Dajati cesarju, ,kar mu gre‘

Jezus je priskrbel pravilo, ki je določalo, kako naj se kristjan vede do rimske države, pa tudi do katere koli druge vlade, s tem, da je izjavil: »Dajte [. . .] cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Matevž 22:21) Ta nasvet Jezusovim sledilcem je bil v ostrem nasprotju s stališčem mnogih nacionalističnih Judov, ki so zavračali rimsko nadvlado in spodbijali zakonitost plačevanja davkov tuji sili.

Pavel je kristjanom, ki so živeli v Rimu, kasneje zapovedal: »Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo iz strahu pred kaznijo, marveč tudi zaradi vesti. Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjavajo [vladne ,višje oblasti‘], božji izvrševalci. Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina.« (Rimljanom 13:5–7, EI) Dasi kristjani niso bili del sveta, so bili dolžni biti pošteni državljani, davkoplačevalci, ki Državi plačujejo opravljene storitve. (Janez 17:16)

Toda ali Jezusove besede merijo samo na plačevanje davkov? Jezus ni točno definiral, kaj je cesarjevega in kaj Božjega, zato naletimo tudi na mejne primere, o katerih moramo odločati glede na okoliščine ali skladno z našim razumevanjem celotne Biblije. Drugače povedano, o tem, kaj kristjan lahko dá cesarju, včasih odloča tudi kristjanova vest – taka, ki so jo prosvetlila biblijska načela.

Pazljivo ravnotežje med dvema tekmujočima zahtevama

Mnogi radi pozabljajo, da je Jezus, potem ko je rekel, naj bi dali cesarju, kar je cesarjevega, še dodal: »In [dajte] Bogu, kar je Božjega.« Apostol Peter je pokazal, kaj ima za kristjane prednost. Svetoval je, naj se podrejamo »kralju« ali imperatorju in njegovim »poglavarjem«, ter takoj za tem zapisal: »Bodite sproščeni [kot svobodni, NW], vendar ne tako, da bi vaša sproščenost [svoboda, NW] prikrivala hudobijo, ampak kot ljudje, ki so predani Bogu. Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, kralja spoštujte!« (1. Petrov 2:16, 17, EI) Apostol je pokazal, da so kristjani Božji sužnji, ne sužnji kakega človeškega vladarja. Državinim predstavnikom bi resda morali dajati primerno čast in spoštovanje, vendar to delajo v Božjem strahu. Božji zakoni so najvišji.

Peter leta pred tem ni pustil nikakršnega dvoma glede vzvišenosti Božjega zakona nad človeškim. Judovski sanhedrin je bil izvršilni organ, kateremu so Rimljani priznali tako civilno kot versko oblast. Ko je Jezusovim sledilcem ukazal, naj nehajo učiti v Kristusovem imenu, so Peter in drugi apostoli sicer spoštljivo, toda odločno ugovarjali: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:29) Jasno je, da so zgodnji kristjani morali ohraniti pazljivo ravnotežje med poslušnostjo Bogu in primerno podrejenostjo človeškim oblastem. Tertulijan je zgodaj v tretjem stoletju n. š. to takole izrazil: »Če je vse cesarjevo, kaj potem še ostane Bogu?«

Bog in cesar

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (LUKEŽ 20:25)

1. a) Kakšen je Jehovov vzvišen položaj? b) Kaj dolgujemo Jehovu, česar nikoli ne moremo dati cesarju?

KO JE Jezus Kristus dal to napotilo, ni nikakor v mislih dvomil, da imajo Božje zahteve za Njegove služabnike prednost pred čemer koli, kar bi morda od njih terjal cesar oziroma Država. Jezus je bolje od kogar koli doumeval resničnost psalmistove molitve k Jehovu: »Kraljestvo tvoje je vseh vekov kraljestvo in gospostvo [suverenost]a tvoje od roda do roda.« (Psalm 145:13) Jezus je, ko mu je Hudič ponujal oblast nad vsemi kraljestvi obljudene zemlje, odgovoril: »Pisano je: ,Gospoda [Jehova, NW], Boga svojega, moli [časti, NW] in njemu samemu služi‘.« (Lukež 4:5–8) Čaščenje nikoli ne more pripasti »cesarju«, pa naj bo cesar rimski imperator, kak drug človeški vladar ali sama Država.

2. a) Kakšen je Satanov položaj glede na ta svet? b) S čigavim dovoljenjem Satan zaseda ta položaj?

² Jezus ni zanikal, da svetovna kraljestva pripadajo Satanu. Kasneje je Satana imenoval »vladar tega sveta« (EI). (Janez 12:31; 16:11) Proti koncu prvega stoletja n. š. je apostol Janez zapisal: »Vemo, da smo iz Boga, in ves svet leži v Hudobnem.« (1. Janezov 5:19) To ne pomeni, da se je Jehova odrekel svoji suverenosti nad zemljo. Ne pozabite, da je Satan, ko je Jezusu ponujal vladarstvo nad političnimi kraljestvi, izjavil: »Tebi dam vso to oblast [. . .], kajti meni je izročena.« (Lukež 4:6) Satan lahko izvaja oblast nad svetovnimi kraljestvi samo zato, ker to dopušča Bog.

