‚Če ste dolžni davek, dajte davek‘

»POLEG smrti in davkov ni na tem svetu nič zanesljivega.« To so besede Benjamina Franklina, ameriškega državnika in izumitelja iz 18. stoletja. Te njegove tako pogosto citirane besede ne odsevajo le tega, da se davkom ne da ogniti, temveč tudi strah, ki ga ti povzročijo. Za mnoge plačevanje davkov ni nič privlačnejše od umiranja.

Naj je plačevanje davkov še tako neprijetno, pa je to obveznost, ki jo pravi kristjani jemljejo zelo resno. Apostol Pavel je krščanski občini v Rimu pisal: »Dajte torej vsakemu, kar ste dolžni: komur davek, davek; komur carino, carino; komur strah, strah; komur čast, čast« (Rimljanom 13:7). Tudi Jezus je mislil zlasti na davke, ko je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Marko 12:14, 17).

Jehova je tisti, ki dovoljuje obstajati vladajočim »višjim oblastem«. Od svojih služabnikov pa zahteva, da so jim relativno podložni. Zakaj pa Bog vztraja pri tem, da njegovi častilci plačujejo davke? Pavel navaja tri temeljne razloge: 1) »kazen«, ki jo ‚višje oblasti‘ namenijo kršilcem zakona; 2) kristjanova vest, ki ne more ostati čista, če vara pri davkih; 3) te ‚Božje služabnike‘ je treba plačati za njihove usluge in ohranjanje vsaj nekega reda (Rimljanom 13:1⁠-7). Mnogi morda davkov ne plačujejo radi. Prav gotovo pa bi ti ljudje še manj radi živeli v državi brez policije ali gasilcev, brez cestnega vzdrževanja, brez javnih šol in brez poštnega sistema. Ameriški pravnik Oliver Wendell Holmes je nekoč takole izjavil: »Davki so cena za civilizirano družbo.«

Za Božje služabnike plačevanje davkov ni nič novega. Že prebivalci staroveškega Izraela so svojim kraljem plačevali neke vrste davkov. In nekateri od teh kraljev so ljudstvu nalagali prav nerazumne dajatve. Judje so dajatve in davke plačevali tudi tujim nad njimi gospodujočim silam, denimo Egiptu, Perziji in Rimu. Kristjani Pavlovih dni so zato dobro vedeli, kaj je Pavel mislil, ko je omenil plačevanje davkov. Vedeli so, da morajo plačati vse davke, ki jih dolgujejo, če so ti razumni ali ne in neglede na to, kako bo vlada morda porabila ta denar. Enako velja tudi za današnje kristjane. Po kakšnih načelih pa naj bi se v teh zapletenih časih pri plačevanju davkov ravnali?

Pet načel za kažipot

Bodite redoljubni. Smo služabniki in posnemalci Jehova, ki ni »Bog nereda, ampak miru« (1. Korinčanom 14:33; Efežanom 5:1). In ko gre za plačevanje davkov, je redoljubnost odločilnega pomena. Ali so vaši dokumenti popolni, točni in urejeni? Običajno ni potrebna draga kartoteka. Morda bo za vsako vrsto dokumenta (kot so denimo računi, ki predstavljajo vaše različne stroške) zadostovala le ena mapa. Nemara bo dobro že, če boste mape iz enega leta dali skupaj v kako večjo mapo. Zaradi možnosti, da se država odloči pregledati stare dokumente, je v mnogih državah takšen arhiv treba hraniti več let. Zato, dokler niste prepričani, da dokumentov ne potrebujete več, ničesar ne mečite stran.

