Ko so moralna merila nenadoma pričela zamirati

KDAJ se je po vaše pričelo nenadno propadanje moralnih meril? V času vašega življenja ali morda v času življenja vaših starejših sorodnikov oziroma prijateljev? Nekateri pravijo, da je prva svetovna vojna, ki je izbruhnila leta 1914, v našo dobo vpeljala neprimerljivo moralno dekadenco. Profesor zgodovine Robert Wohl je v svoji knjigi The Generation of 1914 (Generacija leta 1914) napisal: »Tisti, ki so preživeli vojno, se nikoli niso mogli znebiti misli, da se je avgusta 1914 končal en svet in nastopil drugi.«

»Povsod so bila že tako propadajoča merila družbenega vedenja izbrisana,« pravi zgodovinar Norman Cantor. »Če so politiki in generali z milijoni ljudi, ki so jim bili zaupani, ravnali kot z živalmi, ki jih peljejo v zakol, le katera etična in religiozna načela bi ljudi sploh lahko zadrževala pred tem, da ne bi drug z drugim ravnali krvoločno kakor džungelske zveri? [. . .] Pobijanje v prvi svetovni vojni [1914–1918] je povsem razvrednotilo človeško življenje.«

Angleški zgodovinar H. G. Wells je v svojem obsežnem delu The Outline of History (Oris zgodovine) napisal, da je zaradi sprejetja evolucijske teorije prišlo do »prave demoralizacije«. Zakaj? Nekateri so mislili, da je človek enostavno višje razvita žival. Wells, ki je bil evolucionist, je leta 1920 napisal: »Sklenili so, da je človek socialna žival kakor indijski lovski pes. [. . .] Zato se jim je zdelo prav, da veliki psi iz človeškega tropa druge strahujejo in si jih podjarmljajo.«

Cantorjeve besede še kako držijo, saj je prva svetovna vojna katastrofalno vplivala na občutek ljudi za moralo. Pojasnil je: »Vse, kar je starejša generacija zagovarjala glede politike, oblačenja, spolnosti, je bilo v celoti predstavljeno v slabi luči.« Cerkve, ki so pokvarile krščanske nauke z javnim odobravanjem evolucijske teorije in hujskanjem vojskujočih se strani, so znatno prispevale k moralnemu propadu. Britanski brigadni general Frank Crozier je napisal: »Krščanske cerkve so najboljši podpihovalci krvoločnosti, kar jih imamo, in to smo zelo izkoriščali.«

Moralna merila zavržena

V desetletju po prvi svetovni vojni so ljudje stare vrednote in moralne zadržke zavrgli ter nadomestili s stališčem »Vse je dopustno«. Zgodovinar Frederick Lewis Allen komentira: »Za tistih deset let, ki so sledila vojni, je morda prikladno, da so znana kot desetletje nedostojnega vedenja. [. . .] Skupaj s starim svetom je izginil tudi sistem vrednot, ki je bogatil življenje in mu dajal smisel, sistema nadomestnih vrednot pa ni bilo preprosto najti.«

Svetovna gospodarska kriza v 1930-ih letih je mnoge streznila, saj jih je pahnila v skrajno revščino. Proti koncu tega desetletja pa se je svet spustil v še eno, celo bolj uničujočo vojno – drugo svetovno vojno. Narodi so kmalu pričeli izdelovati strah zbujajoče uničevalno orožje, zaradi česar se je svet hitro izvlekel iz gospodarske krize. Po drugi strani pa je bil pahnjen v trpljenje in grozo, nepredstavljiva za človeški um. Ob koncu te vojne je bilo stotine mest v ruševinah; dve mesti na Japonskem sta bili povsem opustošeni, vsako samo s po eno atomsko bombo! Milijoni so izgubili življenje v strašnih koncentracijskih taboriščih. Ta vojna je terjala življenje skupno kakih 50 milijonov moških, žensk in otrok.

V grozljivih razmerah druge svetovne vojne se ljudje niso več držali dolgoletnih tradicionalnih meril o spodobnosti, ampak so pričeli živeti po svojih pravilih vedenja. V knjigi Love, Sex and War—Changing Values, 1939–45 (Ljubezen, spolnost in vojna – spreminjajoče se vrednote, 1939–1945) je pisalo: »Videti je, da so med vojno zadržki glede spolnosti popustili, saj je pomanjkanje zadržkov, ki je veljalo za dopustno na bojišču, vdrlo v civilno družbo. [. . .] Izredne razmere in vznemirjenje v vojnem času so kmalu spodkopali moralne zadržke in marsikje je civilno prebivalstvo imelo življenje za tako ceneno in kratko, kot je bilo življenje na bojišču.«

To, da je smrt nenehno pretila, je v ljudeh okrepilo hrepenenje po čustvenih odnosih, tudi samo začasnih. Neka britanska gospodinja je spolno permisivnost v tistih dramatičnih letih opravičevala z naslednjimi besedami: »Nismo bili zares nemoralni, bila je vojna.« Neki ameriški vojak je priznal: »Po merilih večine ljudi smo bili nemoralni, toda bili smo mladi in že jutri bi lahko izgubili življenje.«

Mnogi, ki so preživeli to vojno, so trpeli zaradi strahot, ki so jim bili priče. Vse do danes nekateri, tudi tisti, ki so bili takrat otroci, vedno znova podoživljajo takratne dogodke in obhajajo jih občutki, da se travma ponavlja. Mnogi so izgubili vero in skupaj z njo tudi moralni kompas. Ljudje niso imeli spoštovanja do kakršne koli avtoritete, ki bi morda postavila merila za pravilno in napačno, zato so na vse pričeli gledati kot na relativno.