3. a) Kakšen položaj imajo pred Jehovom državne vlade? b) Kako lahko pojasnimo, da pokornost vladam tega sveta še ne pomeni pokornosti Satanu, bogu tega sveta?

³ Podobno tudi Država lahko izvaja oblast samo zato, ker Bog, Suvereni vladar, to dopušča. (Janez 19:11) Torej bi za »oblasti, katere so,« lahko rekli, da jih »je v njihovi soodnosnosti razpostavil Bog« (NW). Njihova oblast je v primerjavi z Jehovovo vrhovno suvereno oblastjo daleč manj pomembna. Toda te oblasti so »Božja služabnica«, ,Božji izvrševalci‘ (EI), kar pomeni, da opravljajo potrebne storitve, skrbijo za zakonitost in red ter kaznujejo hudodelce. (Rimljanom 13:1, 4, 6) Zato kristjani morajo razumeti, da čeprav je Satan nevidni vladar tega sveta ali sistema, se mu, ko doumejo svojo relativno pokornost Državi, ne pokoravajo. Ubogajo pa Boga. V tem, 1996. letu je politična Država še vedno del ,Božje ureditve‘ (NW), začasne ureditve, ki ji Jehova dovoljuje obstajati; Jehovovi zemeljski služabniki bi jo kot tako tudi morali priznavati. (Rimljanom 13:2)

Starodavni Jehovovi služabniki in Država

4. Zakaj je Jehova Jožefu dovolil, da je postal tako pomemben v egiptovski vladi?

⁴ V predkrščanski dobi je Jehova nekaterim svojim služabnikom dovolil, da so zasedli zelo pomembne položaje v državnih vladah. V 18. stoletju pr. n. š. je na primer Jožef postal egiptovski ministrski predsednik, po položaju takoj za vladajočim faraonom. (1. Mojzesova 41:39–​43) Kasnejši dogodki so pričali, da je Jehova stvari spretno vodil tako, da bi Jožef lahko bil sredstvo za ohranitev ,Abrahamovega semena‘, njegovih potomcev, s čimer je uresničeval svoje namene. Vsekakor pa je treba imeti v mislih, da so Jožefa prodali v sužnost v Egipt in da je živel v času, ko Božji služabniki še niso imeli ne mojzesovske postave ne ,Kristusove postave‘ (EI). (1. Mojzesova 15:5–7; 50:19–​21; Galatom 6:2)

5. Zakaj je bilo judovskim pregnancem zapovedano, naj ,iščejo miru‘ v Babilonu?

⁵ Stoletja pozneje je Jehova navdihnil zvestega preroka Jeremija, da je judovskim pregnancem povedal, naj se v pregnanstvu v Babilonu podrejajo vladarjem in tudi molijo za mir tega mesta. V pismu jim je napisal: »Tako pravi Jehova nad vojskami, izraelski Bog, vsem pregnancem, [. . .] Iščite miru tistemu mestu, kamor sem vas pregnal, in molite zanj k Jehovu; ker v njegovem miru bo mirú tudi za vas.« (Jeremija 29:4, 7, NW) Jehovovo ljudstvo je vedno imelo razlog, da je ,iskalo mirú‘ zase in za državo, v kateri živi, da bi lahko svobodno častilo Jehova. (1. Petrov 3:11)

6. V katerih pogledih so Daniel in njegovi trije tovariši zavrnili, da bi glede Jehovove Postave naredili kompromis, čeprav so imeli v vladi visoke položaje?

⁶ Med babilonskim pregnanstvom so se Daniel in drugi trije zvesti Judje, ujetniki in sužnji v Babilonu, podredili državnemu strokovnemu spopolnjevanju in postali visoki državni uradniki v Babiloniji. (Daniel 1:3–7; 2:48, 49) Vendar so se tudi med tem izpopolnjevanjem čvrsto držali predpisane hrane, zaradi katere bi lahko prekršili Postavo, ki jim jo je po Mojzesu dal Bog Jehova. Zato so bili blagoslovljeni. (Daniel 1:8–​17) Ko je kralj Nebukadnezar postavil državno podobo, so Danielove tri hebrejske tovariše očitno prisilili, da so bili s svojimi državnimi souradniki navzoči pri obredu. Vendar so zavrnili, da bi ,padli in častili‘ (NW) državni kip. Jehova je ponovno nagradil njihovo značajnost. (Daniel 3:1–6, 13–​28) Podobno tudi danes Jehovove priče spoštujejo zastavo države, v kateri živijo, vendar pa ne bodo storili ničesar, s čimer bi to zastavo počastili. (2. Mojzesova 20:4, 5; 1. Janezov 5:21)

7. a) Kakšno odlično stališče je imel Daniel, čeprav je imel visok položaj v babilonski vladni strukturi? b) Do kakšnih sprememb je prišlo v krščanski dobi?

