»Če torej prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe:

Matevž 5:23

‚Prinesti svoj dar k oltarju‘

Jezus tu živo slika: Judovski častilec je prišel v Jeruzalem na enega letnih praznikov. Ima darilo – verjetno kako žival – da bi ga žrtvoval Jehovu.a Žrtvovanje še zdaleč ni bil nepomemben obred. Knjiga Judaism—Practice and Belief razlaga: »Odbrati rejeno, neomadeževano žrtev, opazovati, kako jo strokovnjaki pregledujejo, z njo hoditi do nekaj metrov oddaljenega gorečega oltarja, jo predati, položiti roki na njeno glavo, priznati nečistost oziroma krivdo ali žival kako drugače posvetiti, prerezati njen vrat ali pa jo samo držati – vse to je zagotavljalo pomembnost tega trenutka ter zbujalo strahospoštovanje. [. . .] Vsakdo, kdor je verjel, da je to službo zapovedal Bog, [. . .] tega ni mogel prestati, ne da bi bil čustveno prizadet.«

Jezusove besede, zapisane v Matevževem evangeliju 5:23, 24 so tako njegove poslušalce prestavile v trenutek, ki je za judovskega častilca poln pomena in strahospoštovanja. Neki biblicist takole opisuje prizor: »Častilec je že vstopil v tempelj; prehodil je njegove vrsteče se dvore – Dvor poganov, Ženski dvor in Moški dvor. Nasproti njih je Duhovniški dvor, v katerega laiki ne smejo. Častilec stoji pri ograji, pripravljen duhovniku predati svojo žrtev; roke ima na [glavi živali] za izpoved.«

Ob tem odločilnem trenutku pa se spomni, da ima brat nekaj zoper njega. Mogoče ga na to opozori vest ali pa je iz bratovega odnosa občutil njegovo užaljenost. Kaj naj naredi?