Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek
6.–12. JANUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 1. MOJZESOVA 1–2
»Jehova na zemlji ustvari življenje«
(1. Mojzesova 1:3, 4) Tedaj je Bog rekel: »Naj nastane svetloba.« In nastala je svetloba. 4 Zatem je Bog videl, da je svetloba dobra, in ločil je svetlobo od teme.
(1. Mojzesova 1:6) Bog je nadalje rekel: »Naj med vodami nastane prostranstvo in naj se ločijo vode od voda.«
(1. Mojzesova 1:9) Bog je nadalje rekel: »Naj se vode, ki so pod nebom, zberejo na en kraj in naj se prikaže kopno.« In zgodilo se je tako.
(1. Mojzesova 1:11) Bog je nadalje rekel: »Naj iz zemlje požene trava, rastlinje, ki daje seme, in sadna drevesa, ki po svojih vrstah na zemlji rojevajo sad, v katerem je seme.« In zgodilo se je tako.
it-1-E 527, 528
Ustvaritev
Bog je prvi dan rekel: »Naj nastane svetloba.« Očitno je takrat razpršena svetloba začela prodirati skozi oblake, toda virov te svetlobe ni bilo mogoče videti s površja zemlje. Najverjetneje je bil to postopen proces, kot je nakazal prevajalec J. W. Watts: »In postopoma je nastajala svetloba.« (1Mz 1:3, A Distinctive Translation of Genesis) Bog je ločil svetlobo od teme, svetlobo je poimenoval dan, temo pa noč. Iz tega se vidi, da se je zemlja, medtem ko je krožila okrog sonca, vrtela okoli svoje osi, tako da so bila na vzhodni in zahodni polobli obdobja svetlobe in teme. (1Mz 1:3, 4)
Drugi dan je Bog naredil prostranstvo, tako da je povzročil, da so se vode ločile od voda. Nekaj vode je ostalo na zemlji, velika količina pa je bila dvignjena visoko nad površje zemlje, tako da je v sredini nastalo prostranstvo. Bog je prostranstvo poimenoval nebo. To nebo je povezano z zemljo, saj za vodo nad prostranstvom ne piše, da bi obsegala zvezde ali druga nebesna telesa. (1Mz 1:6–8)
Tretji dan je Bog s svojo čudežno močjo zbral vode na zemlji in pokazalo se je kopno, Bog pa ga je poimenoval zemlja. Poleg tega je Bog na ta dan atomom materije dal sposobnost življenja, da je lahko pognala trava, rastlinje in sadna drevesa. Do tega ni prišlo po naključju ali z evolucijo. Vsaka od teh treh glavnih skupin je imela zmožnost razmnoževanja po svojih vrstah. (1Mz 1:9–13)
(1. Mojzesova 1:14) Bog je nadalje rekel: »Naj na nebesnem prostranstvu nastanejo svetila, da ločijo dan od noči; in bodo za znamenje ter za določevanje dob, dni in let.
(1. Mojzesova 1:20) Bog je nadalje rekel: »Naj v vodah zamrgoli obilo živih duš in naj leteča bitja letajo nad zemljo po nebesnem prostranstvu.«
(1. Mojzesova 1:24) Bog je nadalje rekel: »Naj zemlja rodi žive duše po njihovih vrstah, domače živali, divje živali zemlje in druge živali po njihovih vrstah.« In zgodilo se je tako.
(1. Mojzesova 1:27) In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril; ustvaril je moškega in žensko.