⁷ Po padcu novobabilonske dinastije so Danielu pod novim medo-perzijskim režimom, ki je v Babilonu le-to zamenjal, dali visok vladni položaj. (Daniel 5:30, 31; 6:1–3) Toda Daniel ni dopustil, da bi zaradi tega, ker je zasedel tak položaj, kompromitiral svojo značajnost. Kadar je državni zakon zahteval, da mora namesto Jehova častiti kralja Darija, je to zavrnil. Zato so ga vrgli levom, vendar ga je Jehova rešil. (Daniel 6:4–​24) Seveda se je to dogajalo v predkrščanski dobi. Ko je bila ustanovljena krščanska občina, so Božji služabniki prišli pod ,Kristusovo postavo‘. Na mnogo reči, ki jih je judovski sistem dopuščal, je bilo treba gledati drugače; pač skladno s tem, kako je tedaj Jehova ravnal s svojim ljudstvom. (1. Korinčanom 9:21; Matevž 5:31, 32; 19:3–9)

Kako je Jezus gledal na Državo

8. Kateri pripetljaj kaže Jezusovo odločenost, da se ne bo vmešaval v politiko?

⁸ Ko je bil Jezus Kristus na zemlji, je postavil višje norme za svoje sledilce, in je zavrnil vsakršno vmešavanje v politiko ali vojaške zadeve. Potem ko je čudežno nahranil nekaj tisoč ljudi z nekoliko hlebi kruha in dvema majhnima ribama, so ga judovski možje hoteli zgrabiti in postaviti za političnega kralja. Vendar se jim je Jezus izmuznil in se hitro umaknil v gore. (Janez 6:5–​15) The New International Commentary on the New Testament glede tega pripetljaja pravi: »Med Judi je v tem obdobju vladalo silovito nacionalistično hrepenenje, in brez dvoma so mnogi izmed teh, ki so videli čudež, menili, da so našli od boga pooblaščenega voditelja, ki je bil ravno pravšnji, da jih povede proti Rimljanom. Zato so bili odločeni, da ga postavijo za kralja.« Ta publikacija še pristavlja, da je Jezus »odločno zavrnil« to ponudbo za politično voditeljstvo. Kristus ni podpiral nikakršne judovske vstaje proti rimskemu nadvladju. Je pa vsekakor napovedal, kakšen bo izid upora po njegovi smrti – nepopisno gorjé za prebivalce Jeruzalema in njegovo uničenje. (Lukež 21:20–24)

9. a) Kako je Jezus opisal odnos svojega Kraljestva do sveta? b) Katere smernice je Jezus dal svojim sledilcem glede tega, kako naj se vedejo do vlad tega sveta?

⁹ Jezus je tik pred smrtjo posebnemu zastopniku rimskega imperija v Judeji povedal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa kraljestvo moje ni odtod.« (Janez 18:36) Kristusovi učenci bodo posnemali njegov zgled, vse dokler njegovo Kraljestvo ne bo odpravilo vladanja političnih vlad. Postavljene oblasti ubogajo, vendar se ne vmešavajo v njihove politične podvige. (Daniel 2:44; Matevž 4:8–​10) Jezus je svojim sledilcem dal smernice, pri čemer je izjavil: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Matevž 22:21) Še pred tem je v govoru na gori dejal: »Če te kdo[, ki je pooblaščen, NW] sili miljo daleč, pojdi ž njim dve.« (Matevž 5:41) Jezus je v tem govoru med drugim pojasnil tudi načelo voljnega podrejanja zakonitim zahtevam bodisi v medčloveških odnosih bodisi v vladnih terjatvah, ki so v sozvočju z Božjim zakonom. (Lukež 6:27–​31; Janez 17:14, 15)

Kristjani in cesar

10. Kakšno stališče, skladno s čisto vestjo, so imeli zgodnji kristjani do cesarja, glede na navedbe nekega zgodovinarja?

¹⁰ Te kratke smernice naj bi uravnavale odnos med kristjani in Državo. Zgodovinar E. W. Barnes je v svoji knjigi The Rise of Christianity zapisal: »Kadar koli je kristjan, v prihajajočih stoletjih, dvomil o tem, kakšno dolžnost ima do Države, se je obrnil na Kristusov avtoritativni nauk. Plačeval je davke: odmera davka je bila morda velika – davki so pred padcem zahodnega imperija postali neznosni – toda kristjan jih je vztrajno plačeval. Prav tako je sprejel vse druge državne obveznosti, če od njega niso zahtevali, da odstopi cesarju tisto, kar je pripadalo Bogu.«

11. Kakšen je bil Pavlov nasvet kristjanom glede tega, kako naj se vedejo do svetnih vladarjev?

¹¹ Soglasno s tem je apostol Pavel malo čez dvajset let po Kristusovi smrti rimskim kristjanom rekel: »Slednji človek bodi pokoren višjim oblastim.« (Rimljanom 13:1) Okrog deset let kasneje, tik preden je bil drugič zaprt in nato usmrčen v Rimu, pa je napisal Titu: »Spominjaj jih [kretske kristjane], da naj se pokoravajo poglavarstvom in oblastem, naj bodo poslušni, pripravljeni za vsako dobro delo; o nikomer naj grdo ne govore, naj ne bodo prepirljivi, ampak odjenljivi, kažejo naj sleherno krotkost proti vsem ljudem.« (Titu 3:1, 2)

Napredujoče razumevanje ,višjih oblasti‘

12. a) Kakšno je bilo za Charlesa Tazea Russlla pravilno kristjanovo gledišče do vladnih oblasti? b) Katera različna mnenja so glede služenja v oboroženih silah med prvo svetovno vojno imeli maziljeni kristjani?