Nove družbene norme

Po drugi svetovni vojni so bile objavljene študije o spolnem vedenju ljudi. Neka takšna študija, opravljena v Združenih državah v 1940-ih letih, je bila Kinseyjevo poročilo, ki je obsegalo več kot 800 strani. Posledica je bila, da so ljudje pričeli odprto govoriti o rečeh, povezanih s spolnostjo, kar prej ni bilo tako v navadi. Čeprav se je kasneje izkazalo, da so statistični podatki iz tega poročila glede razširjenosti homoseksualnosti in drugega odklonskega spolnega vedenja pretirani, je študija pokazala na znaten moralni propad v povojnih letih.

Nekaj časa so si prizadevali ohraniti podobo spodobnosti. Denimo po radiu, televiziji in v filmih so cenzurirali nemoralne vsebine. Vendar to ni dolgo trajalo. William Bennett, nekdanji ameriški sekretar za izobraževanje, je pojasnil: »Toda v 1960-ih letih je Amerika pričela hitro in vztrajno drseti v tako imenovano decivilizacijo.« In to se je kazalo v številnih drugih državah. Zakaj so v 1960-ih letih moralna merila pričela še hitreje razpadati?

V tem desetletju sta se skoraj sočasno pojavila gibanje za osvoboditev žensk in seksualna revolucija z njeno tako imenovano novo moralo. Poleg tega so razvili učinkovite kontracepcijske tablete. Ko je v spolnosti bilo mogoče uživati brez strahu pred zanositvijo, je nekaj običajnega postala »svobodna ljubezen« oziroma »spolni odnosi brez kakršnih koli obveznosti«.

V istem času so časopisi, filmi in televizija znižali svoja moralna merila. Kasneje je Zbigniew Brzezinski, nekdanji vodja ameriškega sveta za nacionalno varnost, glede vrednot, predstavljenih po televiziji, dejal: »Odkrito povzdigujejo zadovoljevanje lastnih želja, kot nekaj normalnega prikazujejo intenzivno nasilje in brutalnost [ter] spodbujajo k menjavanju spolnih partnerjev.«

Že v 1970-ih letih so postali priljubljeni videorekorderji. Ljudje so lahko v zasebnosti svojega doma gledali nemoralno, spolno nazorno gradivo, kakršnega v kinematografih zaradi drugih ne bi nikoli gledali. Bolj nedavno je po vsem svetu zaradi interneta postala vsakomur, ki ima računalnik, dosegljiva kar najbolj nagnusna pornografija.

Posledice so v marsičem zastrašujoče. Nedavno tega je neki ameriški paznik dejal: »Pred desetimi leti sem se lahko z otroki ulice, ki so prišli v zapor, pogovarjal o tem, kaj je pravilno in kaj napačno. Toda tistim, ki prihajajo sedaj, se niti sanja ne, o čem govorim.«

Kje iskati vodstvo?

Moralnega vodstva ne moremo iskati v cerkvah sveta. Namesto da bi podpirale pravična načela, kot so jih podpirali Jezus in njegovi sledilci iz prvega stoletja, so raje postale del tega sveta in prispevajo k zlu. Neki pisec je vprašal: »Se je že kdaj bíla kakšna vojna, v kateri ne bi vsaka od strani trdila, da je Bog na njeni strani?« Kar se tiče podpiranja Božjih moralnih meril, je pred leti neki duhovnik iz New Yorka dejal: »Cerkev je edina organizacija na svetu, ki za vstop zahteva manj, kot se zahteva za vstop v avtobus.«

Jasno je, da drastičen propad moralnih meril tega sveta kliče po tem, da se nekaj naredi. Toda kaj? Kakšna sprememba je potrebna? Kdo jo lahko naredi in kako bo prišlo do nje?

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Pobijanje v prvi svetovni vojni [1914–1918] je povsem razvrednotilo človeško življenje.«

[Slika na strani 6]

KREPOSTNOST V PRIMERJAVI Z VREDNOTAMI

Nekdaj je bilo jasno, kaj je krepostno. Ali je bil človek pošten, zvestovdan, moralno čist in spoštovanja vreden ali pa ni bil. Sedaj se namesto o »krepostnosti« govori o »vrednotah«. Vendar v tem obstaja težava, kot opaža zgodovinarka Gertrude Himmelfarb v svoji knjigi The De-Moralization of Society (Demoralizacija družbe): »Za krepostnost človek ne more reči tistega, kar lahko reče za vrednote, ne more namreč reči tega, [. . .] da si vsak lahko izbere, kaj je zanj krepostno.«

Pravi, da med vrednote lahko spadajo »prepričanja, mnenja, stališča, občutki, navade, norme, prioritete, predsodki, celo ekscentričnosti – kar koli pač posameznik, skupina ali družba vrednoti, in to kadar koli in iz katerega koli razloga«. V današnji liberalni družbi se ljudje čutijo upravičene izbirati svoje lastne vrednote, podobno kakor izbirajo živila v supermarketu. Toda kaj se v takem primeru zgodi s pravo krepostnostjo in moralnostjo?

[Slika na straneh 6, 7]

Nizkotna zabava je vse lažje dostopna