Ali naj kristjani obhajajo dan počitka
JUNIJ je bil leta 1991 izjemno deževen mesec, zato so na wimbledonskem teniškem tekmovanju prelomili dolgoletno tradicijo. Prvič v zgodovini so odigrali dvoboje v nedeljo. S tem so hoteli pridobiti izgubljeni čas. Razen v redkih izjemah, na primer v gornji, ljudje v Angliji, pa tudi v drugih državah, ne kršijo pravila, da je nedelja posvečen dan počitka.
Ljudje obhajajo različen dan počitka. Judje po vsem svetu se strogo držijo sabata od petkovega do sobotnega sončnega zahoda. Na sabat ne letijo letala izraelske državne letalske družbe, v nekaterih mestih pa obstane celo javni prevoz. V Jeruzalemu tradicionalisti zaprejo nekatere ulice in s tem onemogočijo ves promet, ker menijo, da je na sabat prepovedan.
Dejstvo, da mnoge religije še vedno obhajajo vsak teden dan počitka ali sabat, poraja nekatera vprašanja. Ali sabat velja samo za jude? Zakaj se je večina krščanskih religij odločila za drug dan počitka? Ali Biblija zahteva, da tudi danes obhajamo tedenski dan počitka?
Od kdaj velja sabat
Sabat se v Svetem pismu prvič omenja v Drugi Mojzesovi knjigi. Ko so bili Izraelci v puščavi, jim je Jehova dajal čudežno hrano, mano. Vsak šesti dan v tednu so jo morali nabrati dvojno mero, kajti sedmi dan je bila »sobota [sabat, NW], posvečena Gospodu« (EI), med katero je bilo vsakršno delo prepovedano. (2. Mojzesova 16:4, 5, 22-25)
Poleg tega je bil sabat Izraelcem zapovedan zato, da bi jih spomnil na njihovo suženjstvo v egiptovski deželi. Ta spominski dan ne bi imel tako velikega pomena, če bi ga že prej spoštovali. Zato so bile sabatne uredbe, dane samo Izraelcem (5. Mojzesova 5:2, 3, 12-15).
Pikolovska in mučna pravila
Ker mojzesovska postava ni podrobno razlagala sabata, so rabini v več stoletjih sestavili številne prepovedi, ki so na sabat prepovedovale malodane vsakršno delo. Po Mišni so bila prepovedana dela razvrščena v 39 glavnih skupin, denimo na šivanje, pisanje in delo na kmetiji. Večina teh pravil ni biblijsko utemeljenih. Ko Judovska enciklopedija citira Mišno, o teh pravilih priznava, da so kot »gora, ki visi na nitki, kajti Sveto pismo le malo govori o tej temi, pravil pa je veliko.«
Da bi ubogali zapoved, naj človek ,ne odhaja s svojega kraja sedmi dan‘, so določili skrajno razdaljo, do katere se tega dne sme in temu rekli »sabatna meja«. Po nekaterih virih je merila dva tisoč komolcev ali kakšnih 900 metrov (2. Mojzesova 16:29). Vendar pa se je dalo to omejitev premeteno obiti: Prejšnji večer se je lahko sabatni obrok shranilo dva tisoč komolcev daleč od hiše. Do tega kraja so potem šteli razširjen družinski dom in od tu naprej si lahko šel še dva tisoč komolcev.
Mnoge od teh omejitev, ki so jih postavili ljudje, so veljale v Jezusovih dneh. Tako so verski voditelji očitali učencem, ker so smukali klasje in jedli zrnje, ko so šli skozi žitna polja. Obtožili so jih, da ne spoštujejo sabata — smukanje klasja so imeli za žetev, odstranjevanje plev pa za mletje. Jezus je večkrat ožigosal njihove radikalne nazore, saj so napačno prikazovali namen Jehovove postave. (Matevž 12:1-8; Lukež 13:10-17; 14:1-6; Janez 5:1-16; 9:1-16)
Od sobotnega k nedeljskemu sabatu
»Nedelja je namenjena gorečemu bogoslužju.« Tako katoliška cerkev predstavlja četrto zapoved, ki govori o sabatu. Pred nedavnim izdani francoski Catéchisme pour adultes pojasnjuje: »Krščansko nedeljo se slavi dan po sabatu: osmi dan, takorekoč na prvi dan novega stvarjenja. Ohranja temeljne značilnosti sabata, vendar se osredini na Kristusovo pasho.« Zakaj so sobotni sabat prestavili na nedeljo?
Čeprav je bil Jezus obujen v nedeljo, je ta bila za prve kristjane delovni dan kot vsak drug. Vendar odločitev laodicejskega cerkvenega koncila (proti koncu četrtega stoletja) odkriva, da so sčasoma judovski sobotni sabat nadomestili s »krščanskim« nedeljskim sabatom. Ta cerkveni predpis je »prepovedoval kristjanom, da se pojudijo in ne delajo na [judovski] sabat. Narekoval pa jim je, da Gospodov dan [dan v tednu, ko je bil obujen Jezus] počastijo po krščansko.« Od takrat pripadniki krščanstva delajo v soboto in so prosti v nedeljo. Kasneje se je od njih zahtevalo tudi obiskovanje nedeljske maše.
