Noetova vera obsoja svet

ALI ste že slišali za Noeta, bogaboječega moža, ki je zgradil barko, da bi rešil življenje v vesoljnem potopu? Čeprav je ta pripoved že zelo stara, pa je znana milijonom. Kljub temu pa se mnogi ne zavedajo, da ima Noetovo življenje pomen za vse nas.

Zakaj naj bi nas zanimala pripoved, ki je stara tisoče let? Ali je kakšna podobnost med Noetovimi in našimi razmerami? Če je, kako nam lahko njegov zgled koristi?

Svet v Noetovih dnevih

Biblijska kronologija postavlja čas Noetovega rojstva v leto 2970 pr. n. š., to je 126 let po Adamovi smrti. Do Noetovega časa je bila zemlja že napolnjena z nasiljem in se je večina Adamovih potomcev odločila, da bo sledila zgledu svojega kljubovalnega prednika. Zato je »videl GOSPOD, da se množi hudobnost človekova na zemlji, in da so vsi naklepi in misli srca njegovega samo hudo ves čas«. (1. Mojzesova 6:5, 11, 12)

Človekov upor pa ni bil edini razlog za Jehovovo nezadovoljstvo. Poročilo iz Prve Mojzesove knjige pojasnjuje: »Sinovi Božji [so videli] hčere človeške, da so lepe, in so si jemali od vsakršnih žene, katerekoli so si izbrali. [. . .] Velikani [nefili, NW] so bili na zemlji tiste dni in tudi pozneje, ko so se sinovi Božji shajali s hčerami človeškimi in so jim rodile. To so tisti junaki, ki so bili v starodavnem času, možje preslavni.« (1. Mojzesova 6:2–4) Primerjava teh vrstic z izjavo, ki jo je zapisal apostol Peter, kaže, da so bili »sinovi Božji« neposlušni angeli. Nefili so bili hibridni potomci nezakonitih zvez med ženami in utelešenimi odpadniškimi angeli. (1. Petrov 3:19, 20)

Izraz »nefili« pomeni »podiralci« in označuje tiste posameznike, ki druge podirajo. Bili so tiranski nasilneži, greh njihovih pohotnih očetov pa je primerljiv s spolno sprevrženostjo Sodome in Gomore. (Juda 6, 7) Skupaj so na zemlji razpihovali neznosno hudobijo.

»Popoln med vrstniki svojimi«

Zlo je bilo tako zelo razširjeno, da se je Bog odločil uničiti človeštvo. Toda navdihnjeno poročilo pravi: »Noe je našel milost v očeh GOSPODOVIH. [. . .] Noe je bil mož pravičen, popoln med vrstniki svojimi; z Bogom je hodil Noe neprestano.« (1. Mojzesova 6:8, 9) Kako je bilo mogoče ‚hoditi z Bogom‘ v brezbožnem svetu, primernem samo za uničenje?

Noe se je brez dvoma veliko naučil od svojega očeta Lameha, vernega moža in Adamovega sodobnika. Ko je svojega sina imenoval Noe (naj bi pomenilo »počitek« ali »uteha«), je Lameh prerokoval: »Ta nas bo tolažil ob delu našem in ob trudu naših rok, ki nam ga prizadeva zemlja, katero je proklel GOSPOD.« Ta prerokba se je uresničila, ko je Bog preklical prekletstvo nad zemljo. (1. Mojzesova 5:29; 8:21)

Če ima otrok bogaboječe starše, to še ne zagotavlja, da bo duhoven človek, saj mora vsak posameznik vzpostaviti svoj odnos z Jehovom. Noe je ‚hodil z Bogom‘ tako, da si je prizadeval hoditi po poti, ki jo je Bog odobraval. Kar se je Noe naučil o Bogu, ga je gnalo k temu, da mu je služil. Noetova vera se ni omajala, ko je izvedel, da ima Bog namen ‚poslati potop, vode čez zemljo, da bi pogubil vse meso‘. (1. Mojzesova 6:13, 17)

Noe je bil prepričan, da se bo ta nesreča brez primere gotovo zgodila, zato je ubogal Jehovovo zapoved: »Naredi si ladjo iz lesa gofrovega; predele mnoge naredi v ladji, in zasmoli jo znotraj in zunaj s smolo.« (1. Mojzesova 6:14) Ni bilo lahko izpolniti Božjega načrta za barko. Vendar je ‚Noe to izvršil, kakor mu je Bog zapovedal‘. V resnici ‚je storil povsem tako‘. (1. Mojzesova 6:22, Ekumenska izdaja) Noe je naredil to ob pomoči svoje žene in njunih sinov, Sema, Hama in Jafeta, ter njihovih žen. Jehova je blagoslovil takšno vero. Kako odlični zgledi za današnje družine!

