Ali smrt res pomeni konec?

VERJETNO nobeno drugo vprašanje ni tako begajoče in se ne vleče tako dolgo kot vprašanje, kaj se zgodi po smrti. Z njim si že tisoče let belijo glavo bistri umi v vsaki civilizaciji. Vendar so znanstvene raziskave in človeška filozofija ponudile le zmešnjavo teorij in mitov.

Kaj pa nauki, ki jih najdemo v Bibliji? Nekateri morda trdijo, da je v Bibliji tema o smrti in o posmrtnem življenju prav tako nejasno razložena. Toda če smo pošteni, moramo priznati, da zmedo povzročajo številne religije, ki čiste vode biblijskih naukov kalijo z neresnicami in legendami. Če se ne ozirate na tradicije in mite ter preiščete to, kar Biblija v resnici pravi, lahko odkrijete nauk, ki je logičen in daje upanje.

Preden ste pričeli obstajati

Razmislite na primer o dveh navedkih kralja Salomona, ki smo ju omenili v prejšnjem članku. Te svetopisemske vrstice jasno pravijo, da se mrtvi – tako ljudje kot živali – ničesar ne zavedajo. Tako glede na to, kar pravi Biblija, mrtvi ne delajo, se ne zavedajo, nimajo čustev in ne razmišljajo. (Propovednik 9:5, 6, 10)

Ali je temu težko verjeti? Razmislite: V kakšnem stanju je človek, preden prične obstajati? Kje ste bili, preden sta se drobceni celici vaših staršev združili, da je nastalo živo bitje, da ste nastali vi? Če je v ljudeh nekaj nevidnega, kar preživi smrt, kje to nevidno obstaja pred spočetjem? Resnica je: svojega obstoja pred spočetjem se ne spomnite, saj pred tem niste obstajali. Tako preprosto je to.

Zato je logično skleniti, da se takrat, ko umremo, naša zavest vrne v natanko isto stanje, v kakršnem je bila, preden smo pričeli živeti. Tako je, kot je Bog povedal Adamu, ko je bil ta neposlušen: »Prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:19) V tem pogledu se ljudje ne razlikujemo od živali. Kar se tiče stanja mrtvih, je točno tako, kot piše v Bibliji: »Človek nima prednosti pred živino.« (Propovednik 3:19, 20, SSP)

Ali to pomeni, da je človeško življenje omejeno na zgolj nekaj desetletij, ki jim sledi večen neobstoj? Ali pa obstaja kakšno upanje za umrle? Pretehtajte naslednje.

Prirojena želja po življenju

O smrti domala vsakdo nerad govori. Še zlasti je videti, da se večina ljudi ne želi pogovarjati o svoji smrti niti o njej razmišljati. Po drugi strani jih televizija in kinematografi bombardirajo s prizori, v katerih ljudje umirajo na vse mogoče načine, sredstva javnega obveščanja pa z resničnimi zgodbami in fotografijami smrti.

Zaradi tega je smrt, ko gre za neznance, morda videti normalen vidik življenja. Vendar pa se smrt ne zdi niti najmanj normalna, ko se moramo soočiti s smrtjo koga od svojih dragih ali s svojo smrtjo. Tako je zato, ker imamo ljudje globoko ukoreninjeno naravno željo po življenju. Poleg tega je v nas tudi izostren občutek za čas in zavedanje večnosti. Kralj Salomon je napisal, da je Bog ljudem ‚večnost položil v srce‘. (Propovednik 3:11) V normalnih okoliščinah želimo živeti neskončno. Hočemo življenje, ki ga čas ne omejuje. Nič ne kaže, da bi živali imele takšno močno željo. One živijo, ne da bi se zavedale prihodnosti.

Neizmernost človeškega potenciala

Ljudje ne le, da si želimo neskončno živeti, ampak imamo tudi potencial, da bi lahko bili vedno zaposleni in ustvarjalni. Videti je, da ima človek neomejeno zmožnost učenja. Pravijo, da v naravi, ko gre za kompleksnost in prožnost, ni ničesar, kar bi bilo primerljivo s človeškimi možgani. V nasprotju z živalmi imamo ljudje ustvarjalen um, ki je sposoben razumevanja abstraktnih zamisli in sklepanja. Znanstveniki imajo zelo omejeno razumevanje potenciala človeških možganov.

