Skrb za družino je vaša odgovornost

»OČETJE, ne jezite svojih otrok, temveč jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju.« (Efežanom 6:4, SSP) Apostol Pavel je s temi navdihnjenimi besedami skrb za družino očitno naložil tistemu, komur ta tudi gre, očetu.

Vendar v večini družin za otroke ne skrbi samo oče. Žena, torej mati otrok, mu pri tem z veseljem pomaga. Zato je kralj Salomon objavil: »Poslušaj, sin moj, očeta svojega pouk in ne zametuj nauka matere svoje.« (Pregovori 1:⁠8)

Skrb za gmotne in duhovne potrebe

Starši ne bodo otrok, če jih seveda ljubijo, namerno zanemarjali. Če bi kristjani tako ravnali, bi bilo enako, kakor da bi zatajili vero, kot to lahko sklenemo iz Pavlovih besed Timoteju: »Ako pa kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:⁠8) Kristjani pa se tudi zavedajo, da vzgajanje otrok v »Gospodovi vzgoji in opominjanju« zajema veliko več od gmotne preskrbe.

Pomislimo ob tem na to, kako je Mojzes opomnil Izraelce tik pred vstopom v Obljubljeno deželo, ko so taborili na Moabskih planjavah. Ponovil jim je Božje zakone in jih poučil: »Vtisnite [si] te besede moje v srce in v dušo svojo.« (5. Mojzesova 11:18) Že prej jih je spomnil, naj ljubijo Jehova z vsem svojim srcem, z vso dušo in močjo svojo, ter dodal: »Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu.« (5. Mojzesova 6:5, 6) Izraelski starši so torej morali dovoliti, da so jim besede Božjega zakona prišle v srce. Šele če je njihovo srce prekipevalo od cenjenja duhovnih stvari, so lahko učinkovito ubogali tudi naslednje Mojzesove besede: »Marljivo jih [besede iz Božje postave] uči otroke svoje [vcepljaj svojemu sinu, NW] ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5. Mojzesova 6:7; 11:19; primerjaj Matevž 12:34, 35.)

Lahko smo opazili, da so morali očetje te besede ‚vcepljati‘ otrokom in jim ‚govoriti o njih‘. Merriam-Webster’s Collegiate Dictionary besedo ‚vcepljati‘ opredeljuje z »učiti in vtisniti z večkratnim ponavljanjem ali opominjanjem«. Če so starši o Božji postavi govorili vsak dan, zjutraj, opoldne in zvečer, je to otrokom povedalo marsikaj. In če so ti pri svojih starših videli ljubezen do Božje postave, je to tudi njih same navedlo, da so se zbližali z Jehovom. (5. Mojzesova 6:24, 25) Zanimivo je, da je Mojzes očetom posebej naročil, naj svoje otroke učijo, »sedeč v svojem domu«. Tudi takšen pouk je namreč pomenil skrbeti za družino. Kako pa je s tem danes?

»Sedeč v svojem domu«

»To še malo ni lahko,« pravi Janet, krščanska mati štirih otrok.a »Treba je biti resnično vztrajen,« se strinja njen mož Paul. Paul in Janet se enako kot mnogi drugi starši, Priče, trudita, da bi z otroki preučevala Biblijo vsaj enkrat tedensko. »Družinski biblijski razgovor poskušamo imeti vsak ponedeljek zvečer ob dogovorjeni uri,« pravi Paul, hkrati pa priznava: »Toda ne uspe nam ravno vedno.« Sam je namreč v občini postavljen za starešina, zato mora včasih zaradi česa nujnega zdoma. Starejša otroka sta polnočasna oznanjevalca in ugotavljata, da je ravno ob večerih mogoče na oznanjevanju priti v stik z več ljudmi. Zato kot družina prilagajajo čas za družinski pouk. »Včasih imamo pouk takoj po večerji,« pravi Paul.

Resda sta starša prilagodljiva glede urnika družinskega pouka, kar je modro, toda trudita se, da je ta reden. »Kadar je urnik pouka treba spremeniti, oče na hladilnik vedno pritrdi novega, tako da vsi vemo, kdaj bo pouk,« pravi hči Clare.

