Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek
6.–12. SEPTEMBER
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 5. MOJZESOVA 33, 34
»Poišči zavetje v Jehovovih ‚rokah, ki obstajajo na veke‘«
it-2-E 51
Ješurun
Častni naziv za Izrael. V grški Septuaginti je naziv »Ješurun« izraz naklonjenosti in se prevaja z »ljubljeni«. Ta naziv bi moral Izraelce spominjati, da so ljudstvo, s katerim je Jehova sklenil zavezo. Zato so bili dolžni ostati značajni. (5Mz 33:5, 26; Iz 44:2) V 5. Mojzesovi 32:15 je ime Ješurun uporabljeno ironično. Namesto da bi Izraelci živeli skladno s svojim imenom Ješurun, so postali trmasti, pozabili so svojega Stvarnika in zaničevali svojega Rešitelja.
rr-E str. 120, okvir
Pomoč, da se postavimo na noge
Spomnimo se, da je prerok Mojzes že stoletja, preden je živel Ezekiel, rekel, da ima Jehova moč in željo, da pomaga svojemu ljudstvu. Mojzes je napisal: »Bog starodavni je tvoje skrivališče in pod teboj so roke, ki obstajajo na veke.« (5. Mojz. 33:27) Lahko smo prepričani, da nas bo Jehova, če se v stiski obrnemo nanj, s svojimi rokami nežno dvignil in nam pomagal, da se postavimo na noge. (Ezek. 37:10)
Duhovni dragulji
it-2-E str. 439, odst. 3
Mojzes
Mojzes je umrl, ko je bil star 120 let. Sveto pismo pokaže, da je bil zelo vitalen človek: »Oči mu niso oslabele in moč ga ni zapustila.« Jehova ga je pokopal na kraju, ki ga nikoli niso odkrili. (5Mz 34:5–7) To je verjetno storil zato, da se Izraelci ne bi ujeli v zanko krivega čaščenja s tem, da bi iz njegovega groba naredili svet kraj. Očitno si je Hudič želel uporabiti Mojzesovo truplo za kaj takega, saj je krščanski učenec in Jezusov polbrat Juda napisal: »Ko je nadangel Mihael prišel v spor s Hudičem in se je prerekal o Mojzesovem truplu, se ni drznil z žaljivkami izreči sodbe zoper njega, temveč je rekel: ‚Naj te ukori Jehova.‘« (Juda 9) Preden so Izraelci pod vodstvom Jozueta prišli v Kanaan, so 30 dni žalovali za Mojzesom. (5Mz 34:8)
20.–26. SEPTEMBER
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | JOZUE 3–5
»Jehova blagoslavlja to, kar storimo iz vere«
it-2-E 105
Jordan
Običajno je reka Jordan južno od Galilejskega jezera povprečno globoka od 1 do 3 metrov in široka od 27 do 30 metrov. Toda Jordan spomladi preplavlja bregove in je veliko širši in globlji. (Joz 3:15) Takrat ko poplavlja, za Izraelce, moške, ženske in otroke, ne bi bilo varno, da ga prečkajo, še posebej ne blizu Jerihe. Tok je tam tako močan, da se je v sodobnem času že zgodilo, da je kopalce potegnil s seboj. Vendar je Jehova čudežno zajezil reko, da so jo Izraelci lahko prečkali po suhem. (Joz 3:14–17) Stoletja kasneje je podoben čudež naredil Elija, ko ga je spremljal Elizej, in potem še enkrat Elizej sam. (2Kr 2:7, 8, 13, 14)
4.–10. OKTOBER
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | JOZUE 8, 9
»Kaj se naučimo iz poročila o Gibeoncih«
it-1-E 930, 931
Gibeon
Jozue in Gibeonci. V Jozuetovem času so v Gibeonu prebivali Hivejci, ki so bili eden od sedmih kanaanskih narodov, ki naj bi bili uničeni. (5Mz 7:1, 2; Joz 9:3–7) Gibeonci so imenovani tudi Amorejci. Videti je, da se je to ime v nekaterih primerih uporabljalo na splošno za vse Kanaance. (2Sa 21:2; primerjaj 1Mz 10:15–18; 15:16.) Gibeonci so se v nasprotju z drugimi Kanaanci zavedali, da kljub svoji vojaški moči in mogočnosti svojega mesta ne morejo zmagati proti Izraelcem, ker se zanje bojuje Jehova. Zato so možje iz Gibeona po uničenju Jerihe in Aja poslali nekaj predstavnikov k Jozuetu v Gilgal, da sklenejo mir. Kot kaže, so ti možje zastopali tudi tri druga hivejska mesta – Kefiro, Beerot in Kirjat Jearim. (Joz 9:17) Gibeonski predstavniki so bili oblečeni v ponošena oblačila in obuti v obrabljene sandale. S seboj so imeli počene in zakrpane vinske mehove, obrabljene vreče ter suh in drobljiv kruh. Zato je bilo videti, kot da so iz zelo oddaljene dežele in da ne živijo na območju, ki naj bi ga zavzeli Izraelci. Priznali so, da je Jehova porazil Egipt ter amorejska kralja Sihona in Oga. Vendar niso omenili, kaj se je zgodilo z Jeriho in Ajem, saj glede na njihovo zgodbo takšne informacije ne bi mogle doseči njihove »zelo oddaljene dežele«, preden so se odpravili na pot. Izraelski predstavniki so preiskali in sprejeli dokaze ter z Gibeonci sklenili zavezo, da jih pustijo pri življenju. (Joz 9:3–15)