it-1-E str. 528, odst. 5–8
Ustvaritev
Vredno je tudi omeniti, da v 1. Mojzesovi 1:16 ni uporabljen hebrejski glagol baraʼ, ki pomeni »ustvariti«. V tej vrstici najdemo hebrejski glagol ʽasah, ki pomeni »narediti«. Glede na to, da nebo, omenjeno v 1. Mojzesovi 1:1, zajema sonce, luno in zvezde, so bila ta nebesna telesa ustvarjena že veliko pred četrtim dnevom. Četrti dan je Bog naredil, da so bila, glede na površje zemlje in prostranstvo nad njim, v novem položaju. To, da jih je Bog »namestil na nebesno prostranstvo, da osvetljujejo zemljo«, nakazuje, da so postala vidna s površja zemlje, kot da bi bila v prostranstvu. Poleg tega naj bi bila svetila »za znamenje ter za določevanje dob, dni in let«, kar bi bilo človeku kasneje v pomoč na različne načine. (1Mz 1:14)
Peti dan je bil zaznamovan z ustvaritvijo prvih nečloveških duš na zemlji. Bog s svojo močjo ni ustvaril le enega bitja, ki bi se potem razvilo v druge oblike, ampak je ustvaril obilo živih duš. Takole piše: »Bog je ustvaril velikanske morske živali in vse žive duše, ki se gibljejo, po njihovih vrstah, in teh je v vodah kar zamrgolelo. Ustvaril je tudi vsa krilata leteča bitja po njihovih vrstah.« Bog jih je, zadovoljen s tem, kar je ustvaril, blagoslovil in jim rekel, naj se namnožijo, kar je bilo mogoče, saj je Bog ta bitja različnih družinskih vrst obdaril z zmožnostjo razmnoževanja »po njihovih vrstah«. (1Mz 1:20–23)
Šesti dan je Bog »naredil divje živali zemlje po njihovih vrstah in domače živali po njihovih vrstah in druge živali po njihovih vrstah«. To, kar je naredil, je bilo dobro, kar velja tudi za vse druge stvari, ki jih je ustvaril. (1Mz 1:24, 25)
Proti koncu šestega dne ustvarjanja je Bog naredil povsem drugačno bitje, višje od živali, vendar nižje od angelov. To je bil človek, ki je bil ustvarjen po Božji podobi. Medtem ko je v 1. Mojzesovi 1:27 glede človeštva na kratko omenjeno, da je Bog »ustvaril [...] moškega in žensko«, pa vzporedno poročilo iz 1. Mojzesove 2:7–9 pokaže, da je Bog Jehova izoblikoval človeka iz zemeljskega prahu, mu v nosnice vdahnil dih življenja in človek je postal živa duša. Poleg tega je Bog zanj pripravil rajski dom in hrano. V tem primeru je Jehova pri ustvarjanju uporabil zemeljske elemente. Potem ko je izoblikoval moškega, pa je ustvaril žensko, pri čemer je kot osnovo uporabil eno od Adamovih reber. (1Mz 2:18–25) Po ustvaritvi ženske je bilo ustvarjanje človeške vrste končano. (1Mz 5:1, 2)
Kopljimo za duhovnimi dragulji
(1. Mojzesova 1:26) Bog je nadalje rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, nam podobnega, in naj gospoduje morskim ribam, bitjem, ki letajo po nebu, domačim živalim, vsej zemlji in vsem drugim živalim, ki se gibljejo po zemlji.«
it-2-E 52
Jezus Kristus
Ni Sostvarnik. To, da je Sin sodeloval pri ustvarjanju, ne pomeni, da je bil Sostvarnik s svojim Očetom. Moč za ustvarjanje je prišla od Boga po njegovem svetem duhu oziroma dejavni sili. (1Mz 1:2; Ps 33:6) Glede na to, da je Jehova vir življenja, mu vsa živa bitja, vidna in nevidna, dolgujejo življenje. (Ps 36:9) Sin torej ni Sostvarnik, ampak je posrednik oziroma pomočnik, po katerem je Jehova, Stvarnik, delal. Sam Jezus je Bogu pripisal zasluge za ustvaritev, kot to dela celotno Sveto pismo. (Mt 19:4–6)
