Ali poučujete, kakor je poučeval Jezus

»Množice [so] strmele nad njegovim naukom. Učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki« (MATEVŽ 7:28, 29, EI).

 1. Kdo je hodil za Jezusom, ko je učil v Galileji, in kako je Jezus reagiral?

OKROG Jezusa se je, kamorkoli je šel, vedno zbrala množica. »Jezus je obhodil vso Galilejo. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal blagovest kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in slabosti med ljudmi.« Ko se je razvedelo za njegovo dejavnost, so »za njim [. . .] šle velike množice iz Galileje, Deseteromestja, Jeruzalema, Judeje in krajev onkraj Jórdana«. (Matevž 4:23, 25, EI) Ko jih je videl, »se mu zasmilijo; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Ko jih je učil, so lahko občutili, da se mu smilijo in da je pozoren; to pa je na njihove rane delovalo kakor pomirjevalno mazilo in jih je pritegnilo k njemu. (Matevž 9:35, 36)

 2. Kaj je poleg Jezusovih čudežev še pritegovalo velike množice?

² Kako čudežno je ozdravljal Jezus — gobavci so bili čisti, gluhi so slišali, slepi videli, invalidi hodili in mrtvi oživeli! Gotovo je veličastno izkazovanje Jehovove moči, ki je delovala po Jezusu, pritegnila tako veliko množico ljudi! Toda čudeži niso bili edino, kar je pritegovalo k njemu; množice so prihajale tudi zaradi duhovnega ozdravljanja, ki so ga bili deležni ob Jezusovem učenju. Upoštevati gre, kako so denimo reagirali, zatem ko so slišali njegovo znamenito Pridigo na gori: »Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom. Učil jih je kakor tisti, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki« (Matevž 7:28, 29, EI). Rabiji so svoje nauke podprli s citiranjem ustnih izročil prej živečih rabijev. Jezusa je za poučevanje usposobil Bog: »Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je Oče rekel« (Janez 12:50).

Njegov pouk je prišel do srca

 3. Kako drugače je Jezus oznanjal oznanilo, da se je razlikovalo od pismarskega in farizejskega?

³ Jezusovo poučevanje se od pismarskega in farizejskega ni razlikovalo samo po vsebini — Božje resnice proti človekovim obremenjujočim ustnim izročilom — temveč tudi po načinu poučevanja. Pismarji in farizeji so bili arogantni in zoprni, ošabno so zahtevali častno naslavljanje, množice so prezirljivo imenovali ,prekleta drhal‘. Jezus pa jih je poučeval ponižno, blago ter prijazno, z njimi je sočustvoval, često jim je popuščal in smilili so se mu. Jezusovo poučevanje ni vsebovalo samo pravšnjih besed, ampak je poučeval iz srca, njegove prijetne besede pa so segle poslušalcem naravnost v srce. Njegovo radostno oznanilo je ljudi privlačilo k njemu in jih spodbujalo, da so ga zgodaj zjutraj prišli poslušat v tempelj, nato pa hodili za njim, kamorkoli je šel in ga z užitkom poslušali. Trumoma so ga hodili poslušat in govorili: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« (Janez 7:46-49; Marko 12:37; Lukež 4:22; 19:48; 21:38)

 4. Kaj je bilo tisto v Jezusovem oznanjevanju, kar je mnoge ljudi še posebej pritegnilo?

⁴ Njegovo pripovedovanje v prispodobah je bil gotovo eden od razlogov, zakaj je njegovo poučevanje pritegovalo ljudi. Jezus je videl, kar so videli tudi drugi, vendar je o stvareh drugače premišljeval. Na polju rastejo lilije, ptice gradijo gnezda, ljudje sejejo pšenico, pastirji prinašajo izgubljena jagnjeta, ženske krpajo stara oblačila, na trgu se igrajo otroci, ribiči vlečejo mreže — za vsakogar običajne stvari — le za Jezusa ne. Povsod, kamorkoli je pogledal, je videl nekaj, s čimer je lahko uprispodobil Boga in Njegovo Kraljestvo ali pa poudaril kaj iz človeške družbe okoli sebe.

