Uteha od ‚Boga vsake tolažbe‘
»Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski.« (2. KORINČANOM 1:3, 4)
1., 2. Kakšno tolažbo potrebujejo žalujoči?
ŽALUJOČI potrebujejo pristno tolažbo, ne pa praznih besed in fraz. Verjetno smo že slišali pregovor, da ‚čas celi rane‘. Toda koliko ta pregovor potolaži žalujočega v tistih prvih trenutkih po izgubi ljubljenega človeka? Čeprav kristjani vemo, da je Bog obljubil vstajenje, pa to še ne prepreči, da nas nenadna izguba ne bi močno ranila in pretresla. Tudi če ste izgubili otroka, vam ostali otroci ne morejo nadomestiti tega dragega, ki je umrl.
2 Kadar nam umre kdo, ki smo ga imeli radi, nam je v veliko pomoč iskrena tolažba, ki sloni na trdnem temelju, na Božjih obljubah. Potrebujemo pa tudi, da se drugi vživijo v naša čustva. To gotovo potrebujejo Ruandčani, še zlasti stotine tamkajšnjih družin Jehovovih prič, ki so izgubile svoje drage v krutem etničnem pokolu. Kdo pa lahko potolaži vse žalujoče?
Jehova je Bog tolažbe
3. Kako je Jehova dal zgled v tolaženju?
3 Jehova je v dajanju tolažbe dal zgled, saj nas je vse potolažil. Na zemljo je poslal svojega edinorojenega Sina, Kristusa Jezusa, da bi nas za večno potolažil in nam dal trajno upanje. Jezus je takole učil: »Tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« (Janez 3:16) Svojim sledilcem je tudi povedal: »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo dá življenje svoje za prijatelje svoje.« (Janez 15:13) Ob neki drugi priložnosti pa je rekel: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Matevž 20:28, EI) Tudi Pavel je podobno dejal: »Dokazuje [. . .] Bog svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rimljanom 5:8) Vsi ti in še mnogi drugi stavki nam dajejo čutiti, da nas Bog in Kristus Jezus ljubita.
4. Zakaj je bil apostol Pavel Jehovov posebni dolžnik?
4 Jehovove nezaslužene dobrote se je še posebej zavedal apostol Pavel. Rešen je bil namreč iz duhovno mrtvega stanja; iz fanatičnega preganjalca Kristusovih sledilcev je postal preganjan kristjan. (Efežanom 2:1-5) Takole sam opiše svojo življenjsko zgodbo: »Jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden imenovan biti apostol, ker sem preganjal cerkev Božjo; ali po milosti Božji sem, kar sem, in njegova milost, ki mi jo je podelil, ni bila brezuspešna, marveč deloval sem bolj od njih vseh, toda ne jaz, ampak milost Božja, ki je z menoj.« (1. Korinčanom 15:9, 10)
5. Kaj je Pavel napisal o tolažbi od Boga?
5 Torej je imel Pavel čisto prav, ko je napisal: »Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in Bog vsake tolažbe, ki nas tolaži v vsaki stiski, da moremo i mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski s to tolažbo, s katero nas same tolaži Bog. Kajti kakor je obilno trpljenje Kristusovo pri nas, tako je po Kristusu obilna tolažba naša. Če smo pa stiskani, je to za vašo tolažbo in rešitev; če pa uživamo tolažbo, je to za vašo tolažbo, ki naj vas podpira v prenašanju istega trpljenja, ki ga tudi mi trpimo. In upanje naše je trdno za vas, ker vemo, da kakor ste deležniki trpljenja, tako ste tudi tolažbe.« (2. Korinčanom 1:3-7)
6. Na kaj se nanaša grška beseda, ki je prevedena s »tolažba«?
6 Kako bodrilne besede! Grška beseda, ki je tu prevedena s »tolažba«, se nanaša tudi na »povabilo, da bi bil kdo komu ob strani«. Torej, »to pomeni biti komu ob strani in ga spodbujati, ko je v težkih preskušnjah«. (A Linguistic Key to the Greek New Testament) Neki biblijski učenjak je napisal: »Ta beseda [. . .] vedno pomeni veliko več od blažilnega sočustvovanja. [. . .] Krščanska tolažba opogumlja, to je tolažba, ki človeka usposobi, da je kos vsem težavam, ki mu jih lahko prinese življenje.« K tej tolažbi pa spadajo tudi tolažilne besede, ki temeljijo na zanesljivi obljubi in upanju – na vstajenju mrtvih.
