Ali gledate na nasilneže tako kot Bog?

Ljudje že dolgo občudujejo in poveličujejo krepke može, ki kažejo veliko telesno moč in pogum. Eden takšnih je bil mitološki junak v Antični Grčiji, Herakles, ki so ga Rimljani poznali kot Herkula.

HERAKLES je bil eden od zelo slavnih velikih junakov, mogočni bojevnik. Po legendi je bil polbog, otrok grškega boga Zevsa in človeške matere Alkmene. Junaštva je začel delati že kot dojenček v zibki. Ko je ljubosumna boginja poslala dve veliki kači, da bi ga ubili, ju je zadavil. Pozneje v življenju se je bojeval v bitkah, premagoval pošasti in se spoprijel s smrtjo, da je rešil prijateljico. Poleg tega je uničeval mesta, posiljeval ženske, vrgel nekega dečka s stolpa ter pobil ženo in otroke.

Čeprav Herakles ni bil resnična osebnost, so tega mitičnega junaka že zdavnaj upodabljali v zgodbah o davnih deželah, ki so jih Grki poznali. Rimljani so ga častili kot boga; trgovci in popotniki so molili k njemu za blaginjo ter zaščito pred nevarnostjo. Zgodbe o njegovih junaštvih navdušujejo ljudi že več tisoč let.

Izvor legende

Ali zgodbe o Heraklu in drugih mitoloških junakih temeljijo na resničnosti? V nekem smislu morda. Biblija pripoveduje o času v zgodnji človeški zgodovini, ko so po zemlji res hodili »bogovi« in »polbogovi«.

To dobo je Mojzes tako opisal: »Zgodilo se je pa, ko so jeli množiti se ljudje na površju zemlje in so se jim rodile hčere, da so videli sinovi Božji hčere človeške, da so lepe, in so si jemali od vsakršnih žene, katerekoli so si izbrali.« (1. Mojzesova 6:1, 2)

Ti »sinovi Božji« niso bili ljudje; bili so Božji angelski sinovi. (Primerjaj Job 1:6; 2:1; 38:4, 7.) Biblijski pisec Juda pripoveduje, da nekateri angeli »niso hranili poglavarstva svojega, temuč so zapustili lastno domovje«. (Juda 6) Z drugimi besedami, zapustili so svoje dodeljeno mesto v Božji nebeški organizaciji, ker so hoteli živeti z lepimi ženskami na zemlji. Juda dodaja, da so bili ti uporni angeli kakor prebivalci Sodome in Gomore, ki so ‚nečistovali in se vdajali poželenju po drugem mesu‘. (Juda 7, SSP)

Biblija ne pove natanko, kaj vse so počeli ti neposlušni angeli. Vendar stare legende iz Grčije in drugih dežel slikajo številne bogove in boginje, ki so se gibali med človeštvom, bodisi vidno bodisi nevidno. Kadar so si nadeli človeško obliko, so bili zelo lepi. Jedli so, pili, spali ter imeli spolna razmerja med seboj in z ljudmi. Čeprav naj bi bili sveti in nesmrtni, so lagali in varali, se prepirali in bojevali, zavajali in posiljevali. Te mitološke pripovedi morda odsevajo – čeprav polepšano in izkrivljeno – dejanske predpotopne razmere, omenjene v Biblijini Prvi Mojzesovi knjigi.

Junaki v starodavnem času, možje preslavni

Neposlušni materializirani angeli so imeli spolna razmerja z ženskami. Potomci, ki so jih te rodile, niso bili navadni otroci. Bili so nefili, pol ljudje in pol angeli. Biblijsko poročilo pravi: »Velikani [nefili, NW] so bili na zemlji tiste dni in tudi pozneje, ko so se sinovi Božji shajali s hčerami človeškimi in so jim rodile. To so tisti junaki, ki so bili v starodavnem času, možje preslavni.« (1. Mojzesova 6:4)

Hebrejska beseda »nefili« dobesedno pomeni »podiralci«, tisti, ki so z nasilnim ravnanjem podirali druge, povzročali njihov padec. Nič presenetljivega torej ni, da biblijsko poročilo dodaja: »Zemlja je bila napolnjena s silovitostjo.« (1. Mojzesova 6:11) Mitološki polbogovi, kot sta bila Herakles in babilonski junak Gilgameš, močno spominjajo na nefile.

Bodite pozorni na to, da so nefile imenovali »junaki« in »možje preslavni«. V nasprotju s pravičnim človekom Noetom, ki je živel v istem obdobju, njih ni zanimalo to, da bi večali Jehovovo slavo. Zanimali so jih lastni sloves, sijaj in ugled. Slavo, ki so si jo hlastno želeli pri brezbožnem svetu okrog sebe, so si pridobili z junaštvi, h katerim sta nedvomno sodila nasilje in prelivanje krvi. Bili so veliki junaki svojih dni – zbujali so strah, spoštovanje in videz nepremagljivosti.

Nefili in njihovi izrojeni angelski očetje so morda res uživali slavo v očeh svojih sodobnikov, nikakor pa ne v Božjih očeh. Živeli so ostudno življenje. Bog je zato proti padlim angelom ukrepal. Apostol Peter je zapisal: »Kajti Bog ni prizanesel angelom, ki so grešili, temuč jih je z verigami teme pahnil v brezno in jih dal hraniti za sodbo; in prvemu svetu ni prizanesel, temuč je kot osmega ohranil Noeta, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop čez svet brezbožnih.« (2. Petrov 2:4, 5)

Uporni angeli so se v vesoljnem potopu dematerializirali in se osramočeni vrnili v duhovno področje. Bog jih je kaznoval tako, da jim je preprečil, da bi si še kdaj nadeli človeška telesa. Nefili, veliki junaški potomci neposlušnih angelov, so bili do zadnjega uničeni. Potop je preživel le Noe s svojo družinico.