 5. O čem so govorile Jezusove prispodobe in zakaj so bile tako učinkovite?

⁵ Jezusove prispodobe so govorile o vsakdanjih stvareh, ki so jih ljudje velikokrat videli. In ko je Jezus s temi domačimi stvarmi povezal resnico, se je ta hitro in globoko vtisnila v misli poslušalcev. Takšne resnice ljudje niso samo slišali; naslikali so si jo v mislih, kasneje pa zlahka spomnili. Jezusove prispodobe so značilne po enostavnosti in niso natrpane z nepomembnimi stvarmi, ki bi lahko zakrile razumetje resnice. Vzemimo na primer prispodobo o prijateljskem Samarijanu. Slikovito vam pokaže, kakšen je dober bližnji (Lukež 10:29-37). Jezus je povedal tudi prispodobo o dveh sinovih; eden je dejal, da bo delal v vinogradu, pa ni, drugi je rekel, da ne bo, in je šel delat. Hitro lahko ugotovite, kaj je bistvo prave poslušnosti — opravljati dodeljeno delo (Matevž 21:28-31). Med Jezusovim razgibanim poučevanjem ni bil nihče zaspan in mu niso misli odtavale; zaposlene so bile s poslušanjem in predstavljanjem.

Jezus je popuščal v prid ljubezni

 6. Kdaj je še posebej koristno biti razumevajoč oziroma popustljiv?

⁶ Mnogokrat, ko Biblija govori o razumevanju, v podčrtnih opombah piše, da to pomeni biti popustljiv. Modrost od Boga je popustljiva, kadar nastanejo olajševalne okoliščine. Morali bi včasih biti razumevajoči ali popustljivi. Starešine bi naj voljno popuščali v prid ljubezni, kadar se zaradi kesanja to zasluži (1. Timoteju 3:3; Jakob 3:17). Jezus je dal čudovite zglede popustljivosti, ker je, kadar je tako zahtevalo sočustvovanje, pri običajnih pravilih naredil izjeme.

 7. V katerih primerih je bil Jezus popustljiv?

⁷ Jezus je nekoč rekel: »Kdorkoli pa me zataji pred ljudmi, zatajim tudi jaz njega pred Očetom svojim, ki je v nebesih.« Vendar Jezus ni zatajil Petra, čeprav je ta njega trikrat. V tem primeru je očitno, da je Jezus upošteval olajševalne okoliščine. (Matevž 10:33; Lukež 22:54-62) Olajševalne okoliščine je upošteval tudi pri nečisti ženski s krvotokom, ki je s tem, da je takšna prišla med ljudi, prekršila mojzesovski zakon. Jezus je celo ni obsojal. Razumel je, da je obupana. (Marko 1:40-42; 5:25-34; glejte tudi Lukež 5:12, 13.) Jezus je apostolom naročil, naj ne pripovedujejo okrog, da je Mesija, vendar se tega sam ni togo držal, saj je Samarijanki pri vodnjaku povedal, da je on ta (Matevž 16:20; Janez 4:25, 26). V vseh teh primerih je bilo zaradi ljubezni, usmiljenja in sočutja primerno biti tako popustljiv (Jakob 2:13).

 8. Kdaj so se pismarji in farizeji prilagajali pravilom in kdaj ne?

⁸ Drugačna pa je bila nepopustljivost pismarjev in farizejev. V svojo korist so kršili sobotno tradicijo, ko so denimo napojili svojega bika. Tudi če jim je bik ali sin padel v vodnjak, so prekršili soboto in ga potegnili ven. Toda do običajnih ljudi niso bili niti malo popustljivi! Sami ‚bremena [zahtev] še s prstom niso genili‘. (Matevž 23:4; Lukež 14:5) Jezusu so bili ljudje pomembnejši od večine pravil; farizejem pa so pravila pomenila več kakor ljudje.

Postati »pokorni zapovedim«

9., 10. Kje sta starša našla Jezusa, ko sta se vrnila v Jeruzalem, in kaj je bilo značilnega v Jezusovem vpraševanju?

⁹ Nekateri se pritožujejo, da je iz Jezusovega otroštva zapisan samo en dogodek. Vendar pa mnogi pozabljajo, kako je ta pomemben. Za nas ga je zapisal Lukež v svojem evangeliju 2:46, 47: »Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. Vsi pa, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori« (EI). Kittlov Theologisches Wörterbuch zum Neuen Testament pokaže, da grška beseda ,vpraševati‘ v tem primeru ne pomeni zgolj fantove radovednosti. Beseda tudi lahko pomeni izpraševanje, na primer pri sodnem zaslišanju, preiskavi, navzkrižnem izpraševanju, pa tudi »zvijačna in premetena vprašanja farizejev in saducejev«, kakršna so omenjena v Markovem evangeliju 10:2 in 12:18-23.