13.–19. JANUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 1. MOJZESOVA 3–5
(1. Mojzesova 3:15–19) Povzročil bom sovraštvo med teboj in ženo ter med tvojim semenom in njenim semenom. To ti bo zdrobilo glavo, ti pa ga boš ranila v peto.« 16 Ženi je dejal: »Močno ti bom povečal težave v nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Hrepenela boš po svojem možu, on pa ti bo gospodoval.« 17 Adamu pa je rekel: »Ker si poslušal ženin glas in jedel od drevesa, glede katerega sem ti zapovedal ‚Ne smeš jesti od njega‘, naj bo zemlja zaradi tebe prekleta. Vse dni svojega življenja si boš z velikim trudom pridobival hrano iz nje. 18 Dajala ti bo trnje in osat in jedel boš poljsko rastlinje. 19 V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne boš povrnil v zemljo, saj si bil vzet iz nje. Prah si namreč in v prah se boš povrnil.«
it-2-E 186
Porodne bolečine
Stiska, povezana z rojevanjem. Potem ko je prva ženska, Eva, grešila, ji je Bog povedal, kakšne bodo posledice v zvezi z nosečnostjo. Če bi bila poslušna, bi še naprej imela Božji blagoslov in rojevanje otrok bi bilo pravo veselje, saj je »Jehovov blagoslov [...] ta, ki bogati, in On mu ne dodaja nobene bolečine«. (Prg 10:22) Toda zdaj na splošno velja, da nepopolno delovanje telesa povzroča bolečine. Zato je Bog rekel (to, da Bog reče, da bo nekaj naredil, velikokrat pomeni, da bo to dopustil): »Močno ti bom povečal težave v nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke.« (1Mz 3:16)
Kopljimo za duhovnimi dragulji
(1. Mojzesova 4:23, 24) Lámeh je svojima ženama, Adi in Zili, spesnil te verze: »Lámehovi ženi, poslušajta moj glas, prisluhnita mojim besedam: Moža sem ubil, ker me je ranil, da, mladeniča, ker me je udaril. 24 Če naj bi bil Kajn maščevan sedemkrat, naj bo Lámeh sedeminsedemdesetkrat.«
it-2-E str. 192, odst. 5
Lameh
Iz pesmi, ki jo je Lameh spesnil svojima ženama (1Mz 4:23, 24), se vidi, kako nasilen je bil svet v tistih časih. Lamehova pesem se je glasila takole: »Lámehovi ženi, poslušajta moj glas, prisluhnita mojim besedam: Moža sem ubil, ker me je ranil, da, mladeniča, ker me je udaril. Če naj bi bil Kajn maščevan sedemkrat, naj bo Lámeh sedeminsedemdesetkrat.« Očitno je Lameh govoril o samoobrambi. Zagovarjal se je, da to, kar je storil, ni bil nameren umor, kot je bil Kajnov. Lameh je trdil, da je pri tem, ko se je branil, ubil moškega, ki ga je udaril in ranil. Torej je njegova pesem prošnja za to, da naj se ga nihče, ki bi se mu želel maščevati za umor njegovega napadalca, ne dotakne.
(1. Mojzesova 4:26) Tudi Setu se je rodil sin in imenoval ga je Enóš. Takrat so začeli klicati Jehovovo ime.
it-1-E str. 338, odst. 2
Bogokletje
Ljudje, ki so pred potopom v času Enoša začeli »klicati Jehovovo ime«, tega niso delali na pravilen in primeren način, saj se je Abel že dolgo pred tem na Boga nedvomno obračal po njegovem imenu. (1Mz 4:26; Heb 11:4) Če so Jehovovo ime klicali tako, da so ga zlorabljali in z njim po neprimernem poimenovali ljudi ali malikovalske predmete, kot menijo nekateri strokovnjaki, je bilo to bogokletno dejanje.
