel ladjo, namenjeno v Tarsis (Taršiš). Nekateri učenjaki pravijo, da je bil Taršiš v Španiji. Če je bilo tako, se je Jona odpravil 3500 kilometrov proč od Niniv. Takšno potovanje na drug konec Velikega morja, kot se je v tistih dneh imenovalo Sredozemsko morje, je lahko trajalo celo leto! Tako zelo odločen je bil, da se bo ognil nalogi, ki mu jo je dal Jehova!

Ali to pomeni, da lahko Jona označimo za strahopetca? Ne bi ga smeli prenagljeno soditi. Kot bomo videli, je bil zmožen junaštva. Toda podobno kot mi je bil nepopoln človek, ki se je bojeval s številnimi hibami. (Psalm 51:5) Kdo od nas se ni še nikoli spopadal s strahom?

Včasih se morda zdi, da Bog od nas pričakuje, da moramo storiti nekaj, kar se nam zdi težko, celo nemogoče. Morda nam vzbuja strah že to, da se od nas kot kristjanov pričakuje, da oznanjujemo dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matej 24:14) Vse prehitro bi lahko pozabili na tehtno resnico, ki jo je povedal Jezus: »Pri Bogu je mogoče vse.« (Marko 10:27) Če kdaj pozabimo, da je z Božjega stališča mogoče vse, morda lahko razumemo, v čem je bila Jonova težava. Toda kako se je Jonov pobeg končal?

Jehova disciplinira svojega trmoglavega preroka

Lahko si kar zamislimo, kako se je Jona namestil na ladji, najverjetneje je šlo za feničansko tovorno ladjo. Opazoval je, kako so kapitan in mornarji hiteli, da bi izpluli in zapustili pristanišče. Ko se je obala počasi odmikala in na obzorju izginjala, je Jona morda upal, da je ubežal nevarnosti, ki ga je tako zelo plašila. Toda nenadoma se je spremenilo vreme.

Močni vetrovi so morje spremenili v ponoreli ples valov, ki so bili tako ogromni, da bi bila ob njih še sodobna plovila videti kot igrače. Kdaj se je to leseno plovilo zazdelo grozno majceno in nebogljeno, izgubljeno na prostranem morju med orjaškimi valovi in strmoglavimi soteskami? Ali je Jona takrat vedel, kar je zapisal pozneje, da je »GOSPOD [. . .] zagnal močan veter na morje«? Težko rečemo. Toda videl je, da so mornarji pričeli klicati k svojim različnim bogovom, in jasno mu je bilo, da od teh bogov ne bo pomoči. V poročilu je zapisal, »da je hotelo ladjo razbiti«. (Jona 1:4; 3. Mojzesova 19:4) Le kako naj Jona moli k Bogu, od katerega je bežal?

Jona se je počutil nemočnega, zato je odšel pod palubo, si našel prostor in legel. Tam je trdno zaspal.b Kapitan pa ga je našel, ga zbudil in mu naročil, naj moli k svojemu bogu, kot so to delali vsi drugi. Pomorščaki so bili prepričani, da je v tem neurju nekaj nadnaravnega, zato so metali kocke, da bi ugotovili, zaradi koga so se znašli v težavah. Jonu je nedvomno razbijalo srce, ko je žreb izločal enega moža za drugim. Resnica je hitro prišla na plano. Jehova je nevihto in žreb usmeril proti enemu človeku – Jonu! (Jona 1:5–7)

Jona je mornarjem povedal vse. Pojasnil jim je, da je služabnik vsemogočnega Boga, Jehova. To je Bog, pred katerim je zbežal in katerega je užalil, ter tako sebe in njih spravil v takšno hudo nevarnost. Možje so bili osupli; Jona jim je lahko prebral grozo v očeh. Vprašali so ga, kaj naj naredijo z njim, da bi rešili ladjo in svoja življenja. Kaj jim je odgovoril? Jona je morda spreletelo, ko je pomislil, da bo utonil v tem mrzlem in podivjanem morju. Toda kako bi lahko vse te može poslal v takšno smrt, ko pa je vedel, da jih lahko reši? Zato jim je dejal: »Vzemite me in vrzite me v morje, in morje se pomiri proti vam. V svesti sem si namreč, da je zavoljo mene prišel ta veliki vihar nad vas.« (Jona 1:12)

Težko bi rekli, da so to besede strahopetca, mar ne? Jehovu je moralo prav gotovo seči do srca, ko je videl, da se je bil Jona v tem strašnem trenutku pripravljen pogumno žrtvovati. Tukaj vidimo najlepšo stran Jonove vere. Danes lahko posnemamo njegovo vero tako, da damo dobro drugih pred svoje lastno. (Janez 13:34, 35) Ali smo pripravljeni žrtvovati svoj čas in moči, kadar vidimo, da kdo potrebuje pomoč, pa naj si bo to fizično, čustveno ali duhovno? Kako zelo vesel je Jehova, ko vidi, da smo to storili!