¹² Charles Taze Russell je že leta 1886 v knjigi The Plan of the Ages zapisal: »Niti Jezus niti apostoli se nikakor niso vpletali v zadeve zemeljskih vladarjev. [. . .] Cerkev so učili, naj uboga zakone in spoštuje vse oblastnike zaradi njihovega položaja, [. . .] naj plačuje odmerjene davke, naj se ne upira kateremu koli veljavnemu zakonu (Rim. 13:1–7; Mat. 22:21), razen kadar je kateri v nasprotju z Božjimi zakoni. (Dej. 4:19; 5:29) Jezus in apostoli ter zgodnja cerkev so spoštovali zakone, čeprav so bili ločeni od vlad tega sveta in v njih niso bili udeleženi.« Ta knjiga pravilno razpoznava ,višje sile‘ ali ,višje oblasti‘, ki jih je omenil apostol Pavel kot človeške vladne oblasti. (Rimljanom 13:1, King James Version) Leta 1904 je v knjigi The New Creation pisalo, da bi pravi kristjani »morali biti med tistimi današnjimi ljudmi, ki najbolj spoštujejo zakone – ne agitatorji, ne prepirljivci, ne nezadovoljneži«. Nekateri so pomen teh besed razumeli tako, kakor da se je treba popolnoma podrejati obstoječim oblastem, celo do te mere, da bi morali med prvo svetovno vojno sprejeti služenje v oboroženih silah. Drugi pa so v nasprotju s tem nanjo gledali skladno z Jezusovo izjavo: »Vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matevž 26:52) Očitno je bilo jasnejše razumevanje krščanskega podrejanja še kako potrebno.

13. Do kakšne spremembe v razumevanju identitete višjih sil je prišlo leta 1929 in kakšno korist je to imelo?

¹³ Leta 1929, ko so zakoni različnih vlad začeli prepovedovati to, kar terja Bog, ali zahtevati to, kar prepovedujejo Božji zakoni, so menili, da te višje sile morata biti Bog Jehova in Jezus Kristus.b Tako razumevanje so imeli Jehovovi služabniki v kritičnem obdobju pred drugo svetovno vojno in med njo, pa vse do hladne vojne (in med njo) z njenim ravnotežjem strahu in vojaško pripravljenostjo. Če se ozremo v preteklost, je treba povedati, da je ta pogled na stvari, ki je poudarjal nadvlado Jehova in njegovega Kristusa, pomagal Božjemu ljudstvu ohraniti brezkompromisno nevtralno stališče skozi vse to težko obdobje.

Relativna podrejenost

14. Kako je 1962. ojačana luč razsvetlila List Rimljanom 13:1, 2 ter sorodne svetopisemske stavke?

¹⁴ Leta 1961 je bil dokončan New World Translation of the Holy Scriptures. Njegova priprava je terjala izčrpno preučevanje jezika svetopisemskega besedila. Natančen prevod besed, ki jih ne najdemo samo v 13. poglavju Lista Rimljanom, temveč tudi v odlomkih, kot so List Titu 3:1, 2 in Prvi Petrov list 2:13, 17, pričuje, da se termin ,višje oblasti‘ ne nanaša na Najvišjo avtoriteto, Jehova, in na njegovega Sina Jezusa, marveč na človeške vladne oblasti. Pozno leta 1962 so v Stražnem stolpu izšli članki, ki so točno pojasnili 13. poglavje Lista Rimljanom in tudi priskrbeli jasnejšo sliko od tiste iz časa C. T. Russlla. Ti članki so opozorili na to, da kristjanova pokornost oblastem ne more biti popolna, temveč relativna; taka, da Božji služabniki ne pridejo v neskladje z Božjimi zakoni. Nadaljnji članki v Stražnem stolpu so to še posebej poudarili.c

15., 16. a) H kateremu bolj uravnoteženemu gledišču je pripeljalo novo razumevanje 13. poglavja Lista Rimljanom? b) Na katera vprašanja je treba še odgovoriti?

¹⁵ Ta ključ do pravilnega razumevanja 13. poglavja Lista Rimljanom je Jehovovemu ljudstvu omogočil uravnotežiti primerno spoštovanje političnih oblasti z brezkompromisnim stališčem glede bistvenih svetopisemskih načel. (Psalm 97:11; Jeremija 3:15) Tako so lahko pravilno gledali na svoj odnos z Bogom in to, kako se vesti do Države. Zagotovljeno jim je bilo, da s tem, ko dajejo cesarju, kar je cesarjevega, nič manj ne dajejo Bogu, kar je Božjega.

¹⁶ Kaj je pravzaprav to, kar je cesarjevega? Kaj lahko Država zakonito zahteva od kristjanov? Ti vprašanji bomo obravnavali v naslednjem članku.