27. JANUAR–2. FEBRUAR
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 1. MOJZESOVA 9–11
»Vsa zemlja pa je govorila en jezik«
(1. Mojzesova 11:1–4) Vsa zemlja pa je govorila en jezik in imela isti besednjak. 2 Ko so tako ljudje potovali proti vzhodu, so nazadnje odkrili podolje v šinárski deželi in se tam naselili. 3 In drug drugemu so začeli govoriti: »Dajmo, naredimo opeko in jo žgimo v ognju!« Tako jim je opeka nadomestila kamen, namesto malte pa so uporabljali zemeljsko smolo. 4 Dejali so: »Dajmo, zgradimo si mesto in tudi stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si slavno ime, da se morda ne razkropimo po vsej zemlji!«
it-1-E 239
Babilon Veliki
Značilnosti starodavnega Babilona. Ustanovitev mesta Babilon v podolju v šinarski deželi je sovpadalo s poskusom gradnje stolpa v Babelu. (1Mz 11:2–9) Splošni namen gradnje stolpa in mesta ni bilo slavljenje Božjega imena, ampak to, da bi si gradbinci naredili »slavno ime«. Videti je, da zigurati oziroma stopničasti stolpi, ki so jih odkrili ne le med ruševinami starodavnega Babilona, temveč tudi drugod v Mezopotamiji, potrjujejo, da je bil prvotni stolp, ne glede na obliko ali slog, predvsem verske narave. Jasno je, da je Bog Jehova s tem, da je odločno ukrepal in prekinil gradnjo tega templja, tempelj obsodil kot zgradbo krivoverskega izvora. Medtem ko hebrejsko ime mesta, Babel, pomeni »zmešnjava«, sumersko ime (Kadingirra) in akadsko ime (Babilu) pomenita »Božja vrata«. Preostali prebivalci mesta so spremenili obliko imena, da bi se izognili prvotnemu pomenu, iz katerega se je videlo, da je bilo to mesto obsojeno. Nova oziroma zamenjana oblika imena pa je mesto še vedno povezovala z religijo.
it-2-E str. 202, odst. 2
Jezik
Poročilo iz Prve Mojzesove knjige opisuje, kako so se nekateri člani človeške družine po potopu povezali in začeli s projektom, ki je bil v nasprotju z Božjo voljo, predstavljeno Noetu in njegovim sinovom. (1Mz 9:1) Namesto da bi se razkropili in napolnili zemljo, so se odločili človeško družbo zbrati na enem mestu in prebivati predvsem na področju, ki je postalo znano kot podolje v šinarski deželi v Mezopotamiji. Očitno naj bi to postalo tudi versko središče z verskim stolpom. (1Mz 11:2–4)
(1. Mojzesova 11:6–8) Zatem je Jehova rekel: »Vsi so eno ljudstvo in vsi govorijo en jezik, in glej, česa so se lotili. Zdaj jim nič od tega, kar se morda namenijo, ne bo nemogoče. 7 Dajmo, stopimo dol in jim zmešajmo jezik, da ne bodo mogli razumeti jezika drug drugega!« 8 Tako jih je Jehova od tam razkropil po vsej zemlji, in sčasoma so nehali graditi mesto.
it-2 str. 202, odst. 3
Jezik
Vsemogočni Bog je njihov domišljavi projekt ustavil, tako da je razdrl njihovo enotnost pri delu, kar je dosegel s tem, da je zmešal njihov splošni sporazumevalni jezik. Zato je bilo kakršno koli usklajeno delo pri projektu nemogoče in prišlo je do tega, da so se razkropili po vsej zemlji. To, da jim je Bog zmešal jezik, je prav tako preprečevalo ali upočasnilo kakršen koli nadaljnji napredek, s čimer bi delali to, kar je napačno – kljubovali Bogu. Omejevalo je namreč njihovo sposobnost, da bi združili svoje intelektualne in telesne moči za ambiciozne naklepe. Poleg tega je bilo zaradi tega težko uporabiti nakopičeno znanje ljudi iz različnih jezikovnih skupin, ki so nastale. To znanje pa ni bilo od Boga, ampak so si ga ljudje pridobili s svojimi izkušnjami in raziskovanjem. (Primerjaj Pdg 7:29; 5Mz 32:5.) Čeprav je jezik tako postal glavni dejavnik, ki razdvaja človeštvo, pa je bilo to za ljudi pravzaprav koristno, saj je upočasnilo uresničitev njihovih nevarnih in škodljivih ciljev. (1Mz 11:5–9; primerjaj Iz 8:9, 10.) Če posameznik razmisli o določenih dosežkih v današnjem času, ki so rezultat nakopičenega posvetnega znanja in njegove zlorabe, lahko spozna, kaj je Bog že dolgo časa nazaj predvidel, in sicer, do česa bi lahko prišlo, če se gradnje v Babelu ne bi preprečilo.
