Lidija — gostoljubna častilka Boga

SLUŽABNIKI pravega Boga se že vse od starodavnosti od drugih razlikujejo po svoji gostoljubnosti. (1. Mojzesova 18:1–8; 19:1–3) Gostoljubnost, definirana kot »ljubezen, milosrčnost ali prijaznost do neznancev«, ki izvira iz iskrenega srca, je še danes znamenje pravega krščanstva. V resnici se to zahteva od vseh, ki želijo sprejemljivo častiti Boga. (Hebrejcem 13:2; 1. Petrov 4:9)

Ena od teh, ki so bili zgledno gostoljubni, je bila Lidija. Krščanske misijonarje, ki so obiskali Filipe, je »primorala«, da so ostali v njeni hiši. (Dejanja 16:15) Čeprav je Lidija v Svetem pismu omenjena le na kratko, pa nas lahko tudi tisto malo povedanega o njej spodbudi. Kako pa? Kdo je bila Lidija? Kaj vemo o njej?

»Prodajalka škrlata«

Lidija je živela v Filipih, vodilnem makedonskem mestu. Drugače pa je bila iz Tiatir, mesta, ki je ležalo na področju Lidije v zahodnem delu Male azije. Zato nekateri domnevajo, da je bil »Lidija« vzdevek, ki so ji ga dali v Filipih. Z drugimi besedami, bila je »Lidijanka«, podobno kot lahko ženo, ki ji je pričeval Jezus Kristus, poimenujemo »Samarijanka«. (Janez 4:9) Lidija je prodajala ,škrlat‘ oziroma izdelke, pobarvane s to barvo. (Dejanja 16:12, 14) Dejstvo, da so tako v Tiatirah kakor v Filipih obstajali izdelovalci barv, potrjujejo napisi, ki so jih odkrili arheologi. Možno je, da se je Lidija preselila v Filipe zaradi dela, pa naj je to storila, da bi vodila lastne trgovske posle ali pa zastopala podjetje tiatirskih izdelovalcev barv.

Škrlatno barvo so lahko pridobivali iz različnih virov. Najdražji je bil izvleček iz določenih vrst morskih mehkužcev. Rimski pesnik Marcial iz prvega stoletja pravi, da je lahko plašč iz najboljšega tirskega škrlata (Tir je še eno središče, kjer so pridobivali to snov) stal tudi do 10.000 sestercev oziroma 2500 denarijev, kar je ustrezalo plači delavca težaka za 2500 dni. Jasno je, da so bila takšna oblačila luksuzni izdelki, ki so si jih lahko privoščili le nekateri. Torej je bila Lidija morda ekonomsko dobro situirana. Kakor koli že, apostolu Pavlu in njegovim tovarišem – Lukežu, Silu, Timoteju in morda še drugim – je lahko izkazala gostoljubje.

Pavel oznanjuje v Filipih

Pavel je okoli leta 50 n. š. prvič stopil na evropska tla in začel oznanjevati v Filipih.a Kadar je pripotoval v kako mesto prvič, je ponavadi najprej obiskal sinagogo, da je oznanjeval judom in spreobrnjencem, ki so se v njej zbirali. (Primerjaj Dejanja 13:4, 5, 13, 14; 14:1.) Toda rimski zakon je po nekaterih virih Judom prepovedoval izkazovati vero znotraj »svetih meja« mesta Filipi. Zato so misijonarji, po ,nekoliko dneh‘ bivanja v mestu, na sobotni dan našli kraj poleg reke zunaj mesta, za katerega so »menili, da bo kraj molitve«. (Dejanja 16:12, 13) To je bila očitno reka Gangites. Misijonarji so tam našli le žene in ena od njih je bila tudi Lidija.