Kaj pa je h gradnji barke spadalo? Jehova je ukazal Noetu, naj zgradi velikanski, vodoneprepusten, trinadstropni leseni zaboj, približno 133 metrov dolg, 22 metrov širok in 13 metrov visok. (1. Mojzesova 6:15, 16) Takšno plovilo bi imelo nosilnost podobno številnim današnjim tovornim ladjam.

Kako velikansko delo! To je verjetno pomenilo podreti tisoče dreves, jih privleči na gradbišče in razžagati na deske ali tramove. Morali so postaviti delovni oder, izdelati zatiče ali kline, priskrbeti smolo za tesnjenje, nabaviti posode, orodje in tako dalje. Morda se je bilo treba pogajati s trgovci in plačati blago ter storitve. Delo je zahtevalo tesarsko spretnost, saj je bilo treba bruna pravilno namestiti in zgraditi zadosti močno plovilo. Pomislite, gradnja je verjetno trajala približno 50 ali 60 let.

Noe je potem moral pripraviti še zadostno količino hrane in krme. (1. Mojzesova 6:21) Moral je zbrati in v barko spraviti množico živali. Noe je izvršil vse, kar mu je Bog zapovedal, in delo je bilo končano. (1. Mojzesova 6:22) Jehovov blagoslov je zagotavljal popoln uspeh pri delu.

‚Glasnik pravičnosti‘

Poleg gradnje barke je Noe razglašal opozorilo in zvesto služil Bogu kot ‚glasnik pravičnosti‘. Vendar ljudje »niso spoznali, dokler ni prišla povodenj in jih je vse pobrala«. (2. Petrov 2:5; Matevž 24:38, 39)

Glede na duhovno in moralno izprijenost tistih dni ni težko razumeti, da je Noetova družina verjetno postala tarča posmeha in žalitev skeptičnih sosedov. Ljudje so jih gotovo imeli za nore. Kljub temu je Noe uspešno duhovno spodbujal in podpiral svojo družino, saj niso nikoli privzeli nasilnih, nemoralnih in kljubovalnih običajev svojih brezbožnih sodobnikov. Noe je kazal svojo vero z govorom in dejanji ter s tem obsodil takratni svet. (Hebrejcem 11:7)

Obvarovan med potopom

Malo pred deževjem je Bog povedal Noetu, naj vstopi v dokončano barko. Ko je bila Noetova družina z živalmi vred v barki, je »GOSPOD [. . .] zaprl vrata« (SSP) in tako preprečil vstop posmehljivcem. Ko je potop prišel, so se neposlušni angeli očitno dematerializirali in pobegnili uničenju. Kaj pa drugi? No, vsa živa bitja, ki so bila na suhem zunaj barke, tudi nefili, so umrla! Samo Noe in njegova družina so preživeli. (1. Mojzesova 7:1–23)

Noe in člani njegove družine so v barki preživeli lunarno leto in deset dni. Zaposleni so bili s tem, da so hranili in napajali živali, odstranjevali odpadke in spremljali minevanje časa. Prva Mojzesova knjiga točno zapiše vse faze potopa, kakor ladijski dnevnik, in s tem kaže resničnost pripovedi. (1. Mojzesova 7:11, 17, 24; 8:3–14)

Medtem ko so bili v barki, je Noe brez dvoma vodil svojo družino pri duhovnih razpravah in zahvaljevanju Jehovu. Videti je, da se je predpotopna zgodovina ohranila po Noetu in njegovi družini. Zanesljiva ustna izročila ali pisani zgodovinski dokumenti v njihovi lasti so bili odlično gradivo za koristno premišljevanje med potopom.