Reden družinski biblijski pouk je tudi odlična priložnost za mlajše družinske člane, da staršem zaupajo svoje skrbi in težave. Takšen pouk je seveda koristen, kadar ni tako tog, da otroci med poukom samo berejo odgovore na vprašanja, postavljena iz biblijskega učbenika. »Naš družinski pouk je nekakšna okrogla miza,« je povedal Martin, oče dveh sinov. Pripomnil je še: »Ko se tako enkrat na teden zberete skupaj, da bi se pogovarjali o določeni svetopisemski temi, lahko ugotovite, kako vaša družina duhovno napreduje. Med razgovorom pride na dan marsikaj. Izveste lahko, kako je bilo v šoli, še zanimivejše pa je to, da tako lahko ugotovite, kakšnih pogledov se navzemajo vaši otroci.« Njegova žena, Sandra, se s tem strinja in pravi, da tudi ona na družinskem pouku veliko pridobi. »Medtem ko mož vodi pouk,« pravi, »pa jaz pozorno poslušam, kako sinova odgovarjata na vprašanja, in tako veliko izvem.« Sandra nato svoje komentarje oblikuje tako, da so zanju koristni. V pouku tudi bolj uživa, ker v njem aktivno sodeluje. Starši pri družinskih poukih vsekakor dobijo vpogled v to, kako razmišljajo njihovi otroci. (Pregovori 16:23; 20:⁠5)

Bodite prilagodljivi in vztrajni

Morda pa med družinskim poukom ugotovite, da je en otrok pozoren in se zanima, drugega pa je treba na lep način pripraviti do tega, da se osredotoči in se tudi kaj nauči. Neka krščanska mati pripoveduje: »Tako je pač v družini! Vemo, kaj smo kot starši dolžni narediti, in če v tem vztrajamo, nam Jehova pomaga do uspeha.«

To, koliko časa je otrok lahko pozoren, je navadno zelo odvisno od njegove starosti. Sprevideven roditelj to upošteva. Neki par ima pet otrok, starih od 6 do približno 20 let. Oče, Michael, pravi: »Pustite, naj na vprašanja najprej odgovori najmlajši, zatem pa naj starejši to dopolnijo s podrobnostmi in povedo misli, ki so jih pripravili.« S takšnim sprevidevnim ravnanjem lahko starši otroke naučijo, da je pomembno misliti tudi na druge. »Eden od sinov morda določeno stvar razume,« pravi Martin, »drugemu pa je treba kar precej pomagati, da dojame bistvo. Spoznavam, da je pouk dobra priložnost za vajo v krščanski potrpežljivosti in drugih sadovih duha.« (Galatom 5:22, 23; Filipljanom 2:⁠4)

Bodite se pripravljeni prilagoditi različnim zmožnostim in starosti otrok. Simon in Marko, zdaj že najstnika, pravita, da sta zares uživala ob knjigi Največji človek, kar jih je kdaj živelo, ki sta jo s svojimi starši preučevala, ko sta bila še mlajša. »Oče nama je včasih rekel, naj odigrava kakšen prizor, tako kot v drami,« se spominjata. Oče pa se spominja, kako se je nekoč plazil po kolenih, ko je skupaj s sinovoma zaigral prispodobo o bližnjem Samarijanu. (Lukež 10:30–35) »Odigrali smo nadvse stvarno in vse skupaj je bilo zelo zabavno.«

Mnogi otroci niso ravno kdove kako navdušeni nad takšnim rednim družinskim poukom. Ali naj bi starše to odvrnilo od tega, da imajo pouk ob načrtovanem času? Seveda ne. V Pregovorih 22:15 namreč beremo naslednje: »Neumnost je pripeta k dečkovemu [ali dekličinemu] srcu.« Neka mati samohranilka je menila, da ni dobro vodila družinskega pouka, ker je ta bil večkrat zaradi tega ali onega moten. Toda ni odnehala in zdaj jo otroci zelo spoštujejo ter cenijo, da je bila tako ljubezniva in skrbna, da je pri rednem družinskem pouku vztrajala.

Pomagati ‚sirotam‘, dečkom in deklicam

Krščanski starešine morajo ‚pasti Božjo čredo‘. (1. Petrov 5:2, 3) Tako kdaj pa kdaj tudi obiščejo družine iz svoje občine in ob tej priložnosti lahko pohvalijo starše, ki spolnjujejo svoje krščanske odgovornosti. Kdo pa je dolžan poučevati otroke v enoroditeljskih družinah? Nikoli ne bi smeli pozabiti, da ima to dolžnost roditelj.