Današnji slavni ljudje

Danes po zemlji nič več ne hodijo bogovi in polbogovi. Nasilje pa se kljub temu bohoti. Današnje slavne ljudi poveličujejo v knjigah, filmih, po televiziji in v glasbi. So daleč od tega, da bi nastavili drugo lice, ljubili svoje sovražnike, si prizadevali za mirom, odpuščali ali se ogibali nasilja. (Matevž 5:39, 44; Rimljanom 12:17; Efežanom 4:32; 1. Petrov 3:11) Nasprotno, današnje junake občudujejo zaradi njihove moči, veščosti v bojevanju in maščevanju ter tega, da se nasilju postavijo po robu s še večjim nasiljem.a

Božji pogled na takšne ljudi se od Noetovih dni ni spremenil. Jehova ne ceni teh, ki imajo radi nasilje, niti ga ne zabavajo njihova junaštva. Psalmist je pel: »GOSPOD preiskuje pravičnika, brezbožnika pa in siloljubnega sovraži duša njegova.« (Psalm 11:5)

Drugačna moč

Čisto nasprotje nasilnih junakov je najslavnejši človek, kar jih je kdaj živelo, Jezus Kristus, mož miru. Na zemlji ni naredil »nobenega nasilja«. (Izaija 53:9, SSP) Ko so ga sovražniki prišli aretirat v Getsemanski vrt, so njegovi sledilci imeli pri sebi nekaj mečev. (Lukež 22:38, 47–51) Lahko bi oblikovali borilno skupino in skušali preprečiti Jezusovo izročitev Judom. (Janez 18:⁠36)

Apostol Peter je pravzaprav izvlekel svoj meč, da bi branil Jezusa, toda slednji mu je velel: »Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matevž 26:51, 52) Da, človeška zgodovina vedno znova dokazuje, da nasilje povzroča nasilje. Jezus je poleg možnosti, da bi se branil z orožjem, imel še eno obrambno sredstvo. Petru je nadalje dejal: »Ali pa meniš, da ne morem prositi Očeta svojega, in poslal bi mi takoj več nego dvanajst legijonov angelov?« (Matevž 26:53)

Toda Jezus se ni zatekel k nasilju niti k angelski zaščiti, temveč se je pustil prijeti tem, ki so ga nato umorili. Zakaj? Deloma zato, ker je vedel, da še ni prišel čas, da njegov nebeški Oče konča hudodelstvo na zemlji. Namesto da bi vzel stvari v svoje roke, je zaupal v Jehova.

To ni bila drža šibkosti, temveč velike notranje moči. Jezus je pokazal močno vero v Jehova, da bo poravnal stvari takrat in tako, kot On namerava. Jezus je bil zaradi svoje poslušnosti povišan na častni položaj, takoj za samim Jehovom. Apostol Pavel je glede Jezusa napisal: »Se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu. Zato ga je tudi Bog visoko povišal in mu podelil ime, ki je nad vsako ime; da se naj v imenu Jezusa pripogiblje vsako koleno teh, ki so v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in vsak jezik pripoznava, da Jezus Kristus je Gospod, v slavo Boga Očeta.« (Filipljanom 2:8–11)

Božja obljuba o odpravi nasilja

Pravi kristjani si življenje krojijo po zgledu in naukih Jezusa. Ne občudujejo niti ne posnemajo svetnih slavnih nasilnih ljudi. Vedo, da bo Bog take ob svojem času za vedno pogubil, in to enako gotovo, kot je to storil s hudobnimi v Noetovih dneh.

Bog je Stvarnik zemlje in človeštva. Je tudi zakoniti Suveren. (Razodetje 4:11) Če ima človeški sodnik zakonito oblast izdajati sodne odločbe, jo ima Bog še toliko bolj. Ker spoštuje lastna pravična načela in ljubi tiste, ki ga imajo radi, ga bo to navedlo k temu, da bo odpravil vso hudobijo in tiste, ki jo delajo. (Matevž 13:41, 42; Lukež 17:26–30)

To bo vodilo do trajnega miru na zemlji, miru, ki bo trdno zgrajen na pravici in pravičnosti, kar je napovedala dobro znana prerokba glede Jezusa Kristusa: »Zakaj dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na ramo njegovo, in ime njegovo se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bode konca na prestolu Davidovem in nad kraljestvom njegovim, da ga utrdi in podpre s pravico in pravičnostjo od tega časa do vekomaj. Gorečnost GOSPODA nad vojskami stori to.« (Izaija 9:6, 7)

Kristjani bi torej iz dobrega razloga morali upoštevati stari navdihnjeni nasvet: »Ne zavidaj nobenemu silovitniku in ne izvoli nobenih potov njegovih. Kajti gnusoba je GOSPODU izprijenec, pri poštenih pa je skrivnost njegova.« (Pregovori 3:31, 32)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

SODOBNE JUNAKE OBČUDUJEJO ZARADI NJIHOVE MOČI IN ZMOŽNOSTI, DA SE NASILJU POSTAVIJO PO ROBU S ŠE VEČJIM NASILJEM

[Navedba vira slike na strani 26]

Alinari/Art Resource, NY