1. Mojzesova 1:1: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« (1. Mojzesova 1:1, Prevod novi svet)

»V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.« (1. Mojzesova 1:1, Antonín Chráska)

Pomen 1. Mojzesove 1:1

V tem uvodnem odlomku Svetega pisma najdemo dve pomembni resnici. Prvič, »nebo in zemlja« oziroma fizično vesolje ima začetek. Drugič, ustvaril ga je Bog. (Razodetje 4:11)

Sveto pismo ne odkriva, kdaj je Bog ustvaril vesolje, niti ne pojasnjuje, kako ga je ustvaril. Pojasni pa, da ga je ustvaril s pomočjo svoje obilne »energije in [...] silne moči«. (Izaija 40:26)

Beseda »ustvaril« je prevedena iz hebrejskega glagola, ki opisuje dejanje, ki ga lahko stori samo Bog.a V Svetem pismu se naziv Stvarnik nanaša samo na Boga Jehova.b (Izaija 42:5; 45:18)

Sobesedilo 1. Mojzesove 1:1

Prva vrstica iz 1. Mojzesove knjige nas seznani s poročilom o stvarjenju, ki ga najdemo v 1. in 2. poglavju te knjige. V 1. Mojzesovi knjigi od 1:1 do 2:4 najdemo preprost opis o tem, kako je Bog postopoma ustvaril zemljo in vsa živa bitja na njej, tudi prvega moškega in žensko. Temu splošnemu opisu sledi bolj podrobno poročilo o stvarjenju moškega in ženske. (1. Mojzesova 2:7–25)

Iz 1. Mojzesove knjige izvemo, da je Božje stvarjenjsko delo potekalo šest »dni«. To niso bili dobesedni dnevi, ki bi trajali 24 ur, temveč obdobja, ki časovno niso bila določena. Pravzaprav se beseda »dan« lahko nanaša na obdobje, ki ne traja 24 ur. To je razvidno iz 1. Mojzesove 2:4, kjer je beseda »dan« uporabljena kot sopomenka za »čas«. Tam je obdobje šestih dni, v katerih je Bog ustvarjal, poimenovano »dan«.

Napačni predstavi o 1. Mojzesovi 1:1

Napačna predstava: Prva Mojzesova 1:1 nakazuje, da je Bog troedin, saj je hebrejska beseda za Boga v tej vrstici uporabljena v množini.

Dejstvo: Naziv »Bog« je prevod hebrejske besede Elohím, ki je v množini in označuje veličastnost ali odličnost, ne pa števila oseb. New Catholic Encyclopedia navaja, da množinski obliki izraza Elohím, ki je uporabljen v 1. Mojzesovi 1:1, »vedno sledi glagol v ednini, kar nakazuje na množinsko obliko, ki je znak spoštovanja, ne pa na število oseb«. (Druga izdaja, 6. zvezek, stran 272)