Duhovni dragulji
it-1-E 1030
Obesiti na kol
Po Postavi, ki jo je Izraelcem dal Jehova, so nekatere kriminalce po usmrtitvi morda obesili na kol, saj je bil takšen človek »preklet od Boga«. Tako je bil v svarilo drugim. Truplo so morali sneti s kola pred nočjo in ga pokopati. Če bi ga pustili na kolu čez noč, bi onečastil zemljo, ki jo je Izraelcem dal Bog. (5Mz 21:22, 23) Izraelci so to pravilo upoštevali, tudi če je bil usmrčen Neizraelec. (Joz 8:29; 10:26, 27)
IZURIMO SE V OZNANJEVANJU
Govor
it-1-E str. 525, odst. 1
Zaveza
Jozue in izraelski knezi so s prebivalci Gibeona sklenili zavezo, da jih pustijo pri življenju. Kot enega od kanaanskih narodov, ki so bili prekleti, bi jih Izraelci morali uničiti, vendar je bila zaveza tako obvezujoča, da jih niso smeli uničiti. Toda ker so bili prekleti, so služili Izraelcem – sekali so drva in nosili vodo.
11.–17. OKTOBER
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | JOZUE 10, 11
»Jehova se bojuje za Izrael«
it-1-E 50
Adoni Zedek
Kralj Jeruzalema v času, ko so Izraelci zavzemali Obljubljeno deželo. Adoni Zedek se je povezal z drugimi manjšimi kraljestvi zahodno od Jordana, da bi ustavil Jozueta in Izraelce. (Joz 9:1–3) Toda Hivejci, ki so živeli v Gibeonu, so sklenili mir z Jozuetom. Zato da bi se jim maščeval in da ne bi še drugi sklenili zaveze s sovražniki, je prosil še štiri amorejske kralje, da bi se mu pridružili. Vojske teh petih kraljev so začele oblegati Gibeon in ga napadle. Potem ko je Jozue na veličasten način rešil Gibeonce in premagal združene sovražnikove vojske, je teh pet kraljev zbežalo v Makedo in se tam skrilo v votlino. Jozue je Adoni Zedeka in štiri druge kralje ubil pred svojimi vojaki. Trupla so zatem obesili na kole. Na koncu so jih vrgli nazaj v votlino, ki je postala njihov grob. (Joz 10:1–27)
it-1-E 1020
Toča
Uporabi jo Jehova. Jehova je večkrat uporabil točo, da bi izpolnil svojo besedo in pokazal svojo veliko moč. (Ps 148:1, 8; Iz 30:30) Prvič je to storil, ko je nad staroveški Egipt poslal sedmo nadlogo. Toča je uničila rastline na polju, polomila drevesa ter ubila ljudi in živali, ki so bili na prostem. Toda Izraelci, ki so živeli v Gošenu, niso utrpeli nobene škode. (2Mz 9:18–26; Ps 78:47, 48; 105:32, 33) Kasneje v Obljubljeni deželi, ko so Izraelci pod Jozuetovim vodstvom pomagali Gibeoncem, ki so jim grozile vojske petih amorejskih kraljev, je Jehova proti Amorejcem uporabil debelo točo. Takrat jih je več umrlo od toče kot v boju z Izraelci. (Joz 10:3–7, 11)
18.–24. OKTOBER
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | JOZUE 12–14
»Z vsem srcem poslušajmo Jehova v vsem«
Duhovni dragulji
it-1-E 902, 903
Gebal
Jehova je »deželo Gebálcev« vključil v področja, ki naj bi jih Izraelci zavzeli v Jozuetovih dneh. (Joz 13:1–5) Kritiki trdijo, da gre tu za neskladnost, saj je bilo mesto Gebal precej severno od Izraela (približno 100 kilometrov severno od Dana) in ga Izraelci očitno niso nikoli zavzeli. Nekateri učenjaki menijo, da je bilo hebrejsko besedilo pri tej vrstici morda poškodovano in da je tam pravzaprav pisalo »dežela poleg Libanona« ali »vse do meje Gebalcev«. Vendar je treba upoštevati, da so bile Jehovove obljube v Jozuetu 13:2–7 pogojne. Izraelci morda niso nikoli zavzeli Gebala, ker so bili neposlušni Jehovu. (Primerjaj Joz 23:12, 13.)