S pomočjo posvetnih oblasti so kmalu po vsem krščanskem svetu prepovedali delati v nedeljo. Od šestega stoletja naprej so kršitelje tega zakona kaznovali z globo ali bičanjem, lahko pa so jim tudi zasegli govedo. Včasih so neskesanega grešnika degradirali v hlapca.
Pravila, ki so narekovala sprejemljiva dela v nedeljo, so bila tako zapletena kot tradicije, ki so določale judovski sabat. Dictionnaire de théologie catholique obširno pojasnjuje cerkveno kazuistiko. Tako se med prepovedanimi deli omenja strežbo, delo na kmetiji, pravne postopke, trgovanje in lov.
Paradoks je v tem, da se kot opravičilo za takšne prepovedi navaja judovski sabat. New Catholic Encyclopedia omenja zakone, ki jih je za nedeljo odredil cesar Karel Veliki: »Sabatarska zamisel, ki jo je izrecno zavračal sv. Hieronim in jo je leta 538 obsodil orleanski koncil kot judovsko in nekrščansko, je bila jasno potrjena v odloku Karla Velikega iz leta 789, ki je v nedeljo prepovedoval vsakršno delo, ker se s tem krši [deset zapovedi].« Čeprav je cerkvi ugajalo, da so posvetne oblasti odredile nedeljo za dan počitka, so s tem oblastem tudi dovolile, da so te omejitve opravičevale z zakonsko podlago, ki jo je cerkev odklonila, namreč z mojzesovsko postavo o sabatu.
Nesvetopisemsko mnenje
Stoletja poprej so nekateri cerkveni očetje, še posebej Avguštin, upravičeno trdili, da je bil sabat postavljen samo začasno, pa še to le za Jude. S tem so ti cerkveni očetje sprejeli pojasnilo Krščanskih grških spisov, namreč, da je sabat sestavni del postavine zaveze, ki jo je odpravila Jezusova žrtev. (Rimljanom 6:14; 7:6; 10:4; Galatom 3:10-14, 24, 25)
V sodobnem Vocabulaire biblique se navaja protestantskega teologa Oscarja Cullmanna, ki priznava: »Ker je Jezus prišel, umrl in bil obujen, se je izpolnil namen starozaveznih praznikov. Kdor bi se jih še vedno držal, bi se ,vračal k stari zavezi, kot da Jezus ni prišel‘.« Če razmislimo o teh tehtnih dejstvih, ali je potem še možno opravičevati obvezno obhajanje sabata?
Danes katoliški pisci na splošno iščejo podporo za svoje trditve v Apostolskih delih 20:7 (EI), kjer beremo o ,prvem dnevu v tednu‘ (nedelji), ko je Pavel jedel skupaj s tovariši. Vendar pa je to samo podrobnost. Niti to besedilo niti ostale biblijske vrstice ne odkrivajo, da bi bil ta zapis zgled, ki naj bi se ga držali kristjani, kaj šele da bi bil obvezen. Da, nedeljsko obhajanje sabata ne temelji na Svetem pismu.
Kakšen počitek je za kristjane
Čeprav kristjani niso dolžni obhajati tedenski dan počitka, so povabljeni, da se držijo drugačnega počitka. Pavel je judovskim kristjanom to takole pojasnil: »Sobotni počitek čaka božje ljudstvo. . . . Potrudimo se torej, da stopimo v ta kraj počitka.« (Hebrejcem 4:4-11) Ti Judje so se, preden so postali kristjani, po svojih najboljših močeh tankovestno držali mojzesovske postave. Potem pa jih Pavel ni spodbujal, naj pričakujejo rešitev po delih, marveč po »počitku« od mrtvih del. Odslej so morali verovati v Jezusovo žrtev, kajti edino po njej so lahko ljudje pravični v Božjih očeh.
Kako lahko tudi mi danes tako cenimo Božje stališče? Jehovove priče razumno cenijo tedenski dan počitka od posvetnega dela, ki je uveljavljen v mnogih državah. Tako imajo več časa za družino in sprostitev. Še posebej pa se je ta dan izkazal primeren za vse krščanske dejavnosti (Efežanom 5:15, 16); za shode in javno oznanjevanje, za obiskovanje in seznanjanje bližnjih z biblijskim sporočilom o prihodnosti, ko se bo verujoče človeštvo veselilo svetovnega miru. Če bi radi še kaj zvedeli o tem, vam bodo Jehovove priče z veseljem pomagale, pa naj bo to v soboto, nedeljo ali katerikoli drug dan v tednu.
[Slika na strani 28]
Jezus se je popolnoma držal sabatne postave, ne pa judovskih tradicij
[Slika na strani 29]
Krščanske dejavnosti nas osvežijo ob dnevu počitka od posvetne službe