Starešine se lahko s krščansko preudarnostjo ognejo vprašljivim okoliščinam, ki bi lahko nastopile, če bi nase prevzeli vlogo manjkajočega roditelja. Dva brata sicer lahko obiščeta krščansko sestro, ki je samohranilka, vsekakor pa bosta vedno pazila, kako ji bosta pomagala glede družinskega pouka. Tu in tam je morda spodbudno in koristno, če kak starešina povabi otroke (in seveda tudi roditelja) k sebi na družinski pouk. Vendar nikoli ne pozabite, da je Jehova naš veliki nebeški Oče. On prav gotovo usmerja mater in ji pomaga, ko ima pouk s svojimi otroki, pa četudi ga vodi sama.

Kaj pa, kadar je otrok duhovno osveščen, starši pa se slabo ali pa se sploh ne zanimajo za svoje duhovne odgovornosti? Jehovovim zvestim služabnikom res ni treba nikoli obupati. »Tebi [Bog Jehova] se izroča ubožec,« poje psalmist. »Siroti si ti pomočnik.« (Psalm 10:14, Ekumenska izdaja) Pa tudi ljubeči starešine v občini se bodo kar najbolj potrudili spodbujati starše v njihovi skrbi za otroke. Morda jim bodo predlagali družinski razgovor, na katerem bodo tudi sami navzoči, da bi jim lahko dali koristne predloge, kako skupaj preučevati. Seveda pa staršev ne bodo razbremenili odgovornosti, ki jim jo nalaga Sveto pismo.

Otroci, katerih starši niso verni, potrebujejo močno oporo. Morda jih bo koristno povabiti, naj se vam pridružijo pri družinskem pouku, če se seveda s tem strinjajo njihovi starši. Robert, zdaj že odrasel družinski mož, je krščanske shode obiskoval skupaj s starši že, ko je imel komaj tri leta. Starši so se kasneje nehali družiti s krščansko občino, toda sam ima na te in tudi poznejše shode prijetne spomine. Ko je bil star deset let, je spoznal dečka, ki je bil Priča, in nato obiskoval shode skupaj z njim. Dečkovi starši so Roberta, kot duhovno siroto, radi vzeli pod svoje okrilje in kasneje z njim tudi preučevali. Zaradi te njihove ljubeče skrbi je hitro napredoval in zdaj služi v občini kot starešina.

Otroci niso sami niti takrat, kadar starši nasprotujejo njihovemu napredku. Jehova je še vedno njihov zvesti nebeški Oče. »Oče je sirotam [. . .] Bog v prebivališču svetosti svoje,« beremo v Psalmu 68:5. Duhovne sirote, dečki in deklice, vedo, da se lahko obrnejo k njemu v molitvi in jih bo podprl. (Psalm 55:22; 146:⁠9) Jehovova organizacija kot mati pridno spolnjuje svojo odgovornost, namreč da pripravlja okusno duhovno hrano, ki jo streže po svojih publikacijah in na shodih v več kot 85.000 krščanskih občinah po svetu. Tako se torej ob duhovni pomoči našega Očeta Jehova in njegove materi podobne organizacije tudi ‚sirote‘ nekako deležne biblijskega pouka.

Krščanski starši, ki imajo s svojimi otroki reden družinski biblijski pouk, si resnično zaslužijo pohvalo. Starši samohranilci, ki vztrajno vzgajajo svoje otroke po Jehovovih merilih, pa si za svoj trud zaslužijo še posebno pozornost in pohvalo. (Pregovori 22:⁠6) Vsi, ki jim je mar za duhovne sirote, vedo, da je takšna skrb všeč našemu nebeškemu Očetu Jehovu. Skrb za duhovne potrebe družine je zares velika odgovornost. Toda ‚nikar se ne utrudite; zakaj ob svojem času boste želi, če ne obnemorete‘. (Galatom 6:⁠9)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 23]

Družinski pouk je za mlajše družinske člane odlična priložnost, da staršem zaupajo svoje težave

[Navedba vira slike na strani 20]

Harper’s