Bodite pošteni. Pavel je napisal: »Molite za nas; kajti prepričani smo, da imamo dobro [pošteno, NW] vest, ker hočemo pošteno živeti in ravnati v vsem.« (Hebrejcem 13:18). Kadar plačujemo davke, naj bi nas pri vsaki odločitvi vodila srčna želja, da smo pošteni. Kot prvo velja razmisliti o davku na obdavčljiv dohodek. V mnogih državah so obdavčeni tudi postranski dohodki — od napitnin, priložnostnega dela, prodaje — ko presežejo določen znesek. Kristjan, ki ima »pošteno vest«, se bo prepričal, kaj v kraju njegovega bivališča spada med obdavčljive dohodke in bo plačal ustrezen davek.

Kot drugo, so tu odbitni stroški. Vlade na splošno davkoplačevalcem dovolijo, da od svojega obdavčljivega dohodka odbijejo nekatere stroške. V tem nepoštenem svetu se mnogim ne zdi nič slabega, biti pri prikazovanju teh stroškov »iznajdljiv« oziroma »domiseln«. Kot se poroča, je neki moški iz Združenih držav kupil svoji ženi drag krznen plašč in ga zato, da ga je lahko štel med stroške za »dekoracijo« na delovnem mestu, za en dan obesil v svoj delovni prostor! Neki drug moški je med stroške poslovanja štel tudi izdatke za hčerkino poroko. Spet nekdo drug je na večmesečno potovanje po Daljnem vzhodu s sabo vzel ženo. Čeprav je bila z njim predvsem zaradi razvedrila ter da mu je delala družbo, pa je njene izdatke skušal dati v stroške poslovanja. Takšnim primerom ni videti konca. Preprosto povedano, prikazati kaj kot strošek poslovanja, kar v resnici ni, je oblika laži. Je nekaj, kar naš Bog Jehova skrajno prezira (Pregovori 6:16⁠-19).

Bodite previdni. Jezus je svojim sledilcem naročil, naj bodo »previdni kakor kače in preprosti kakor golobje« (Matevž 10:16). Ta nasvet bi lahko dobro uporabili tudi pri plačevanju davkov. Vedno več ljudi zlasti v razvitih državah plača kakemu računovodskemu podjetju ali strokovnjaku, da jim uredi vse v zvezi z davki. Sami nato samo podpišejo obrazce in predložijo ček. Ob tem bi bilo dobro upoštevati opomin, ki je zapisan v Pregovorih 14:15: »Abotni vsemu verjame, prebrisani pa pazi na stopinje svoje.«

Veliko davkoplačevalcev je že imelo težave z oblastjo, ker so ‚verjeli vsemu‘, kar je rekel kak nepošten računovodja oziroma neizkušen davkar. Koliko boljše je biti prebrisan! Preverite vse, tako da skrbno preberete vsak dokument, predno ga podpišete. Če se vam kakšna vknjižba, prazen prostor ali strošek zdi nenavaden, zahtevajte pojasnilo — če je treba, tudi večkratno — dokler ne boste prepričani, da je vse pošteno in zakonito. Res je, da so v nekaterih državah davčni zakoni zelo zapleteni, kljub temu pa je modro, da stvar kolikor se le dá razumete, predno jo podpišete. Včasih vam pri tem lahko morda pomaga kak sokristjan, ki se spozna na davčni zakon. Neki krščanski starešina, ki se kot odvetnik ukvarja z davčnimi zadevami, je nakratko rekel: »Če se vam nekaj, kar je vaš računovodja navedel, zdi predobro, da bi bilo res, potem verjetno tudi ni res!«

Bodite odgovorni. »Vsak [. . .] bo nosil svoje breme,« je napisal apostol Pavel (Galatom 6:5). Vsak kristjan se mora, ko je treba plačati davke, sam zavedati odgovornosti, da je pošten in se drži zakona. To ni stvar, v kateri bi občinski starešine nadzirali čredo, ki jim je zaupana (2. Korinčanom 1:24). Vanjo se ne bodo vpletali. To bodo storili le pri resnejšem prestopku, morda v primeru vpletenosti v kak krajevni škandal. Sicer pa je to področje, na katerem vsak kristjan sam nosi odgovornost, da posluša svojo pravilno šolano vest, upoštevajoč pri tem svetopisemska načela (Hebrejcem 5:14). To pa tudi pomeni, zavedati se, da podpis davčnega dokumenta — neglede, kdo ga je sestavil — pravzaprav predstavlja pravno izjavo, da ste dokument prebrali in da verjamete, da je vse napisano resnica.a