Dajte cesarju, kar je cesarjevega

»Dajte torej vsakemu, kar ste dolžni.« (RIMLJANOM 13:7)

1., 2. a) Kako bi morali kristjani, glede na Jezusove besede, uravnovešati svoje obveznosti do Boga in cesarja? b) Kaj je prva skrb Jehovovih prič?

PO JEZUSOVIH besedah obstaja to, kar je Božjega, in to, kar je cesarjevega oziroma Državinega. Jezus je dejal: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« S temi nekaj besedami je osupnil sovražnike in jedrnato povzel uravnovešeno držo, ki jo pri našem odnosu z Bogom in vedenju do Države moramo imeti. Nič čudnega torej ni, da so se mu poslušalci ,silno čudili‘! (Marko 12:17)

² Seveda je prva skrb Jehovovih služabnikov to, da dajejo Bogu, kar je Božjega. (Psalm 116:12–​14) Ob tem, ko tako delajo, pa ne pozabljajo Jezusovih besed, da morajo nekaj dajati tudi cesarju. Njihova biblijsko šolana vest zahteva, da v molitvi pretehtajo, koliko tega, kar terja cesar, lahko dajo. (Rimljanom 13:7) Mnogi pravniki v tem sodobnem času spoznavajo, da ima vlada omejen vpliv ter da so ljudje in vlade vsepovsod vezani na naravno pravo.

3., 4. Kakšna zanimiva pojasnila so bila dana o naravnem in razodetnem pravu ter človeških zakonih?

³ Apostol Pavel se je skliceval na to naravno pravo oziroma postavo, ko je pisal o ljudeh iz sveta: »Kar more biti znano o Bogu, je v njih vesti očitno; Bog jim je to namreč razodel. Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.« Če se bodo ti neverniki nanjo odzvali, bo spodbudila tudi njihovo vest. Zato je Pavel nadalje rekel: ,Kadar namreč pogani, ki nimajo postave, delajo po naravi, kar zahteva postava, ti so, ne imajoč postave, sami sebi postava; saj sami kažejo, da je zahteva postave zapisana v njih srcih, ker jim to izpričuje njih vest.‘ (Rimljanom 1:19, 20; 2:14, 15)

⁴ V osemnajstem stoletju je slavni angleški pravnik William Blackstone zapisal: »To pravo narave [naravno pravo], ki je vrstnik [iste starosti] človeštva in ki ga je dal sam Bog, vsekakor bolj obvezuje kakor katero koli drugo. Obvezujoče je po vsej zemlji, v vseh državah in vedno: noben človeški zakon nima nikakršne veljave, če mu nasprotuje.« Blackstone je šel še dlje in govoril o »razodetnem pravu«, kakor ga najdemo v Bibliji, in pojasnil: »Od teh dveh temeljev, pravo narave in pravo razodetja, so odvisni vsi človeški zakoni; se pravi, noben človeški zakon ne bi smel trpeti [dovoliti], da bi jima nasprotoval.« To je v sozvočju s tem, kar je Jezus rekel o Bogu in cesarju, zapisano pa je v Markovem evangeliju 12:17. Jasno je torej, da Bog na nekaterih področjih omejuje morebitne cesarjeve zahteve do kristjana. Sanhedrin je nekoč zašel ravno na eno tako področje, ko so njegovi člani apostolom prepovedali oznanjevati o Jezusu. Zato so ti pravilno odgovorili: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:28, 29)

»Kar je Božjega«

5., 6. a) Česa kristjani glede rojstva Kraljestva leta 1914 ne bi nikakor smeli pozabiti? b) Kako lahko kristjan dokaže, da je strežnik (duhovnik)?

⁵ Še posebej od leta 1914, ko je Bog Jehova, Vsemogočni, pričel kot kralj vladati po Kristusovem mesijanskem kraljestvu, so kristjani morali imeti trdno v mislih, da niso dajali cesarju, kar je Božjega. (Razodetje 11:15, 17) Božji zakon kakor še nikoli doslej poziva kristjane, naj ,ne bodo od sveta‘. (Janez 17:16) Ker so posvečeni Bogu, svojemu Življenjedajalcu, morajo jasno pokazati, da nič več ne pripadajo samim sebi. (Psalm 100:2, 3) Kakor je napisal Pavel: ,[Jehovovi, NW] smo.‘ (Rimljanom 14:8) Še več, ob krstu je kristjan ordiniran za Božjega strežnika (duhovnika), tako lahko skupaj s Pavlom reče: ,Bog nas je usposobil za služabnike [strežnike, NW].‘a (2. Korinčanom 3:5, 6, EI)

⁶ Poleg tega je apostol Pavel še zapisal: »Hvalim svojo službo [strežbo, NW].« (Rimljanom 11:13) Prav gotovo bi morali mi storiti enako. Ne glede na to, ali smo v strežbi (duhovništvu) udeleženi polnočasno ali delno, imamo stalno v mislih, da nam je to strežbo dodelil sam Jehova. (2. Korinčanom 2:17) Vsak posvečen, krščen kristjan mora biti pripravljen jasno in trdno dokazati, da je res strežnik (duhovnik) dobre novice, kajti nekateri nam to oporekajo. (1. Petrov 3:15) Njegova strežba se mora prav tako odsevati v vedenju. Kristjan bi moral kot Božji strežnik zagovarjati čisto nravnost in skladno z njo tudi ravnati, braniti družinsko enotnost, biti pošten ter spoštovati zakon in red. (Rimljanom 12:17, 18; 1. Tesaloničanom 5:15) Kristjanov odnos z Bogom in njegova od Boga dodeljena strežba sta nekaj najpomembnejšega v njegovem življenju. Tema se ne more odreči zaradi cesarjevega ukaza. Očitno torej je, da ju štejemo med to, »kar je Božjega«.