(1. Mojzesova 11:9) Mesto je torej dobilo ime Babel, ker je Jehova tam zmešal jezik vse zemlje, in od tam jih je Jehova razkropil po vsej zemlji.
it-2-E 472
Narodi
Ker so bile jezikovne skupine med seboj ločene zaradi komunikacijskih pregrad, je vsaka skupina razvila svojo kulturo, umetnost, navade, osebnostne značilnosti in religijo – vsaka skupina je stvari počela na svoj način. (3Mz 18:3) Različna ljudstva, ki so bila odtujena Bogu, so naredila mnogo malikov svojih izmišljenih božanstev. (5Mz 12:30; 2Kr 17:29, 33)
Kopljimo za duhovnimi dragulji
(1. Mojzesova 9:20–22) Noe pa je začel kmetovati, in zasadil je vinograd. 21 In ko je pil vino, se je opil in se razgalil sredi svojega šotora. 22 Kasneje je Ham, Kánaanov oče, videl nagoto svojega očeta in o tem povedal bratoma, ki sta bila zunaj.
(1. Mojzesova 9:24, 25) Ko se je Noe zbudil iz opitosti in izvedel, kaj mu je storil najmlajši sin, 25 je rekel: »Preklet bodi Kánaan. Postane naj najnižji suženj svojim bratom.«
it-1-E str. 1023, odst. 4
Ham
Možno je, da je bil sam Kanaan vpleten v ta incident in da ga njegov oče Ham ni pokaral. Morda pa je Noe po navdihnjenju izrekel te preroške besede in predvidel, da bodo Hamova slaba nagnjenja, ki so se morda že videla pri njegovem sinu Kanaanu, podedovali Kanaanovi potomci. Prekletstvo se je deloma izpolnilo, ko so si Izraelci, potomci Sema, podredili Kanaance. Tisti, ki niso bili uničeni (na primer Gibeonci [Joz 9]), so postali sužnji Izraelcem. Stoletja kasneje se je to prekletstvo še nadalje izpolnilo, ko so potomci Hamovega sina Kanaana prišli pod oblast svetovnih velesil, ki so izhajale iz Jafeta, in sicer Medo-Perzije, Grčije in Rima.
(1. Mojzesova 10:9, 10) Bil je mogočen lovec, ki je nasprotoval Jehovu. Odtod tudi rek: »Kakor Nimrod, mogočni lovec, ki je nasprotoval Jehovu.« 10 Njegovo kraljestvo se je začelo z Babelom, Êrehom, Akádom in Kálnejem v šinárski deželi.
it-2-E 503
Nimrod
Nimrodovo kraljestvo se je začelo z Babelom, Erehom, Akadom in Kalnejem v šinarski deželi. (1Mz 10:10) Torej se je gradnja Babela in njegovega stolpa verjetno začela pod njegovim vodstvom. Ta sklep je tudi v skladu s tradicionalnim judovskim pogledom. Jožef je napisal: »[Nimrod] je malo po malo spremenil stanje v tiranijo, saj je bilo po njegovem mnenju to, da so ljudje nenehno odvisni od njegove oblasti, edini način, da jih odvrne od strahu pred Bogom. Grozil je, da se bo maščeval Bogu, če bo še enkrat hotel poplaviti zemljo; zgradil naj bi stolp, ki ga voda ne bi mogla preseči, in maščeval uničenje svojih praočetov. Ljudje so želeli upoštevati njegov nasvet, saj so menili, da je podrejenost Bogu suženjstvo; zato so se namenili zgraditi stolp [...], in rastel je z nepričakovano hitrostjo.« (Judovske starožitnosti, I, 114, 115; [iv, 2, 3])