,Častilka Boga‘

Lidija je »častila Boga« (AC), vendar pa je bila verjetno spreobrnjenka k judovstvu, ki je iskala versko resnico. Čeprav je imela dobro službo, ni bila vdana pridobitništvu. Čas je raje namenjala duhovnim zadevam. »Gospod [Jehova, NW] je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam,« in Lidija je sprejela resnico. Pravzaprav »so se ona in njeni domači krstili« (NW). (Dejanja 16:14, EI, 15)

Biblija ne gre v podrobnosti glede tega, kdo so bili drugi člani Lidijine družinske skupnosti. Glede na to, da se moža nikjer ne omenja, je bila morda samska ali pa vdova. Morda so bili »njeni domači« njeni sorodniki, vendar pa bi lahko ta izraz ravno tako zajemal sužnje oziroma služabnike. Kakor koli že, Lidija je o naučenem goreče govorila tistim, ki so živeli z njo. In kako radostna je morala biti, ko so ji verjeli in sprejeli pravo vero!

,Primorala nas je‘

Misijonarji so se morda morali, preden so srečali Lidijo, zadovoljiti s sobami, ki so jih najeli na lastne stroške. Toda Lidija je bila srečna, da jim je lahko ponudila alternativno nastanitev. Sámo dejstvo, da je morala vztrajati, kaže, da so se Pavel in njegovi tovariši nekoliko upirali. Zakaj? Pavel je želel ,prinesti dobro novico brez stroškov, tako da ne bi zlorabil svoje avtoritete‘ in da ne bi nikomur postal breme. (1. Korinčanom 9:18, NW; 2. Korinčanom 12:14) Toda Lukež dodaja: »Ko pa je bila krščena in njena družina, nas je prosila, rekoč: Če ste sodili, da sem verna Gospodu, pridite v hišo mojo in tu ostanite; in nas je primorala.« (Dejanja 16:15) Za Lidijo je bilo najpomembnejše to, da je bila zvesta Jehovu, in gostoljubnost je bila očitno dokaz njene vere. (Primerjaj 1. Petrov 4:9.) Kako izvrsten zgled! Ali tudi mi rabimo svojo lastnino za pospeševanje dela v prid dobre novice?

Bratje v Filipih

Pavel in Sila sta se potem, ko so ju po pripetljaju s služkinjo, obsedeno z demonom, spustili iz zapora, vrnila v Lidijin dom, tam pa sta našla nekaj bratov. (Dejanja 16:40) Morda so verniki v novoustanovljeni filipski občini rabili njen dom kot redno shajališče. Logično je sklepati, da je njen dom ostal središče teokratične dejavnosti v mestu.

Izkazalo se je, da je bila Lidijina začetna prisrčna gostoljubnost značilnost celotne občine. Filipljani so Pavlu kljub svoji revščini večkrat poslali stvari, ki jih je potreboval, za kar jim je bil hvaležen. (2. Korinčanom 8:1, 2; 11:9; Filipljanom 4:10, 15, 16)

Pavel v pismu, ki ga je poslal Filipljanom med letoma 60 in 61 n. š., ni omenjal Lidije. Sveto pismo ne pove, kaj se je zgodilo z njo po dogodkih, opisanih v 16. poglavju Dejanj apostolov. Kljub temu pa nas kratka omemba te energične ženske navdaja z željo, da ,gojimo gostoljubnost‘. (Rimljanom 12:13) Kako hvaležni smo, da imamo v svoji sredini Lidiji podobne kristjane in kristjanke! Zaradi njihovega duha so občine mnogo bolj prisrčne in prijateljske na slavo Bogu Jehovu.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 28]

Judovsko življenje v Filipih

Življenje za jude in spreobrnjence k judovstvu v Filipih gotovo ni moglo biti lahko. Morda so v mestu obstajali protijudovski nazori, saj je cesar Klavdij malo pred Pavlovim obiskom Jude spodil iz Rima. (Primerjaj Dejanja 18:2.)

Vredno je omeniti, da so Pavla in Sila, potem ko sta ozdravila služkinjo, ki je imela vedeževalnega duha, odvlekli pred sodnike. Njeni lastniki, sedaj prikrajšani za donosen vir dobička, so izrabili predsodke someščanov in izjavili: »Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje in oznanjujejo šege, ki jih mi ne smemo sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani.« Pavla in Sila so zaradi tega pretepli s palicami in ju vrgli v ječo. (Dejanja 16:16–24) V takšnem okolju je bil za odkrito čaščenje Jehova, Boga Judov, potreben pogum. Toda Lidije njena drugačnost očitno ni motila.

[Slike na strani 27]

Ruševine v Filipih