»Kar je cesarjevega«

7. Na kakšnem glasu so Jehovove priče glede plačevanja davkov?

⁷ Jehovove priče vedo, da morajo biti ,pokorni višjim oblastem‘, državnim vladarjem. (Rimljanom 13:1) Ko torej cesar oziroma Država zakonito od njih kaj terja, jim biblijsko šolana vest dovoljuje, da to izpolnijo. Kristjani so tako na primer med najzglednejšimi davkoplačevalci na zemlji. Nemški časopis Münchner Merkur je o Jehovovih pričah zapisal: »So najbolj pošteni in točni davkoplačevalci v Zvezni republiki.« V Italiji pa je časopis La Stampa opazil: »[Jehovove priče] so najbolj lojalni državljani, kakršne bi si vsak želel imeti: ne utajujejo davkov ali iščejo, kako bi lahko zaradi lastnih koristi obšli neugodne zakone.« Jehovovi služabniki tako ravnajo »zaradi vesti«. (Rimljanom 13:5, 6, EI)

8. Ali smo cesarju dolžni dajati samo denarne davke?

⁸ Ali je to, »kar je cesarjevega«, omejeno le na plačevanje davkov? Ne. Pavel je navedel še drugo, na primer strah in čast. Nemški učenjak Heinrich Meyer je v knjigi Critical and Exegetical Hand-Book to the Gospel of Matthew napisal: »S tem, [kar je cesarjevega] [. . .] ne razumemo samo civilnih davkov, temveč vse, do česar je bil cesar na podlagi zakonitega vladanja upravičen.« Zgodovinar E. W. Barnes je v svojem delu The Rise of Christianity zapisal, da je kristjan plačal davke, če jih je bil dolžen, in je »prav tako sprejel vse druge državne obveznosti, pod pogojem, da od njega niso zahtevali, naj dá cesarju, kar je Božjega«.

9., 10. Kakšne pomisleke bi lahko imel kristjan pri tem, ko daje cesarju, kar mu pripada, vendar katera dejstva naj bi imel v mislih?

⁹ Kaj bi lahko Država zahtevala, ne da bi posegala v to, kar po pravici pripada Bogu? Nekateri menijo, da lahko cesarju upravičeno dajejo denar v obliki davkov, to pa je tudi vse. Nikakor se ne bi dobro počutili, če bi dajali cesarju kar koli, kar bi jim morda jemalo čas, ki bi ga lahko porabili za teokratične dejavnosti. Čeprav je res, da naj bi ,Jehova, Boga svojega, ljubili iz vsega srca, duše, pameti in moči‘, pa Jehova od nas vseeno pričakuje, da določen čas, namesto za sveto službo, porabimo za to. (Marko 12:30; Filipljanom 3:3) Na primer: poročenemu kristjanu se svetuje, naj določen čas posveti svojemu zakonskemu tovarišu. Takšne dejavnosti niso napačne, vendar je apostol Pavel pripomnil, da sodijo k temu, »kar je na svetu«, in ne k temu, »kar je Gospodovega«. (1. Korinčanom 7:32–34; primerjaj 1. Timoteju 5:8.)

¹⁰ Nadalje je Kristus pooblastil svoje sledilce, naj ,dajejo‘ davke, pri tem pa vsekakor gre tudi za čas, ki je posvečen Jehovu – saj je vse naše življenje posvečeno njemu. Če je v državi dohodek povprečno obdavčen s 33 odstotki (v nekaterih državah je ta še višji), to pomeni, da povprečni delavec vsako leto državni blagajni plača svoj štirimesečni zaslužek. Drugače povedano, povprečni delavec bo ob koncu svoje delovne dobe porabil približno 15 let, da bi zaslužil za davke, ki jih zahteva ,cesar‘. Pretehtajte tudi šolanje. V večini držav zakon zahteva, da morajo starši nekaj let svoje otroke obvezno šolati. Število let tega obveznega šolanja se od države do države razlikuje. Večinoma le-to traja precej dolgo. Res je, da tako šolanje ponavadi koristi, vendar o tem, koliko časa svojega življenja bo otrok moral za to porabiti, odloča cesar; krščanski starši pa cesarjevo odločitev spoštujejo.

Vojaška obveznost

11., 12. a) Kaj terja cesar v mnogih državah? b) Kako so zgodnji kristjani gledali na vojaško službo?

