Strahospoštovanje zbujajoče vesolje

,Nekaj manjka‘ – kaj

KO v jasni, temni noči strmimo v zvezde in nato premraženi in mežikajoči pridemo noter, se nam misli vrtijo okoli prostrane lepote in množice vprašanj. Zakaj obstaja vesolje? Od kod je prišlo? Kam gre? Na ta vprašanja si mnogi skušajo odgovoriti.

Znanstveni pisec Dennis Overbye je po petletnem raziskovanju na področju kozmologije, kar ga je pripeljalo na znanstvene konference in v raziskovalne centre po vsem svetu, opisal pogovor s svetovno znanim fizikom Stephenom Hawkingom: »Na koncu sem od Hawkinga želel izvedeti to, kar sem si od njega že vedno želel izvedeti: Kam gremo, ko umremo.«

Čeprav so te besede obarvane z ironijo, pa o naši dobi veliko odkrivajo. Vprašanja se ne postavljajo toliko o samih zvezdah ter o teorijah in nasprotujočih si pogledih kozmologov, ki zvezde preučujejo. Ljudje danes še zmeraj hrepenijo po odgovorih na temeljna vprašanja, ki človeštvo mučijo že tisočletja: Zakaj smo tukaj? Ali Bog je? Kam gremo, ko umremo? Kje so odgovori na ta vprašanja? Ali jih lahko najdemo v zvezdah?

John Boslough, še en znanstveni pisec, je opazil, da znanstveniki, na primer kozmologi, ko ljudje zapustijo vero, postanejo »popolno duhovništvo za svetno dobo. Oni, ne pa verski voditelji, so tisti, ki naj bi sedaj odkrivali dragocen košček za koščkom vseh skrivnosti vesolja, ne v preobleki duhovnega razodetja, marveč v obliki enačbe, ki je nejasna vsem, razen maziljenim.« Toda ali oni bodo odkrili vse skrivnosti vesolja in odgovorili na vsa vprašanja, ki mučijo človeštvo že veke dolgo?

Kaj kozmologi sedaj odkrivajo? Večina zagovarja neko različico »teologije« o velikem poku, ki je postala svetna vera naših dni, ko se nenehno pričkajo glede podrobnosti. »Vendar,« je omenil Boslough, »je teorija o velikem poku glede na nova in nasprotujoča si opažanja vse bolj videti kot preveč poenostavljen model v iskanju stvarjenskega dogodka. Od začetka 1990-ih je z modelom velikega poka [. . .] vse bolj nemogoče odgovoriti na najtemeljnejša vprašanja.« Dodal je, da »več kot le nekaj teoretikov meni, da ne bo zdržal niti do konca 1990-ih«.

Morda se bo izkazalo, da so nekatera zdajšnja kozmološka ugibanja pravilna, morda ne – prav kakor se v fantomskem žaru Orionove meglice morda res oblikujejo planeti, ali pa ne. Neizpodbitno dejstvo je, da tega nihče na tej Zemlji ne ve zagotovo. Teorije se kopičijo, toda pošteni opazovalci ponavljajo to, kar je bistro opazila Margaret Geller, da je namreč kljub spretnemu govorjenju videti, da v sedanjem znanstvenem razumevanju vesolja manjka nekaj temeljnega.

Manjkajoče – pripravljenost pogledati v oči neprijetnim dejstvom

Večina znanstvenikov – in sem je všteta tudi večina kozmologov – je naklonjena evolucijski teoriji. Govor o tem, da je pri nastajanju imela vlogo inteligenca ali namen, jim je neprijeten, in že ob sami omembi Boga kot Stvarnika se zgrozijo. Takšne krive vere nočejo niti pretehtati. Psalm 10:4 prezirljivo govori o domišljavem človeku, za katerega velja, da »ne išče, ,ni Boga‘, v tem so vse njegove misli«. (Jože Krašovec) Njegovo ustvarjalno božanstvo je Naključje. Toda znanstveniki se s tem, ko se znanje veča in naključje seseda pod naraščajočo težo dokazov, začenjajo vse bolj obračati k takšnim nesprejemljivostim kot sta inteligenca in namenski ustroj. Razmislite o tehle zgledih:

»Pri kozmoloških preučevanjih očitno manjka sestavina. Za začetek vesolja, kot za rešitev Rubikove kocke, je treba inteligence,« je pisal astrofizik Fred Hoyle v svoji knjigi The Intelligent Universe, stran 189.