Mogoče so bili ganjeni tudi mornarji, saj Jona sprva niso hoteli vreči v morje! Poskušali so narediti kar se da, da bi se prebili skozi vihar, toda ni jim uspelo. Divji vihar je postajal samo še hujši. Nazadnje so videli, da nimajo izbire. Klicali so k Jonovemu Bogu, Jehovu, naj jim izkaže milost, in prijeli Jona ter ga vrgli čez krov v morje. (Jona 1:13–15)

Bog se usmili skesanega Jona in ga reši

Jona je strmoglavil v razburkane valove. Morda je mahal okoli sebe, da bi se obdržal na površju, in sredi razpenjenih in pršečih valov videl, da se ladja naglo oddaljuje. Toda ogromni valovi so se zgrnili nanj in ga pokopali podse. Vleklo ga je vse globlje in globlje in zavedal se je, da ni več nobenega upanja.

Kasneje je napisal, kako se je počutil takrat. Pred oči so mu prihajali prizori iz preteklosti. Prešinila ga je žalostna misel, da nikoli več ne bo videl čudovitega Jehovovega templja v Jeruzalemu. Zdelo se mu je, da se spušča globoko v morje, k vznožju gora, okoli njega se je ovijala morska trava. Kazalo je, da je to njegov konec, njegov grob. (Jona 2:3–7)

Toda glej! V bližini se je nekaj premikalo – nekaj ogromnega, neka temačna senca, nekaj živega. Priplavalo je do njega in planilo po njem. Odprlo se je ogromno žrelo in ga pogoltnilo, požrlo!

To je gotovo njegov konec! Toda Jona se zave nečesa neverjetnega. Še vedno je bil živ! Ni ga zdrobilo, ne prebavilo, niti se ni zadušil. Ne, v njem je bil še vedno dih življenja, pa čeprav bi to upravičeno lahko bil njegov grob. Jona je počasi pričelo navdajati strahospoštovanje. Nedvomno je njegov Bog Jehova »pripravil veliko ribo, da bi [ga] požrla«.c (Jona 2:1)

Minute so minevale in se spreminjale v ure. Jona je tam v najbolj črni temi, ki jo je kdaj poznal, lahko uredil svoje misli in molil k Bogu Jehovu. Njegova molitev, ki je v celoti zapisana v drugem poglavju njegove knjige, marsikaj razkrije. Iz nje vidimo, da je zelo dobro poznal Svete spise, saj se je pogosto skliceval na Psalme. Razkrije pa tudi njegovo lastnost, ki ogreje srce. Hvaležnost. Jona je sklenil molitev: »Ali jaz ti bom daroval z glasom zahvaljevanja; izpolnim, kar sem obljubil. Pri GOSPODU je rešitev!« (Jona 2:10)

Jona je spoznal, da Jehova lahko reši kogar koli, kjer koli in kadar koli. Celo tam, »v ribjem trebuhu«, je Jehova našel in rešil svojega zaskrbljenega služabnika. (Jona 2:1) Samo Jehova je lahko človeka ohranil pri življenju tri dni in tri noči v trebuhu velike ribe. Dobro je, da imamo danes v mislih, da je Jehova »Bog, v čigar roki je [. . .] [naš] življenjski dih«. (Daniel 5:23, SSP) Po njegovi zaslugi lahko dihamo, obstajamo. Mar mu nismo hvaležni za to? Mar nas to potem ne navede, da smo mu poslušni?

Kako pa je bilo z Jonom? Ali se je naučil, da lahko svojo hvaležnost Jehovu pokaže tako, da mu je poslušen? Da, naučil se je. Po treh dneh in treh nočeh ga je riba prinesla do obale in ga »izbljuvala [. . .] na kopno«. (Jona 2:11) Zamislite si, po vsem, kar se je zgodilo, mu niti ni bilo treba plavati do obale! Seveda pa je moral z obale, kjer koli je že bil, najti pot med ljudi. Toda njegova hvaležnost je bila kmalu preizkušena. V Jonu 3:1, 2 piše: »Prišla je beseda GOSPODOVA drugič Jonu, govoreč: Vstani, pojdi v Ninive, mesto veliko, in jim kliči oznanilo, ki ti ga povem.« Kaj je storil Jona?

Ni se obotavljal. Takole piše: »Tedaj vstane Jona in gre v Ninive po besedi GOSPODOVI.« (Jona 3:3) Da, ubogal je. Očitno je, da se je iz svojih napak nekaj naučil. Tudi v tem vidiku bi morali posnemati njegovo vero. Vsi grešimo, vsi delamo napake. (Rimljanom 3:23) Toda ali se vdamo ali pa se iz svojih napak učimo in se popravljamo, tako da bi poslušno služili Bogu?