¹¹ Naslednja cesarjeva zahteva v nekaterih državah je vojaška obveznost. V dvajsetem stoletju jo je večina držav uvedla med vojno, nekatere pa tudi v miru. V Franciji so ji precej let pravili krvni davek, kar je pomenilo, da je moral vsak mladenič voljno položiti svoje življenje na oltar domovine. Ali lahko to s čisto vestjo naredijo tudi tisti, ki so posvečeni Jehovu? Kako so na to gledali kristjani v prvem stoletju?

¹² Čeprav so si zgodnji kristjani prizadevali biti dobri državljani, jim je njihova vera preprečevala, da bi vzeli življenje drugemu ali pa da bi svoje žrtvovali za Državo. The Encyclopedia of Religion navaja: »Zgodnji cerkveni očetje, vštevši Tertulijana in Origena, so potrdili, da kristjani niso hoteli vzeti človeškega življenja; zaradi tega načela niso služili v rimski vojski.« C. J. Cadoux je v knjigi The Early Church and the World navedel: »Vsaj do vladanja Marka Avrelija [161–180 n. š.] noben kristjan po krstu ni postal vojak.«

13. Zakaj večina v tako imenovanem krščanstvu ne gleda na vojaško službo tako, kakor so nanjo gledali zgodnji kristjani?

¹³ Zakaj dandanes člani cerkva tako imenovanega krščanstva na to ne gledajo enako? Zaradi korenite spremembe, do katere je prišlo v četrtem stoletju. Katoliško delo A History of the Christian Councils pojasnjuje: »Mnogi kristjani so [. . .] pod poganskimi imperatorji imeli glede vojaščine verske pomisleke in nikakor niso sprejeli orožja, ali pa so dezertirali. Sinoda [arlska, ki je potekala 314. n. š.] je, ko je obravnavala spremembe, ki jih je predlagal Konstantin, razglasila obvezo, da morajo kristjani služiti v vojni, [. . .] ker Cerkev živi v miru (in pace) pod knezom, ki je do kristjanov prijateljski.« Zaradi te opustitve Jezusovih naukov duhovščina krščanstva od takrat pa vse do danes spodbuja svojo čredo, naj služi v nacionalnih armadah, čeprav nekateri posamezniki zaradi ugovora vesti tega niso storili.

14., 15. a) Na podlagi česa kristjani v nekaterih državah zahtevajo oprostitev od vojaške službe? b) Katera svetopisemska načela bodo kristjanu v državi, v kateri oprostitev ni mogoča, pomagala, da se pravilno odloči glede vojaške službe?

¹⁴ Ali so danes kristjani dolžni v tem posnemati večino? Ne. Če posvečen, krščen kristjan živi v državi, v kateri so duhovniki (strežniki) oproščeni vojaške službe, lahko to možnost izkoristi, ker v resnici je duhovnik. (2. Timoteju 4:5) Številne države, vštevši Združene države in Avstralijo, zagotavljajo takšno oprostitev tudi med vojno. V mnogih državah, ki imajo vojaško obveznost, Jehovovim pričam, duhovnikom, v miru zagotavljajo oprostitev. Zato lahko še naprej pomagajo ljudem, tako da opravljajo svojo javno službo.

¹⁵ Kaj pa, če kristjan živi v državi, v kateri takšna oprostitev ni zagotovljena? Potem se bo moral sam odločiti, pri čemer se bo ravnal po svoji biblijsko šolani vesti. (Galatom 6:5) Čeprav bo upošteval cesarjevo oblast, bo skrbno pretehtal, kaj dolguje Jehovu. (Psalm 36:9; 116:12–​14; Dejanja 17:28) Kristjan bo vedno imel v mislih, da je znamenje pravega krščanstva ljubezen do vseh sovernikov, tudi tistih, ki živijo v drugih državah, ali tistih, ki so pripadniki drugih plemen. (Janez 13:34, 35; 1. Petrov 2:17) Nadalje ne bo pozabil svetopisemskih načel, ki jih na primer najdemo v Izaiju 2:2–4; Matevževem evangeliju 26:52; Listu Rimljanom 12:18; 14:19; Drugem listu Korinčanom 10:4 in Listu Hebrejcem 12:14.

Civilna služba

16. Kakšno nevojaško službo terja cesar v nekaterih državah od tistih, ki zavračajo vojaško službo?

¹⁶ So pa tudi države, v katerih Država, čeprav ne dopušča oprostitve za duhovnike, vendarle priznava nekaterim možnost, da ugovarjajo glede vojaške službe. Mnoge teh držav imajo za take posameznike, ki se sklicujejo na vest, urejeno tako, da jih ne silijo služiti vojaškega roka. V nekaterih državah štejejo zahtevano civilno službo, kot je na primer družbeno koristno delo, za nevojaško državno službo. Ali bi lahko posvečen kristjan opravljal takšno službo? Spet se bo o tem moral odločiti sam na podlagi biblijsko šolane vesti.