Ko se postaramo, večji del tega potenciala ostane. Nevroznanstveniki so pred nedavnim ugotovili, da večina možganskih funkcij s staranjem ostane neprizadeta. Raziskovalci, ki delajo na Franklinovem inštitutu v Združenih državah, pojasnjujejo: »Človeški možgani so se sposobni neprestano prilagajati in ustvarjati nove povezave med živčnimi celicami. Celo v starejših letih lahko tvorijo nove živčne celice. Do izrazitega pešanja uma običajno pride zaradi bolezni, medtem ko sta za večji del s starostjo povezane izgube spomina oziroma motoričnih sposobnosti kriva nedejavnost ter pomanjkanje umske vaje in stimulacije.«

Z drugimi besedami, če bi lahko možgane nenehno ohranjali umsko dejavne in jih uspešno obvarovali pred boleznimi, bi ti lahko delovali neskončno. »‚Možgani,‘ pravi molekularni biolog James Watson, soodkritelj fizične strukture DNK, ‚so nekaj najzamotanejšega, kar smo do zdaj odkrili v našem vesolju.‘« V knjigi, ki jo je napisal nevroznanstvenik Gerald Edelman, je pojasnjeno, da je v delčku možganov, velikem kot vžigalična glavica, »kaka milijarda povezav, ki se med seboj povezujejo v toliko kombinacijah, da se njihova številčnost ne da drugače opisati kot hiperastronomska – to je približno deset z več milijoni ničel«.

Ali se zdi logično, da naj bi ljudje, čeprav obdarjeni s tolikšnim potencialom, živeli le nekaj desetletij? To se sliši tako nerazumno, kakor če bi uporabili močno lokomotivo s številnimi tovornimi vagoni, da bi eno zrno peska prestavili le nekaj centimetrov daleč! Zakaj ima potem človek tako neizmerno sposobnost ustvarjalnega razmišljanja in učenja? Ali je mogoče, da ljudem, v nasprotju z živalmi, sploh ni bilo namenjeno, da bi umirali – da so bili ustvarjeni za večno življenje?

Upanje, ki ga ponuja človekov Stvarnik

Dejstvo, da imamo prirojeno željo po življenju in neizmerno sposobnost učenja, vodi do logičnega sklepa: ljudje smo ustvarjeni, da bi živeli veliko dlje kot zgolj 70 oziroma 80 let. To pa potem pripelje še do enega sklepa: obstajati mora Oblikovalec, Stvarnik, Bog. Neizmerna kompleksnost življenja na zemlji in nespremenljivi zakoni fizičnega vesolja povsem podpirajo obstoj Stvarnika.

Če nas je Bog pravzaprav ustvaril z zmožnostjo, da živimo večno, zakaj potem umremo? In kaj se zgodi po smrti? Ali ima Bog namen mrtve vrniti v življenje? Bilo bi logično, da bi nam moder in močan Bog priskrbel odgovore na ta vprašanja. In to je tudi storil. Razmislite o naslednjem:

◼ Smrt ni bila del Božjega namena za človeštvo. Prva omemba smrti v Bibliji kaže, da Bog ljudem ni namenil umiranja. Zapis v Prvi Mojzesovi knjigi pojasnjuje, da je Bog dal prvemu človeškemu paru, Adamu in Evi, priložnost, da pokažeta svojo ljubezen in zvestovdanost. In to tako, da jima je dal preprost preizkus. Prepovedal jima je namreč uživati sadeže določenega drevesa. Bog je rekel: »Na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1. Mojzesova 2:17, SSP) Adam in Eva bi umrla le, če bi se uprla, kar bi pomenilo, da preizkusa nista prestala. Biblijski zapis odkriva, da nista ostala zvesta Bogu, in sta zato umrla. Tako sta v človeško družino stopili nepopolnost in smrt.

◼ Biblija smrt primerja s spanjem. Govori o tem, da človek ‚zaspi v smrt‘. (Psalm 13:3, NW) Jezus je, preden je obudil svojega prijatelja Lazarja, apostolom razložil: »Naš prijatelj Lazar je šel počivat, jaz pa grem tja, da ga prebudim.« In Jezus je naredil prav to! V Bibliji piše, da je, ko je Jezus poklical Lazarja, »umrli [Lazar] prišel ven« iz ‚groba‘ – ponovno živ! (Janez 11:11, 38–44)

Zakaj je Jezus o smrti govoril kot o spanju? Ker je človek, ki spi, nedejaven. Med globokim spanjem se ne zaveda okolice ali minevanja časa. Ne čuti ne bolečine ne trpljenja. Podobno po smrti človek ni dejaven niti se ničesar ne zaveda. Toda primerjave tukaj še ni konec. Pri spanju človek pričakuje, da se bo prebudil. In natanko takšno je upanje, ki ga Biblija ponuja za mrtve.

Sam Stvarnik obljublja: »Odkupil jih bom iz rok šeóla [splošnega groba], rešil jih bom smrti. Smrt, kje so tvoja žela? Šeól, kje je tvoja uničevalna moč?« (Ozea 13:14, NW) V drugi biblijski prerokbi pravi, da bo Bog »za vselej [. . .] uničil smrt. Gospod BOG bo obrisal solze z vseh obrazov.« (Izaija 25:8, SSP) Ta postopek vračanja mrtvih v življenje se imenuje vstajenje.