»Bolj ko raziskujem vesolje in preučujem podrobnosti njegove zgradbe, več dokazov nahajam, da je vesolje nekako moralo vedeti, da prihajamo.« (Disturbing the Universe avtorja Freemana Dysona, stran 250)

»Katere značilnosti vesolja so bile bistvene za to, da so se pojavila takšna bitja, kakor smo mi, in ali ima naše vesolje te značilnosti zaradi naključja ali kakšnega globljega razloga? [. . .] Ali gre za kakšen bolj zamotan načrt, ki zagotavlja, da je vesolje narejeno po meri za človeštvo?« (Cosmic Coincidences Johna Gribbina in Martina Reesa, strani XIV, 4)

Fred Hoyle na 220. strani svoje knjige, ki smo jo prej navedli, tudi govori o teh lastnostih: »Videti je, da so takšne lastnosti vtkane v blago naravnega sveta kot nit srečnih naključij. Toda teh čudnih naključij, nujnih za življenje, je toliko, da nekatera pojasnila zahtevajo utemeljitev.«

»Ni samo človek prilagojen vesolju. Tudi vesolje je prilagojeno človeku. Zamislite si vesolje, v katerem se ena ali druga bistvena nedimenzionalna fizikalna konstanta za nekaj odstotkov spremeni v eno ali v drugo smer. V takšnem vesolju človek nikoli ne bi mogel obstajati. To je središčna točka antropičnega načela. Po tem načelu je življenjedajajoč dejavnik v središču celotnega mehanizma in ustroja sveta.« (The Anthropic Cosmological Principle avtorjev Johna Barrowa in Franka Tiplerja, stran VII)

Bog, ustroj in fizikalne konstante

Katere so ene od teh temeljnih fizikalnih konstant, ki so nujne, da lahko v vesolju obstaja življenje? Poročilo v The Orange County Register, 8. januar 1995, jih je naštelo nekaj. Poudarilo je, kako natančno morajo biti te značilnosti usklajene, in izjavilo: »Vesolje določajo količinske vrednosti mnogih temeljnih fizikalnih konstant – na primer naboj elektrona, nespremenljiva hitrost svetlobe, razmerje moči med temeljnimi naravnimi silami – so osupljivo natančne, nekatere do 120 decimalnih mest. Razvoj vesolja, ki rojeva življenje, je na te navedene podrobnosti zelo občutljiv. Kakršen koli malenkostni odklon, nanosekunda tu, ångström tam, in vesolje bi kaj lahko bilo mrtvo in pusto.«

Avtor tega poročila je nato omenil nekaj, kar se ponavadi ne omenja: »Videti je, da je razumneje domnevati, da se pri razvoju skriva neki skrivnostni nagib, morda dejanje inteligentne in namenske sile, ki je natančno prilagodila vesolje za naš prihod.«

George Greenstein, profesor astronomije in kozmologije, je v svoji knjigi The Symbiotic Universe predstavil daljši seznam teh fizikalnih konstant. Navedel je tudi konstante, ki so tako zelo natančne, da ob njihovem najmanjšem odklonu atomi, zvezde ali vesolje ne bi nikoli mogli obstajati. Podrobnosti o teh odnosih so navedene v okvirju. Morajo obstajati, da je fizično življenje lahko mogoče. So kompleksne in jih morda vsi bralci ne bodo razumeli, vendar pa so jih, pa tudi mnoge druge, astrofiziki, izurjeni na teh področjih, razpoznali.