25.–31. OKTOBER
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | JOZUE 15–17
»Varuj svojo dragoceno dediščino«
it-1-E str. 1083, odst. 3
Hebron
Ko so Izraelci zavzemali področja na jugu Kanaana, so morali pobiti prebivalce Hebrona, tudi njihovega kralja (očitno naslednika Hohama). (Joz 10:36, 37) Čeprav so Izraelci pod Jozuetovim vodstvom porazili Kanaance, kot kaže, osvojenega ozemlja niso takoj zavarovali z vojsko. Očitno so se Anakovci, medtem ko so se Izraelci bojevali drugje, ponovno naselili v Hebronu. Zato je moral Kaleb (ali Judovi sinovi pod Kalebovim vodstvom) čez nekaj časa zopet prevzeti nadzor nad mestom. (Joz 11:21–23; 14:12–15; 15:13, 14; Sod 1:10) Hebron, ki je bil na začetku dodeljen Kalebu iz Judovega rodu, je nazadnje postal zavetno mesto in mesto duhovnikov. Vendar je »področje okoli mesta [Hebron]« in tamkajšnja naselja dobil v dediščino Kaleb. (Joz 14:13, 14; 20:7; 21:9–13)
it-1-E 848
Prisilno delo
Očitno je bilo »prisilno delo« (heb. mas) v svetopisemskih časih precej običajno. Ljudje iz poraženih ljudstev so pogosto postali sužnji. (5Mz 20:11; Joz 16:10; 17:13; Est 10:1; Iz 31:8; Žal 1:1) Takšno prisilno delo so opravljali Izraelci. Njihovi egipčanski nadzorniki so jih tiransko priganjali, da so gradili mesti, namenjeni skladiščenju, namreč Pitom in Rameses. (2Mz 1:11–14) Namesto da bi Izraelci po prihodu v Obljubljeno deželo izpolnili Jehovovo zapoved, da preženejo vse Kanaance in jih uničijo, so jih prisilili, da so opravljali suženjsko delo. To je imelo slabe posledice, saj so Izraelci začeli častiti krive bogove. (Joz 16:10; Sod 1:28; 2:3, 11, 12) Tudi kralj Salomon je potomce teh Kanaancev, in sicer potomce Amorejcev, Hetejcev, Perizejcev, Hivejcev in Jebusejcev, določil za suženjsko delo. (1Kr 9:20, 21)
it-1-E str. 402, odst. 3
Kanaan
Čeprav so mnogi Kanaanci preživeli, ko so Izraelci zavzemali njihovo deželo, in se jim upirali, lahko še vedno rečemo, da je Jehova »dal Izraelovim sinovom vso deželo, glede katere je že njihovim praočetom prisegel, da jim jo bo dal«, da jim je »naklonil mir vsenaokrog« in da »neizpolnjena ni ostala niti ena beseda od vseh dobrih obljub, ki jih je Jehova dal Izraelovi hiši, vse se je uresničilo«. (Joz 21:43–45) Sovražna ljudstva okoli Izraelcev so bila prestrašena in jih niso ogrožala. Bog je že prej rekel, da bo Kanaance pregnal »malo po malo«, tako da se poljske zveri ne bi namnožile, ker bi bila dežela nenadoma zapuščena. (2Mz 23:29, 30; 5Mz 7:22) Kanaanci so imeli boljšo vojaško opremo, med drugim bojne vozove z železnimi srpastimi rezili. Vendar to, da Izraelcem na koncu ni uspelo zavzeti določenih področij, ni pomenilo, da Jehova ni izpolnil svoje obljube. (Joz 17:16–18; Sod 4:13) Iz poročila izvemo, da so bili Izraelci nekajkrat poraženi. To se je zgodilo zato, ker niso bili zvesti Jehovu. (4Mz 14:44, 45; Joz 7:1–12)