Bodite brezgrajni. Da bi krščanski nadzorniki zadostili svoji nalogi, morajo biti »brez graje« (EI). Enako bi morala tudi vsa občina biti v Božjih očeh brez graje. (1. Timoteju 3:2; primerjajte Efežanom 5:27) Vsi njeni člani si zato prizadevajo ohraniti v soseščini dober glas, tudi ko gre za plačevanje davkov. V tem nam je dal zgled sam Jezus Kristus. Njegovega učenca Petra so vprašali, ali je Jezus plačal tempeljski davek, ki je znašal le dve drahmi. Jezus je bil v resnici oproščen tega davka, saj je bil tempelj hiša njegovega Očeta. Svojemu lastnemu sinu pa noben kralj ne nalaga davka. Jezus mu je to povedal, kljub temu pa je plačal davek. Naredil je celo čudež, da je priskrbel potreben denar! Zakaj je plačal davek, katerega je bil po pravici oproščen? Kot je rekel, zato ‚da jih ne bi pohujšali‘. (Matevž 17:24⁠-27)b

Ohraniti sloves, ki časti Boga

Tudi današnje Jehovove priče pazijo, da drugih ne bi spotaknili. Zato ni presenetljivo, da gre o njih kot skupini po svetu dober glas, da so pošteni državljani, ki plačujejo davke. Španski časopis El Diario Vasco je, ko je komentiral v Španiji razširjeno izmikanje davkom, na primer napisal: »Edina izjema [so] Jehovove priče. Kadar, kaj kupijo ali prodajo, je cena [blaga], ki jo navedejo, zagotovo resnična.« Podobno je pred nekaj leti pripomnil ameriški časopis San Francisco Examiner: »[Jehovove priče] so vam kot državljani lahko za vzor. Prizadevno plačujejo davke, skrbijo za bolne in se bojujejo proti nepismenosti.«

Noben pravi kristjan noče storiti nečesa, kar bi lahko omadeževalo ta težko pridobljen sloves. Ali bi, če ste pred izbiro, tvegali možnost, da postanete znani kot goljuf pri davkih, samo zato da bi privarčevali nekaj denarja? Ne. Prav gotovo bi raje zgubili denar, kakor umazali svoje dobro ime in spravili svoja načela ter celo čaščenje Jehova v slabo luč.

Vaš trud, da ostanete na glasu kot pravičen in pošten človek, vas včasih res lahko nekaj stane. Staroveški filozof Platon je pred nekako 24 stoletji dejal: »Ko gre za davek na dohodek, bo za isti znesek dohodka pravični plačal več, nepravični pa manj.« Lahko bi še dodal, da pravičnemu ni nikoli žal plačati cene za svojo pravičnost. Že to, da ima tak sloves, je vredno svoje cene. To gotovo velja za kristjane. Njihov dober glas jim veliko pomeni, saj z njim častijo svojega nebeškega Očeta in lahko prispevajo k temu, da tudi druge pritegne njihov način življenja in njihov Bog, Jehova (Pregovori 11:30; 1. Petrov 3:1).

Predvsem pa pravi kristjani cenijo svoj odnos z Jehovom. On vidi vse, kar delajo in želijo mu ugajati (Hebrejcem 4:13). Zato zavrnejo skušnjavo, da bi prevarali oblast. Vedo, da Boga razveseljuje pošteno in korektno vedenje (Psalm 15:1⁠-3). In ker želijo Jehovovo srce razveseliti, plačajo vse davke, ki jih dolgujejo (Pregovori 27:11; Rimljanom 13:7).

[Podčrtne opombe]