Jezus in Pavel, sočutna tolažitelja
7. Kakšen vir tolažbe je bil Pavel za svoje krščanske brate?
7 Kako sijajen zgled v tolaženju je bil Pavel! Bratom v Tesaloniki je lahko pisal naslednje: »Bili smo krotki sredi vas, kakor pač dojka goji otroke svoje: prav tako, milo hrepeneč po vas, nas je bila volja, ne samo podati vam evangelij Božji, ampak tudi duše svoje, ker smo si vas jako priljubili. Da smo, kakor veste, slehernega izmed vas kakor oče otroke svoje opominjali, izpodbujali in rotili.« Tako kakor ljubeči in skrbni starši lahko tudi mi delimo z drugimi toplino in razumevanje, ko to potrebujejo. (1. Tesaloničanom 2:7, 8, 11)
8. Zakaj je Jezusov pouk tolažba za žalujoče?
8 Pavel je kazal takšno skrb in dobroto. S tem pa je posnemal Jezusa, svoj veliki Zgled. Spomnimo se samo, kako Jezus v Matevževem evangeliju 11:28-30 vse sočutno vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim. Vzemite jarem moj nase in učite se od mene, ker sem krotek in iz srca ponižen: in najdete pokoj dušam svojim. Kajti jarem moj je sladek in breme moje je lahko.« Jezusov pouk v resnici poživlja, saj obsega tudi upanje ter obljubo, in to obljubo vstajenja. Gre za upanje in obljubo, ki ju ljudem ponujamo, ko jim damo brošuro Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre. To upanje lahko pomaga vsem nam, četudi že dolgo žalujemo.
Kako potolažiti žalujoče
9. Zakaj ne bi smeli biti nepotrpežljivi do žalujočih?
9 Žalost ni omejena na neko vnaprej določeno obdobje, ki bi trajalo le nekaj časa takoj po smrti ljubljenega človeka. Nekatere ljudi žalost bremeni vse življenje, še zlasti tiste, ki so izgubili otroke. Zvestemu krščanskemu paru iz Španije je že leta 1963 za meningitisom umrl 11-letni sin. Toda še danes potočita solzo, kadar se pogovarjata o svojem Paquitu. Obletnice, fotografije, spominki, vse to lahko prebudi žalostne spomine. Zato do drugih nikoli ne bi smeli biti nepotrpežljivi in misliti, da bi morali takoj preboleti izgubo. Neki zdravstveni izvedenec priznava: »Depresija in čustvena neuravnovešenost lahko trajata več let.« Ne smemo pozabiti, da se enako kakor fizične brazgotine na našem telesu lahko tudi mnoge čustvene brazgotine poznajo vse življenje.
10. Kaj moramo narediti, da bi pomagali žalujočim?
10 Kaj koristnega lahko med drugim naredimo, da bi potolažili žalujoče v krščanski občini? V vsej iskrenosti morda bratu ali sestri, ki potrebuje tolažbo, rečemo: »Če le lahko kako pomagam, mi prosim povej.« Toda ali nas žalujoči kdaj pokliče in reče: »Domislil sem se, kako mi lahko pomagaš.« Jasno je, da bomo morali prvi narediti ustrezen korak, če res hočemo tolažiti žalujočega. Torej, kaj naj naredimo, da bo pomagalo? V nadaljevanju je nekaj uporabnih predlogov.
11. Kako lahko s poslušanjem potolažimo druge?
11 Poslušajte: Ena od stvari, s katero boste ožaloščenemu še najbolj pomagali, je, da s poslušanjem delite njegovo bolečino. Lahko ga vprašate: »Bi želel govoriti o tem?« Pustite, da se sam odloči. Neki kristjan se spominja časa, ko mu je umrl oče: »Prav zares mi je pomagalo, ko so me drugi vprašali, kaj se je zgodilo, in me potem tudi res poslušali.« Kot je svetoval Jakob, bodite hitri za poslušanje. (Jakob 1:19) Ko poslušate, bodite potrpežljivi in sočutni. »Jokajte z jokajočimi,« svetuje Biblija v Listu Rimljanom 12:15. Spomnite se na Jezusa, kako je jokal skupaj z Marto in Marijo. (Janez 11:35)
12. Kako lahko pomirimo žalujoče?
12 Delujte pomirjevalno: Velja si zapomniti, da se ožaloščeni lahko sprva čuti krivega in razmišlja, kaj vse bi bil še lahko storil. Zagotovite mu, da je prav gotovo bilo narejeno vse, kar je bilo mogoče (ali karkoli drugega za kar veste, da je res in je pozitivno). Pomirite ga, da to, kar čuti, ni nujno nekaj neobičajnega. Povejte mu za tiste, za katere veste, da so uspešno okrevali po podobni izgubi. Drugače povedano: bodite uvidevni in sočutni. Naša prijazna pomoč jim namreč lahko tako veliko pomeni! Salomon je napisal: »Kakor zlata jabolka v srebrnih pletenicah je beseda ob pravem času.« (Pregovori 16:24; 25:11; 1. Tesaloničanom 5:11, 14)