17. Ali imamo kakšen biblijski precedens za nevojaško civilno službo?

¹⁷ Videti je, da je obvezna služba obstajala tudi v biblijskih časih. Neka zgodovinska knjiga pravi: »Poleg davkov in pristojbin, ki so jih morali plačevati prebivalci Judeje, so poznali tudi tlako [neplačano delo, ki so ga zahtevale državne oblasti]. To je bila staroveška ustanova na Bližnjem vzhodu, ki so jo ohranile tudi helenistične in rimske oblasti. [. . .] Tudi Nova zaveza navaja primere tlake v Judeji, s čimer kaže, kako razširjena je bila. V soglasju s to navado so vojaki prisilili Simona iz Cirene, da je nosil Jezusov križ [mučilni kol] (Matevž 5:41; 27:32; Marko 15:21; Lukež 23:26).«

18. Pri katerih nevojaških, nereligioznih javnih delih Jehovove priče pogosto sodelujejo?

¹⁸ Podobno tudi danes Država ali krajevne oblasti od državljanov v nekaterih državah zahtevajo, da sodelujejo pri različnih javnih delih. Včasih gre za posebno delo, na primer kopanje vodnjakov ali gradnjo cest, včasih pa za redno, denimo tedensko vzdrževanje cest, šol ali bolnišnic. Kjer se taka civilna služba opravlja v dobro vse družbene skupnosti in ni povezana s krivo vero ali kako drugače sporna za vest Jehovovih prič, ti to službo izpolnijo. (1. Petrov 2:13–​15) To pa se ponavadi izkaže kot odlična priložnost za pričevanje in včasih utiša tiste, ki Priče lažno obtožujejo, da nastopajo proti vladi. (Primerjaj Matevž 10:18.)

19. Kako se bo kristjan lotil zadeve, če cesar od njega zahteva, da za določen čas opravlja nevojaško državno službo?

¹⁹ Kaj pa, če Država od kristjana zahteva, da za določen čas opravlja neko civilno službo, ki je del državne službe pod civilno upravo? Ponovno se bo kristjan o tem moral sam odločiti na podlagi svoje poučene vesti. ,Vsi se postavimo pred sodni Božji stol.‘ (Rimljanom 14:10) Kristjani, ki se srečajo s cesarjevo zahtevo, bi morali v molitvi preučiti zadevo in o njej dobro razmisliti.b Morda bi bilo modro o tem pogovoriti se z zrelimi kristjani v občini. Po tem pa se morajo sami odločiti. (Pregovori 2:1–5; Filipljanom 4:5)

20. Katera vprašanja in svetopisemska načela kristjanu pomagajo presoditi nevojaško državno civilno službo?

²⁰ Kadar se kristjani lotijo takšnega raziskovanja, bodo upoštevali številna biblijska načela. Pavel je dejal, da moramo biti ,vladarjem in oblastnikom poslušni in pripravljeni za vsako dobro delo, krotki [razumni, NW] in čimbolj prijazni do vseh ljudi‘. (Titu 3:1, 2, EI) Hkrati bi bilo tudi dobro, da bi kristjani preiskali predlagano civilno delo. Če ga sprejmejo, ali bodo lahko ostali krščansko nevtralni? (Miha 4:3, 5; Janez 17:16) Ali se bodo zaradi njega morda vpletli v kako krivoverstvo? (Razodetje 18:4, 20, 21) Ali jim bo opravljanje tega dela preprečilo izpolnjevanje krščanskih odgovornosti ali jih pri tem nerazumno omejevalo? (Matevž 24:14; Hebrejcem 10:24, 25) Po drugi strani pa, ali bodo lahko še naprej duhovno rasli, morda tudi sodelovali v polnočasni strežbi, medtem ko bodo opravljali zahtevano službo? (Hebrejcem 6:11, 12)

21. Kako naj občina gleda na brata, ki pretehtava nevojaško državno civilno službo, ne glede na njegovo končno odločitev?

²¹ Kaj, če kristjan po iskrenih odgovorih na taka vprašanja sklene, da je državna civilna služba »dobro delo«, ki jo, da bi bil oblastem poslušen, lahko opravlja? To je njegova odločitev pred Jehovom. Postavljeni starešine in drugi bi morali povsem spoštovati bratovo vest in ga še naprej imeti za kristjana na dobrem glasu. Če pa kristjan meni, da ne more opravljati te civilne službe, bi tudi tokrat morali spoštovati njegovo mnenje. Tudi ta bo še naprej na dobrem glasu in bi ga morali ljubeče podpirati. (1. Korinčanom 10:29; 2. Korinčanom 1:24; 1. Petrov 3:16)

22. S čim bomo nadaljevali, ne glede na to, kaj nas doleti?

²² Kristjani ne bomo prenehali dajati ,časti, komur smo jo dolžni dati‘. (Rimljanom 13:7) Spoštovali bomo red in skušali iskati miru in biti državljani, ki upoštevajo zakone. (Psalm 34:14) Lahko celo molimo »za kralje in za vse oblastnike« (EI), ko so ti poklicani, da odločajo o zadevah, ki se tičejo našega krščanskega življenja in dela. Ker dajemo cesarju, kar je cesarjevega, upamo, da bomo lahko ,živeli mirno in tiho življenje v vsej bogovdanosti in resnosti‘. (1. Timoteju 2:1, 2, NW) Predvsem pa bomo še naprej oznanjevali dobro novico o Kraljestvu kot edinem upanju za človeštvo, pri tem pa po vesti dajali Bogu, kar je Božjega.