◼ Kje bodo obujeni živeli? Prej smo govorili o tem, da ima človeštvo naravno željo po neskončnem življenju. Kje bi hoteli živeti večno? Ali bi bili zadovoljni, če bi vedeli, da boste po smrti živeli kot del kakšne abstraktne vesoljne življenjske sile, kot to učijo nekatere religije? Ali bi želeli živeti kot neka druga oseba, ne da bi se spominjali, kdo ste bili, preden ste umrli? Ali vam je privlačna zamisel, da bi se vrnili v življenje, in sicer kot kakšna žival ali drevo? Če bi imeli možnost izbire, ali bi zares hoteli živeti v svetu, v katerem ni ničesar, česar ste vajeni in kar vam je kot človeku v veselje?

Ali vam ne bi bilo, če bi bile razmere popolne, zelo všeč živeti na rajski zemlji? Biblija ponuja natanko takšno upanje, namreč večno življenje prav tukaj na zemlji. Bog je ustvaril zemljo s tem namenom – da bi na njej živeli tisti, ki ga imajo radi in mu želijo večno služiti v sreči. Zato v Bibliji piše: »Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.« (Psalm 37:29; Izaija 45:18; 65:21–24)

◼ Kdaj bo vstajenje potekalo? Dejstvo, da je smrt primerjana s spanjem, kaže na to, da do vstajenja običajno ne pride takoj po smrti. Obdobje »spanja« poteka med časom, ko nastopi smrt, in vstajenjem. V Bibliji je zapisano Jobovo naslednje vprašanje: »Ko človek umre, bo li spet živel?« Nato je odgovoril: »[Jaz] bi hotel čakati [v grobu], dokler mi ne pride prememba. Ti [Bog] bi poklical, in jaz bi ti odgovoril.« (Job 14:14, 15) Kakšno veselje bo, ko bo prišel ta čas in ko bodo umrli zopet združeni s svojimi dragimi!

Bolesten strah ni potreben

Treba je priznati, da ni nujno, da biblijsko upanje odstrani vsakršen strah pred smrtjo. Normalno je, da imate tesnobne občutke glede bolečine in trpljenja, ki se včasih pojavita pred smrtjo. Razumljivo je, da se morda bojite izgubiti koga od svojih dragih. Naravno je tudi, da vas je strah posledic, ki bi jih ob vaši smrti utegnili čutiti vaši bližnji.

Vendar pa nam Biblija pomaga odstraniti kakršen koli bolesten strah pred smrtjo tako, da razodeva, kakšno je resnično stanje mrtvih. Ni se vam treba bati tega, da bi vas po smrti demoni mučili v gorečem peklu. Ni treba, da vas je strah temačnega onostranstva, kjer duše vso večnost nemirno tavajo sem in tja. In ni se vam treba bati tega, da bi prihodnost obetala le večno stanje neobstoja. Zakaj? Ker ima Bog brezmejen spomin. In on obljublja, da bo vse mrtve, ki so v njegovem spominu, obudil v življenje tukaj na zemlji. Biblija to zagotavlja z naslednjimi besedami: »On, Bog mogočni, je nam Bog za vsaktero pomoč, in pri Jehovi, Gospodu, je rešitev tudi iz smrti.« (Psalm 68:20)

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:19)

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

‚Bog je ljudem položil večnost v srce.‘ (Propovednik 3:11)

[Okvir/slika na strani 8]

ODGOVORI NA VAŠA VPRAŠANJA GLEDE SMRTI

Res je, da obstajajo vprašanja glede smrti in vstajenja, o katerih v teh člankih ne razpravljamo. Mnogi so našli zadovoljive odgovore na takšna vprašanja, ko so skrbno preučevali Biblijo z Jehovovimi pričami. Spodbujamo vas, da tudi vi naredite tako. V nadaljevanju sledi le nekaj vprašanj, na katera boste dobili odgovore:

◼ Kaj je mišljeno z biblijskima izrazoma »pekel« in »ognjeno jezero«?

◼ Če ni ognjenega pekla, kako so potem kaznovani hudobni ljudje?

◼ Kot poroča Biblija, duh ob smrti zapusti telo. Kaj je ta duh?

◼ Zakaj obstaja toliko poročil o stikih z mrtvimi?

◼ Kaj po Bibliji pomeni beseda »duša«?

◼ Kdaj bo vstajenje v zemeljski raj postalo resničnost?

◼ Ali bodo obujeni vsi ljudje, ne glede na to, kako so ravnali za časa svojega življenja?

Prosimo, poglejte zadnjo stran te revije, kjer boste lahko izvedeli, kako lahko dobite jasne, biblijske odgovore na vsako od teh vprašanj.

[Slika na strani 7]

Jezus je rekel, da bo ‚prebudil Lazarja‘

[Slika na straneh 8, 9]

Predstavljajte si, kakšno veselje bo, ko bodo dragi umrli obujeni!