Kako veseli so morali biti Noe in njegova družina, ko so spet stopili na suha tla! Noe je najprej postavil oltar in kot duhovnik za svojo družino daroval žrtve Njemu, ki jih je rešil. (1. Mojzesova 8:18–20)

»Kakor je bilo v dnevih Noetovih«

Jezus Kristus je rekel: »Kakor je bilo v dnevih Noetovih, tako bode o prihodu Sina človekovega.« (Matevž 24:37) Tudi danes so kristjani glasniki pravičnosti, ko spodbujajo ljudi, naj se pokesajo. (2. Petrov 3:5–9) Glede na podobnost se morda sprašujemo, o čem je Noe razmišljal pred potopom. Ali je kdaj mislil, da je bilo njegovo oznanjevanje nekoristno? Ali je bil kdaj pa kdaj utrujen? Biblija ne govori o tem. Pove nam samo, da je Noe poslušal Boga.

Ali vidite, kako Noetove okoliščine ustrezajo našim? Jehova je poslušal kljub nasprotovanju in nadlogam, zato ga je sodil za pravičnega. Noetova družina ni natančno vedela, kdaj bo Bog poslal potop, toda vedeli so, da bo prišel. Vera v Božjo besedo je krepila Noeta skozi leta garanja in, kakor se je morda zdelo, neuspešnega oznanjevanja. V resnici nam je rečeno: »Po veri je prejel Noe vest o tem, kar se še ni videlo, in boječ se, je napravil barko u rešenje hiše svoje; po njej je obsodil svet in postal dedič pravičnosti, ki je po veri.« (Hebrejcem 11:7)

Kako pa si je Noe pridobil takšno vero? Jasno je, da si je vzel čas za premišljevanje o vsem, kar je vedel o Jehovu, potem pa je pustil, da ga je to spoznanje vodilo. Nedvomno se je Noe pogovarjal z Bogom v molitvi. Pravzaprav je postal tako zaupen z Jehovom, da je ‚hodil z Bogom‘. Kot družinski poglavar je Noe z veseljem posvetil čas in ljubečo pozornost svoji družini. To je pomenilo, da je skrbel za duhovnost svoje žene, svojih treh sinov in snah.

Podobno kot Noe tudi pravi kristjani danes vedo, da bo Jehova kmalu pokončal to brezbožno stvarnost. Ne vemo za tisti dan oziroma uro, toda zavedamo se, da bomo ‚ohranili dušo‘, če bomo posnemali vero in poslušnost tega »glasnika pravičnosti«. (Hebrejcem 10:36–39)

[Okvir na strani 29]

Ali je potop res bil?

Antropologi so zbrali kar 270 legend o potopu od skoraj vseh plemen in narodov. »Pripoved o potopu najdemo po vsem svetu,« pravi učenjak Claus Westermann. »Tudi ta je podobno kot pripoved o ustvarjenju del naše osnovne kulturne dediščine. Zares je presenetljivo, da lahko povsod po zemlji najdemo pripovedi o velikem predzgodovinskem potopu.« Kako to pojasniti? Razlagalec Enrico Galbiati pravi: »Stalna navzočnost potopne tradicije pri različnih in zelo razkropljenih ljudstvih je znak, da je dejstvo, ki je osnova tem tradicijam, zgodovinsko resnično.« Vendar pa je za kristjane bolj od izjav učenjakov pomembno spoznanje, da je sam Jezus govoril o potopu kot resničnem dogodku iz človeške zgodovine. (Lukež 17:26, 27)

Nefili v mitologiji?

Pripovedke o ljubezenskih razmerjih med bogovi in ljudmi – in o »junakih« oziroma »polbogovih«, rojenih iz teh zvez – so bile običajne v grški, egipčanski, ugaritski, huritski in mezopotamski teologiji. Bogovi grške mitologije so imeli človeško podobo in so bili izredno lepi. Jedli so, pili, spali, imeli spolne odnose, se prepirali, bojevali, zapeljevali in posiljevali. Čeprav naj bi bili sveti, so bili sposobni prevare in zločina. Za junake, kot je Ahil, je bilo rečeno, da so tako božanskega kot človeškega izvora in da jim je podeljena nadčloveška zmožnost, ne pa tudi nesmrtnost. Torej pripoved iz Prve Mojzesove knjige o nefilih osvetljuje možen ali celo verjeten izvor takšnih mitov.