Izključna vdanost

IZRAZ izključna vdanost se nanaša na dejstvo, da Jehova ne trpi nobenega tekmovanja oziroma čaščenja kakega drugega boga. Hebrejsko besedo qannáʼ s pomenom »ki si pridržuje izključno vdanost« se uporablja samo za Boga. (2. Mojzesova 20:5, podčrtna opomba v NW)

Bog ne bo na druge prenesel časti, ki pripada samo njemu. (Izaija 42:8) Za Izrael je bilo, kot bi bil poročen z Jehovom. Jehova je kot soprog od njega zahteval izključno vdanost, lojalnost in zvestobo. Pri ravnanju v njegovo dobro in pri obrambi je bil goreč, poln vneme. (Ezekiel 36:5) Nasprotno pa sta neposlušnost ter hoja za drugimi bogovi bili prešeštvo, ki je zaslužilo Jehovovo pravično jezo in ljubosumnost za njegovo ime. (5. Mojzesova 32:16, 21; Ezekiel 16:38, 42)

Beseda »izključen« izhaja iz latinske exclusus, ki pomeni »popolnoma preprečiti navzočnost«. Biti vdan pomeni biti močno navezan in goreče ljubiti. Biti izključno vdan potemtakem pomeni, da ne pustimo, da bi drugi bili v našem srcu na mestu Boga oziroma jih ne priznavamo kot take. Vsakdo in vse drugo je namreč zunaj častnega položaja, ki ga lahko ima le on.

Bog Jehova je v drugi od »Deseterih besed« ali Desetih zapovedi, zapisanih z njegovim prstom, zahteval: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog [. . .] Ne imej drugih bogov poleg mene [ali ,drugih bogov v nasprotovanju meni‘]! [. . .] Kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog [Bog, ki si pridržujem izključno vdanost, NW].« (5. Mojzesova 5:6–9, EI) Francoska Drioux Version (1884) v Drugi Mojzesovi knjigi 34:14 pravi: »Bog hoče, da se ljubi samo njega,« torej edinstveno, njega edinega. Jehova je bil Izraelov Bog in Kralj, verski in državni Poglavar. Če je torej kak Izraelec prelomil prvo in drugo zapoved s tem, da je služil drugim bogovom, je to pomenilo, da je zakrivil veleizdajo, največji zločin, ki je zaslužil najtežjo kazen.

Izključna vdanost tudi kaže odnos med gospodarjem in sužnjem. Jehova kot Stvarnik je Lastnik in Gospodar. Zaradi svojega stvarjenjskega dela je Bog in ima od svojih stvarjenj pravico prejemati izključno vdanost, ona pa morajo spolnjevati njegovo voljo. Ko se človek pravičnih načel uči o Bogu Jehovu in ceni svoj odnos z njim, mu bo prostovoljno in iz srca izključno vdan, kar želi tudi sam Jehova. On namreč sovraži vdanost ali čaščenje, ki je zgolj formalno. (Matevž 15:8, 9) Tak odnos in prostovoljna vdanost, ki sta Jehovu pri srcu, sta bila prikazana v Mojzesovski postavi. Hebrejski suženj je v sedmem letu služenja bil spuščen na prostost. »Ako bi pa rekel tisti hlapec: Ljubim gospodarja svojega, ženo svojo in otroke svoje, ne maram oditi v svobodo, tedaj ga pripelje njegov gospodar pred sodnike, in postavi ga k vratom ali k podboju in mu prebodi uho s šilom; in bode mu hlapec za vselej.« (2. Mojzesova 21:2, 5, 6) Pavel je Nejudom v tesaloniški občini govoril o vdanosti, ki so jo prostovoljo preusmerili takrat, ko so postali kristjani. Nehali so sužnjevati malikom in začeli »služit Bogu živemu in pravemu«. (1. Tesaloničanom 1:⁠9)

V Listu Filipljanom 2:5–8 lahko vidimo, da je Jezus tako v nebesih kot na zemlji cenil Očetov izključni položaj in mu bil izključno vdan. Opozoril je na najpomembnejšo zapoved v Postavi, ki zahteva, da ljubimo Boga z vsem srcem. (Matevž 22:37) Še več, Jezus je pokazal, da je izključno vdan Jehovovemu imenu, ter poudaril, da bi njegovi učenci morali imeti enako držo. Jezusova izključna vdanost Očetu pa ni nikjer bolje ponazorjena kot v Prvem listu Korinčanom 15:24–28, kjer o njem pravi, da bo, ko bo njegova nebeška kraljestvena vlada pogubila vse druge oblasti in vse sovražnike, Kraljestvo izročil Očetu ter se mu podložil, tako »da bi Bog bil vse v vsem«.