13. Kako lahko pomaga, če smo pri roki?
13 Bodite pri roki: Ne samo prve dni, ko so prisotni mnogi prijatelji in sorodniki, ampak bodite, če je treba, pri roki tudi več mesecev pozneje, ko se drugi že čisto posvetijo svojim vsakodnevnim opravkom. Obdobje žalovanja se od človeka do človeka lahko zelo razlikuje. Toda naša krščanska skrb in sočutje lahko, kadarkoli sta potrebna, zelo veliko pomenita. V Bibliji piše, da »je prijatelj, ki je zvestejši od brata«. Ustrezati bi torej morali prijatelju, ki ga opisuje znani rek: »Prijatelja spoznaš v stiski.« (Pregovori 18:24; primerjaj Dejanja apostolov 28:15.)
14. O čem lahko govorimo, da bi potolažili žalujočega?
14 Govorite o dobrih lastnostih umrlega: Če izberete pravi trenutek, je to lahko prav tako v veliko pomoč. Povejte pozitivne prigode, ki vas spominjajo nanj. Ne bojte se uporabljati njegovega imena. Ne vedite se kakor da dragega pokojnika sploh nikoli ni bilo ali je bil nepomemben. Tolažilno je vedeti, kaj je zapisala neka izdaja Harvardske zdravstvene šole: »Ko lahko žalujoči enkrat razmišlja o umrlem, ne da bi ga to spravilo v preveliko žalost, je že do neke mere okreval [. . .] Ko sprejme to novo resničnost in se ji prilagodi, se žalost spremeni v dragocene spomine.« »Dragoceni spomini«; kako tolažilno se je spominjati lepih trenutkov, ki smo jih preživeli z našim dragim! Priča, ki je pred nekaj leti izgubil svojega očeta, pravi: »Najraje se spominjam, kako sva z očkom brala Biblijo, potem ko je začel preučevati resnico. Pa kako sva se leže ob reki pogovarjala o mojih problemih. Ti trenutki so mi veliko pomenili, saj sem ga videval le vsake tri ali štiri leta.«
15. Kako bi lahko prevzeli pobudo in pomagali?
15 Prevzemite pobudo, ko je to primerno: Nekateri se z žalostjo znajo bolje spoprijeti kakor drugi. Zato, pač primerno okoliščinam, naredite kaj praktičnega, če hočete pomagati. Neka žalujoča kristjanka se spominja: »Veliko mi jih je reklo: ‚Če lahko karkoli naredim, mi povej.‘ Ena krščanska sestra pa ni nič spraševala. Šla je naravnost v spalnico, preoblekla posteljo in oprala umazane rjuhe. Druga je vzela vedro, vodo in čistila ter zdrgnila preprogo, ki jo je mož pobruhal. To so bile prave prijateljice, ki jih ne bom nikoli pozabila.« Če vidite, da je treba pomagati, prevzemite pobudo – morda je treba skuhati kosilo, pomagati pri čiščenju ali iti zanje po opravkih. Seveda pa moramo paziti, da ne bomo vsiljivi, kadar bi žalujoči želel biti sam. Zato bi si morali vzeti k srcu tele Pavlove besede: »Oblecite si torej kakor izvoljenci božji, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost.« Dobrotljivost, potrpežljivost in ljubezen namreč vedno uspejo. (Kološanom 3:12, Jerè, Pečjak, Snoj; 1. Korinčanom 13:4-8)
16. Zakaj lahko tudi pismo ali razglednica potolažita?
16 Napišite pismo ali pošljite tolažilno razglednico: Pogosto spregledamo vrednost sožalnega pisma ali prijazne sožalne razglednice. In kakšna je njihova prednost? Žalujoči jo lahko vedno znova prebira. Ni nujno, da je takšno pismo dolgo, pomembno je, da iz njega veje naše sočutje. Moralo bi tudi odsevati duhovnost, toda ne bi smeli pridigati. Že sporočilce: »Vedno smo ti na voljo«, je lahko tolažba.