¹⁰ V istem slovarju še piše: »Glede takšne rabe te besede morda nastane vprašanje, ali [. . .] izpraševanje v [Lukeževem evangeliju] 2:46 le ne pomeni samo fantove radovednosti, ampak bolj njegovo uspešno argumentiranje. To drugo je tudi v soglasju s 47. [vrstico].«a Rotherham to 47. vrstico prevede tako, da to prikaže bolj dramatično: »Tedaj so bili vsi, ki so ga poslušali, čisto iz sebe, ker je tako razumel in odgovarjal.« Robertson pa v Word Pictures in the New Testament zapiše, da strmenje pomeni, da so »stali tam čisto iz sebe z izbuljenimi očmi«.

11. Kako sta Jožef in Marija reagirala na videno in slišano in kaj predlaga eden teoloških slovarjev?

¹¹ Ko sta Jezusova starša prišla tjakaj, sta bila »presenečena« (Lukež 2:48, EI). Robertson pravi, da ta grška beseda pomeni »prevzet, kakor od udarca presunjen«. Pove še, da je Jožefa in Marijo tisto, kar sta videla in slišala, »prevzelo«. Pravzaprav je bil Jezus že presenetljiv učitelj. Kittel v svojem delu glede dogodka v templju trdi, da »je Jezus že v deških letih načel s svojimi nasprotniki spor, v katerem so se ti nazadnje predali«.

12. Kaj je značilno za poznejše Jezusove razprave z verskimi voditelji?

¹² Da, Jezusovi nasprotniki so se predali! To se je zgodilo čez leta, ko je Jezus z vprašanji tako porazil farizeje, da »se ga ni upal od tistega dne kdo še kaj vprašati« (Matevž 22:41-46, EI). Enako je glede vprašanja vstajenja utišal saduceje, da ,si ga niso nič več upali vprašati‘ (Lukež 20:27-40). Pismarji niso bili nič bolj uspešni. Potem ko je eden od njih imel razpravo z Jezusom, ,si ga nihče ni upal več vprašati‘ (Marko 12:28-34).

13. Zaradi česa je bil ta dogodek v templju v Jezusovem življenju pomemben in česa naj bi se, kot pokaže, še zavedal?

¹³ Zakaj pa je iz vseh njegovih deških let zapisan edino ta pripetljaj med Jezusom in tempeljskimi učitelji? Ker je to bila prelomnica v Jezusovem življenju. Ko je imel približno dvanajst let, je postal, kot so se Judje izrazili, »sin pokorščine« in se kot takšen moral držati vseh predpisov. Ko je Marija Jezusu potožila, da ju je z Jožefom skrbelo zanj, ji je sinov odgovor povedal, da se najbrž zaveda svojega čudežnega rojstva in svoje mesijanske prihodnosti. To je pokazala njegova odkrita pripomba, da je Bog njegov Oče: »Kaj, da sta me iskala? Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je Očeta mojega?« Poleg tega, da so to prve v Bibliji zapisane Jezusove besede in kot takšne pomembne, kažejo še, da se je zavedal, s kakšnim namenom ga je Jehova poslal na zemljo. Zato je ta dogodek od najpomembnejših. (Lukež 2:48, 49)

Jezus ljubi in razume otroke

14. Kaj bi naj bilo jasno mladim ljudem iz zanimivih misli iz poročila o mladem Jezusu v templju?

¹⁴ Ta zapis bi moral še posebej razveseliti mlade. Kaže, kako marljivo je moral Jezus v dobi odraščanja preučevati. Modrost tega dvanajstletnega »sina pokorščine« je osupnila celo tempeljske učitelje. Vendar je z Jožefom še naprej delal kot tesar, in bil mu je pokoren vse bolj »v milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lukež 2:51, 52).

15. Kako je Jezus zagovarjal mlade, ko je služil na zemlji, in kaj to pomeni za današnje mlade?

¹⁵ Jezus je bil, ko je služil na zemlji, velik zagovornik mladih: »Ko so véliki duhovniki in pismouki videli, kakšne čudeže je storil, in otroke, ki so v templju vzklikali: ,Hozána Davidovemu sinu!‘ so nejevoljni rekli: ,Slišiš, kaj ti govorijo?‘ Jezus pa jim je dejal: ,Seveda! Ali niste nikdar brali: ›Iz ust otrok in dojenčkov si sebi pripravil hvalo‹?‘« (Matevž 21:15, 16; EI; Psalm 8:2). Jezus danes prav tako podpira stotisoče mladih, ki ostajajo neoporečni in slavijo Boga, nekateri delajo tako tudi za ceno življenja!