Ali je Jehova nagradil Jona, ker mu je bil poslušen? Seveda ga je. Eno je, da je Jona nazadnje očitno izvedel, da so mornarji preživeli. Nevihta se je polegla takoj potem, ko se je Jona žrtvoval, mornarji pa so se »hudo zbali GOSPODA« in darovali žrtev Njemu namesto svojim krivim bogovom. (Jona 1:15, 16, SSP)

Dosti večja nagrada pa je prišla veliko pozneje. Jezus je čas, ki ga je Jona preživel v veliki ribi, preroško naobrnil na čas, ki ga je sam preživel v grobu oziroma šeolu. (Matej 12:38–40) Kako navdušen bo Jona nad tem blagoslovom, ko bo obujen v življenje na zemlji. (Janez 5:28, 29) Jehova hoče blagosloviti tudi vas. Ali se boste podobno kot Jona učili iz svojih napak ter pokazali poslušnega in nesebičnega duha?

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 26]

Jona na zatožni klopi

▪ Ali so se dogodki opisani v Jonovi knjigi, ki je del Biblije, resnično zgodili? Knjigo kritizirajo že od davnine. V sodobnem času pod vplivom višje kritike knjigo pogosto odpišejo kot bajko, legendo, mit ali izmišljeno pripovedko. Neki pisec iz 19. stoletja je napisal, da je neki duhovnik razlagal poročilo o Jonu in veliki ribi kot neko čudno prispodobo: Jona se je nastanil v Jopi v nekem hotelu, ki se je imenoval Pri kitu. Ker ni imel dovolj denarja, da bi plačal račun, ga je lastnik postavil na cesto. Tako je kit Jona »požrl« in pozneje »izbljuval«! Resnično se zdi, da so biblijski kritiki bolj odločeni pospraviti Jona, kot je to bila odločena storiti velika riba!

Zakaj zbuja ta knjiga toliko pomislekov? Ker opisuje čudeže. Za mnoge kritike se zdi, da čudeže obravnavajo po togi vnaprej ustvarjeni predstavi: Takšne stvari niso mogoče. Pa je takšen pristop razumen? Vprašajte se: »Ali verjamem prvi vrstici v Bibliji?« Tam piše: »V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.« (1. Mojzesova 1:1) Na milijone razumnih ljudi po vsem svetu na to vrstico modro gleda kot na čisto resnico. Toda dejansko že samo ta izjava zajema veliko več kot kateri koli čudež, ki je pozneje opisan v Bibliji.

Razmislite: Kaj iz Jonove knjige bi bilo za Nekoga, ki je ustvaril prostrano zvezdnato nebo in vse zapletene oblike življenja na zemlji, nemogoče narediti? Ustvariti nevihto? Navesti veliko ribo, da pogoltne človeka? Ali pa povzročiti, da ta ista riba človeka izbljuva? Za Nekoga, ki ima neomejeno moč, takšne stvari ne bi bile nič težkega. (Izaija 40:26)

Neverjetne stvari se včasih zgodijo tudi brez Božje pomoči. Pravijo na primer, da je v Sredozemskem morju leta 1758 neki mornar zletel z ladje v vodo in tam ga je pogoltnil morski pes. Toda drugi mornarji so s topom ustrelili v morskega psa. Krogla ga je zadela in izbljuval je mornarja. Mornarja so nato živega potegnili na krov in ugotovili, da je skoraj nepoškodovan. Če je zgodba resnična, se nam morda zdi nenavadna, celo presenetljiva – toda ne pomislimo, da je šlo za čudež. Ali ne bi mogel Bog uporabiti svoje moči in storiti še veliko več?

Dvomljivci tudi trdijo, da noben človek ne bi mogel preživeti tri dni v ribi, ne da bi se zadušil. Toda ljudje so bili dovolj bistroumni, da so ugotovili, kako lahko napolnijo jeklenke s stisnjenim zrakom in jih uporabljajo za to, da daljša obdobja dihajo pod vodo. Ali ne bi mogel Bog uporabiti svoje neskončno večje moči in modrosti, da bi ohranil Jona pri življenju tri dni in mu omogočil dihanje? Jehovov angel je nekoč Mariji, Jezusovi materi, dejal: »Bogu namreč ni nemogoče nič, kar reče.« (Luka 1:37)

Kaj pa še priča o zgodovinski točnosti Jonove knjige? Jonov opis ladje in posadke je natančen in stvaren. V Jonu 1:5 vidimo, da so mornarji odmetavali predmete z ladje, da bi bila lažja. Iz poročil antičnih zgodovinarjev in celo rabinskega prava je razvidno, da je bila to običajna metoda, s katero so kljubovali slabemu vremenu. Tudi Jonov poznejši opis Niniv je v skladu z zgodovinskimi in arheološkimi dokazi. Največji dokaz pa je to, da je Jezus Kristus dejal, da je Jonovo tridnevno bivanje v veliki ribi preroška slika njegovega bivanja v grobu. (Matej 12:38–40) Jezusove besede pričajo, da je Jonova zgodba resnična.

»Bogu namreč ni nemogoče nič, kar reče.« (LUKA 1:37)

[Slika na strani 29]

Jona so mornarji na njegovo prigovarjanje prijeli in vrgli v morje.