17. Kako lahko potolaži molitev?
17 Molite z njimi: Ne podcenjujte vrednosti vaših molitev za tiste oziroma s tistimi sokristjani, ki so utrpeli izgubo. Biblija v Jakobovem listu 5:16 pravi: »Mnogo zmore [. . .] molitev pravičnega.« Če nas žalujoči sliši, da molimo zanj, mu to pomaga premagati negativne občutke, kot je na primer občutek krivde. Kadar smo šibki ali na tleh, nas skuša Satan s svojimi »zvijačnimi naklepi« oziroma »nakanami« omajati. In takrat potrebujemo tolažbo in podporo molitve. Pavel je to takole povedal: »S sleherno molitvijo in prošnjo molite vsak čas v Duhu in bedite za to v vsej stanovitnosti in prošnji za vse svete.« (Efežanom 6:11, 18; primerjaj Jakob 5:13-15.)
Česa se velja ogibati
18., 19. Kako lahko pri pogovoru pokažemo obzirnost?
18 So pa tudi stvari, katerih žalujočemu naj ne bi storili oziroma rekli. Knjiga Pregovori 12:18 svari: »Nekateri blebeta kakor meč, ki prebada, modrih jezik pa je kakor zdravilo.« Ne da bi se tega sploh zavedali, se nam včasih zgodi, da nismo obzirni. Morda na primer rečemo: »Saj vem, kako ti je pri srcu.« Toda ali res veste? Ali ste utrpeli natanko takšno izgubo? Poleg tega pa se ljudje različno odzivajo. Vi se morda ne odzivate tako, kakor se žalujoči. Zato bi bilo morda obzirneje reči: »Sočustvujem s tabo. Tudi sam sem namreč prebolel podobno izgubo, ko mi je nedavno umrl . . .«
19 Obzirnost tudi pokažemo, če ne razpravljamo o tem, ali bo umrli obujen ali ne. Nekatere brate in sestre so sklepanja o tem, kakšne možnosti ima njihov neverni zakonec, hudo prizadela. Ne sodimo namreč mi o tem, kdo bo obujen in kdo ne bo. Pomiri nas lahko dejstvo, da bo Jehova, ki vidi v srce, veliko bolj usmiljen, kakor bi večina od nas sploh kdaj bila. (Psalm 86:15; Lukež 6:35-37)
Tolažilni svetopisemski stavki
20., 21. Kateri stavki lahko potolažijo žalujoče?
20 Tisto, kar med drugim žalujočim najbolj pomaga, če je ob pravem času, pa je pogovor o Jehovovih obljubah za mrtve. Te biblijske misli koristijo, najsi je žalujoči že Priča ali pa človek, ki ga srečamo v službi. Kateri pa so nekateri od teh svetopisemskih stavkov? Lahko smo prepričani, da je Jehova Bog vsake tolažbe, saj je sam rekel: »Jaz, jaz sam sem tolažitelj vaš.« Dejal pa je tudi: »Kakor če koga tolaži mati njegova, tako hočem jaz tolažiti vas.« (Izaija 51:12; 66:13)
21 Psalmist pa je napisal: »To mi je tolažilo v bridkosti moji, da me je beseda tvoja oživila. Spominjal sem se sodb tvojih od nekdaj in se tolažil. Bodi, prosim, milost tvoja mi v tolažbo, po obljubi tvoji hlapcu tvojemu.« Upoštevati velja, da se beseda »tolažba« v teh vrsticah večkrat ponovi. Če se torej, ko smo v stiski, obrnemo na Jehovovo Besedo, bomo zares našli pravo tolažbo. To pa nam skupaj z ljubeznijo in sočutjem naših bratov lahko pomaga preboleti našo izgubo ter življenje znova napolniti z veselo dejavnostjo v krščanski službi. (Psalm 119:50, 52, 76)
22. Kakšen obet je pred nami?
22 Svojo žalost lahko nekoliko premagamo tudi tako, da drugim pomagamo v njihovih težavah. Če pozornost preusmerimo na druge, ki potrebujejo tolažbo, bomo okusili tudi pravo srečo duhovnega dajanja. (Dejanja apostolov 20:35) Delimo z njimi videnje vstajenjskega dne, ko bodo ljudje iz vseh nekdanjih narodov, rod za rodom, pozdravljali svoje drage, ki bodo vstajali od mrtvih v novi svet. Kakšen obet! Kakšne solze radosti bodo tedaj tekle, če bomo vedno mislili na to, da je Jehova v resnici Bog, ki »tolaži potrte«! (2. Korinčanom 7:6, EI)
Ali se spomnite?
◻ Kako je Jehova »Bog vsake tolažbe«?
◻ Kako sta žalujoče tolažila Jezus in Pavel?
◻ Kaj lahko med drugim naredimo, da bi potolažili žalujoče?
◻ Česa bi se morali ogibati, ko smo z žalujočim?
◻ Kateri svetopisemski stavki vas ob izgubi najbolj potolažijo?
[Slika na strani 15]
Obzirno prevzemite pobudo, ko hočete pomagati žalujočim