16. a) Kaj je Jezus naučil svoje apostole s tem, da je mednje postavil otroka? b) V katerem zanj zelo kritičnem času si je Jezus še vedno vzel čas za otroke?

¹⁶ Ko so se apostoli prerekali, kdo je med njimi največji, je Jezus dvanajsterici dejal: » ‚Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.‘ In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: ‚Kdor sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal‘ « (Marko 9:35-37, EI). Poleg tega si je vzel čas za otroke tudi, ko je zadnjikrat potoval v Jeruzalem, strašanski obsodbi in smrti naproti. »Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim; zakaj takih je kraljestvo Božje.« Nato jih ‚jemlje v naročje ter jih, polagajoč nanje roke, blagoslavlja‘ (Marko 10:13-16).

17. Zakaj Jezus ni težko vzpostavil zveze z otroki, in kaj si morajo o njem otroci zapomniti?

¹⁷ Jezus je vedel, kako se otrok počuti v svetu odraslih. Živel je med odraslimi in delal z njimi, izkusil je, kaj pomeni biti podložen odraslim, občutil pa je tudi toplino in varnost, ki so mu jo dali, ker so ga ljubili. Otroci, ta isti Jezus je vaš prijatelj in je umrl za vas, da bi, če boste ubogali njegove zapovedi, večno živeli (Janez 15:13, 14).

18. Kakšne prečudovite misli ne bi smeli pozabiti, še posebej v stresnih in nevarnih časih?

¹⁸ Po Jezusovih zapovedih se ni tako težko ravnati, kot je morda videti. Mladi, On je tukaj in vas je pripravljen podpreti, pa tudi vse druge, kakor beremo v Matevževem evangeliju 11:28-30. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil. Sprejmite moj jarem nase [ali: ‚Vprezite se skupaj z menoj,‘ podčrtna opomba v Reference Bible] in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste spokojnost svojim dušam; kajti moj jarem je znosen in moje breme je lahko« (EI). Zamislite si, služite Jehovu, ob vas pa hodi Jezus in gleda, da je jarem znosen in breme lahko. Za vse nas prav prečudovita misel!

19. Kakšna vprašanja bi si morali kdaj pa kdaj postaviti o Jezusovem načinu poučevanja?

¹⁹ Ali smo, ko smo pregledovali teh nekoliko načinov Jezusovega poučevanja, ugotovili, da učimo, kakor je učil on? Ali nas, ko vidimo bolne ljudi, ali pa koga, ki strada v duhovnem smislu, to spodbudi, da naredimo vse, kar moremo, da bi jim pomagali? Ali druge poučujemo iz Božje Besede ali pa jih kakor farizeji učimo svojih idej? Ali smo pozorni na to, da lahko na osnovi vsakdanjih reči okoli sebe duhovne resnice razjasnimo, predstavimo v jasni podobi in povečamo razumevanje? Ali gledamo, da se kdaj, če so okoliščine takšne, ne držimo togo določenih pravil, ampak s popustljivostjo pokažemo ljubezen in usmiljenje? Kako je z otroki? Ali se zanje enako ljubeznivo zanimamo in smo z njimi usmiljeni, kakor je bil Jezus? Ali spodbujate svoje otroke, naj preučujejo tako, kakor je kot deček preučeval Jezus? Ali ravnate odločno, kakor je Jezus, vendar se, ko se kdo kesa, prijazno odzovete in ga sprejmete, kakor koklja sprejme pod peruti svoja piščeta (Matevž 23:37)?

20. S kakšno razveseljivo mislijo se lahko tolažimo, ko služimo našemu Bogu?

²⁰ Če si prizadevamo, da res kar najboljše poučujemo, kakor je delal Jezus, nas bo gotovo sprejel ‚k sebi v svoj jarem‘ (Matevž 11:28-30).

[Podčrtne opombe]

Ali se spomnite

◻ Zakaj so se množice stekale k Jezusu?

◻ Zakaj je Jezus včasih pri kakšnem pravilu popustil?

◻ Kaj se lahko naučimo iz Jezusovega izpraševanja tempeljskih učiteljev?

◻ Kaj se lahko naučimo iz Jezusovega odnosa do otrok?