Ko se je ta seznam večal, je Greensteina to prevzelo. Rekel je: »Toliko naključij! Več ko sem prebral, bolj sem postajal prepričan, da do takšnih ,naključij‘ ni moglo priti. Toda ko se to prepričanje utrjuje, se utrjuje tudi nekaj drugega. Celo sedaj je to ,nekaj‘ težko izraziti z besedami. Bilo mi je silno ogabno, včasih mi je postalo skoraj slabo. Takrat sem se zvijal od neugodja. [. . .] Ali je mogoče, da smo nenadoma, ne da bi to nameravali, naleteli na znanstveni dokaz za obstoj Vrhovnega bitja? Ali je bil Bog tisti, ki je posegel vmes in tako po svoji previdnosti oblikoval vesolje nam v korist?«

Ker je bila Greensteinu ta misel odvratna in ga je navdala z grozo, se ji je hitro odpovedal in zopet obudil svojo znanstveno versko pravovernost ter razglasil: »Bog ni pojasnilo.« Brez kakršnega koli razloga – enostavno mu je bilo tako neljubo sprejeti obstoj Boga, da te misli ni mogel prebaviti!

Naravna človekova potreba

Nič od tega ne želi podcenjevati težkega dela iskrenih znanstvenikov, tudi kozmologov. Njihova mnoga odkritja glede stvarstva še posebno cenijo Jehovove priče, saj stvarstvo odkriva moč, modrost in ljubezen resničnega Boga, Jehova. List Rimljanom 1:20 razglaša: »Kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.«

Raziskovanja in trud znanstvenikov je naravni človekov odziv na potrebo, ki je tako temeljna za človeštvo kakor potreba po hrani, zavetju in obleki. To je potreba poznati odgovore na določena vprašanja glede prihodnosti in življenjskega smotra. Bog je ljudem »večnost [. . .] položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca«. (Propovednik 3:11)

To pa ni tako slaba novica. Pomeni, da človeštvo nikoli ne bo vedelo vsega, a mu tudi nikoli ne bo zmanjkalo novih stvari, katerih se bo lahko učilo: »Tedaj sem videl glede vsega dela Božjega, da človek ne more doumeti dela, ki se godi pod solncem; kakorkoli se napenja, da ga izsledi, ga z umom ne doseže; in čeprav bi modrijan menil, da ga razume, ga vendar ne bo mogel doseči.« (Propovednik 8:17)

Nekateri znanstveniki ugovarjajo, da če bi bila »rešitev« problema Bog, bi to ubilo spodbudo za nadaljnje raziskovanje. Vendar pa ima oseba, ki Boga prizna za Stvarnika neba in zemlje, za raziskovanje na voljo obilo nadaljnjih zanimivih podrobnosti in mikavnih skrivnosti. Tako je, kot da ima zeleno luč, da gre naprej v razveseljive pustolovščine odkrivanja in učenja!

Kdo se lahko upre povabilu Izaija 40:26? »Povzdignite kvišku oči in glejte.« Na teh nekaj straneh smo oči visoko privzdvignili, in to, kar smo videli, je ,nekaj manjkajočega‘, kar se izmika kozmologom. Našli smo tudi temeljne odgovore na tista ponavljajoča se vprašanja, ki že cele dobe mučijo človeštvo.

Odgovore najdemo v knjigi

Odgovori so bili že vedno tam, toda mnogi ljudje so, kakor pobožnjakarji Jezusovih dni, oslepili svoje oči, zaprli ušesa in otrdili srca za odgovore, ki niso ustrezali njihovim človeškim teorijam ali življenjskemu slogu, ki so si ga izbrali. (Matevž 13:14, 15) Jehova nam je povedal, od kod je vesolje, kako se je tu znašla Zemlja in kdo bo živel na njej. Povedal nam je, da mora prebivalstvo Zemljo obdelovati in ljubeče skrbeti za rastline in živali, ki si jo delijo skupaj z njim. Povedal nam je tudi, kaj se z ljudmi zgodi, ko umrejo, da lahko zopet oživijo, in kaj morajo storiti, da bi na zemlji lahko živeli večno.

Če bi radi dobili odgovore v jeziku Božje navdihnjene Besede, Biblije, preberite prosim tele svetopisemske odlomke: 1. Mojzesova 1:1, 26–28; 2:15; Pregovori 12:10; Matevž 10:29; Izaija 11:6–9; 45:18; 1. Mojzesova 3:19; Psalm 146:4; Propovednik 9:5; Dejanja 24:15; Janez 5:28, 29; 17:3; Psalm 37:10, 11; Razodetje 21:3–5.

Zakaj ne bi teh svetopisemskih odlomkov nekega večera na svojem domu prebrali s svojo družino, sosedom ali skupino prijateljev? Bodite prepričani, da se boste tako zapletli v poučno in živahno razpravo!

Ali vas skrivnosti vesolja pritegnejo in vas njegova lepota gane? Zakaj ne bi bolje spoznali Tistega, ki je vesolje ustvaril? Neživemu nebu naša radovednost in začudenost nič ne pomenita, toda Bog Jehova, njegov Stvarnik, je tudi naš Stvarnik in on skrbi za krotke, ki se radi učijo o njem in njegovem stvarstvu. Po vsej zemlji se sedaj vabi: »Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno.« (Razodetje 22:17)

Kako to Jehovovo povabilo ogreje srce! Vesolja ni ustvarila nerazumna, nenamenska eksplozija, temveč Bog neskončne inteligence in določnega namena, ki je vas imel v mislih že od začetka. Svojo zalogo neomejene energije skrbno nadzoruje in jo ima vedno na razpolago, da okrepi svoje služabnike. (Izaija 40:28–31) Če ga boste bolje spoznavali, bo vaša nagrada tako neskončna kot sámo veličastno vesolje!

»Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega in delo rok njegovih kaže oblok nebesni.« (Psalm 19:1)

[Okvir na strani 13]

Seznam nekaterih fizikalnih konstant, ki so nujne za obstoj življenja

Naboj elektrona in protona mora biti enak in nasproten; nevtron mora biti za malenkosten odstotek težji od protona; temperatura Sonca in vpojne lastnosti klorofila se morajo ujemati, preden lahko pride do fotosinteze; Sonce ne bi moglo pridobivati energije z jedrskimi reakcijami, če bi bila močna sila nekoliko šibkejša, če pa bi bila malo močnejša, bi bilo gorivo, ki je potrebno za pridobivanje energije, hudo nestabilno; če med jedri v sredicah rdečih orjakinj ne bi bilo dveh ločenih izrednih resonanc, ne bi mogel razen helija nastajati noben drug element; če bi imel prostor manj kot tri dimenzije, povezava med krvnim obtokom in živčnim sistemom ne bi bila mogoča; in če bi imel prostor več kot tri dimenzije, planeti ne bi mogli stabilno krožiti okoli Sonca. (The Symbiotic Universe, strani 256–57)

[Okvir na strani 14]

Ali je kdo videl mojo manjkajočo maso

Andromedina galaksija, kakor vse spiralne galaksije, veličastno kroži v vesolju, kot bi bila velikanski orkan. Astronomi lahko za mnoge galaksije na podlagi svetlobnega spektra izračunajo hitrost vrtenja. In ko to izračunajo, odkrijejo nekaj, kar bega. Hitrost vrtenja je videti nemogoča! Zdi se, kot da se vse spiralne galaksije vrtijo prehitro. Obnašajo se tako, kot da bi bile vidne zvezde galaksije vstavljene v veliko večji halo temne snovi, ki se ga s teleskopi ne da videti. »Ne vemo, kako je temna snov sestavljena,« priznava astronom James Kaler. Kozmologi menijo, da 90 odstotkov manjkajoče mase ostaja nerazložene. Mrzlično jo želijo najti, najsibo v obliki masivnih nevtrinov ali pa kakšne neznane snovi, ki je je zelo veliko.

Če ugotovite, kje je manjkajoča masa, zagotovo o tem takoj obvestite krajevnega kozmologa!